Zvezdana Mlakar. Bržčas je ni treba prav posebej predstavljati. Mislite, da veste o njej že vse? Motite se. Vsakič znova nas preseneča. Njena energija je neverjetna in predvsem je pomembno njeno sobivanje, ne, njeno stapljanje z naravo, impozantnim živalskim svetom, ki jo obdaja, in življenjem. Upornica? Nedvoumno. In prisluhnite, prosim, Zvezdana je bojevnica za prave stvari. Za sočloveka. Spoštovanje in hvaležnost postavlja na piedestal.
Kako doživljate to življenjsko obdobje?
Uf, zelo sem presenečena. Sicer nisem nič kaj dosti načrtovala, kako naj bi bilo, ampak po nekih ustaljenih vzorcih se mi je zdelo, da se bom usmerila v dom, ko bom šla čez 60. Če uporabim kliše, začela bom plesti copatke za vnuke ... Moram reči, da je čisto drugače, kot sem si predstavljala. Odkrito vam povem, da doživljam svojo drugo pomlad. Zakaj sem si to zaslužila, zakaj je tako, ali temu lahko rečeš manifestacija ali da me življenje – ker sem bila tako potrpežljiva in dobronamerna, kar jaz sem – zdaj nagrajuje? Ne vem. Dejstvo je, da dobivam res dobre vloge, da srečujem fenomenalne režiserje, da se okrog mene v resnici dogaja tisto, o čemer sem sanjala – ustvarjalni izzivi. Sanjala sem o tem, da bi na takšen način delala, da bi lahko tisto, kar me boli in vznemirja, raziskovala in da se teater tako odpira ljudem. To sem ves čas govorila na vajah, da teater ne sme biti mehurček – in mi v njem –, v katerem si kimamo, ampak da me zanima življenje tam zunaj, ki je kruto, surovo, in da se moramo tega dotakniti prek zgodb, sebe, svojih občutkov –, zdaj tako odpiramo gledališki in tudi, vsaj upam, življenjski svet. Če jaz kot ženska lahko povem zgodbo tako, da se človek vsaj za trenutek zamisli – ne zato, da bi koga učila, prepričevala –, ampak da mi uspe za hip prebuditi sočloveka, da dam sebi in drugim več prostora, več svobode, si dovolim globlji razmislek, potem verjamem, da sem naredila veliko. In sem res navdihnjena, da lahko tako živim. Počutim se, kot da so mi zrasla krila. To je ta čarobnost, ki mi veliko pomeni.
Večkrat navajate problem odnosa družbe do starejših. Dejstvo je, da je človek pri 60 letih drugačen. Kaj konkretno vas moti?
Izhajam iz sebe, iz svoje ženske biti, sebe kot igralke, mame, gospodinje, kmetice.
