Zoran Predin: Za generacijo iz 80. se v bistvu ni nič spremenilo, v naših glavah ni meja

Je ena ključnih osebnosti slovenskega glasbenega prostora. Letos je z bendom nastopil tudi na Festivalu Re:Pannonia, ki v Križevcih že enajsto leto zapored združuje vrhunsko glasbo, umetnost in družbeno angažirane vsebine. 

Po vseh desetletjih ustvarjanja ste še vedno izjemno koncert­no aktivni. Kaj vas po toliko letih še naprej žene na oder?

Kantavtorstvo je smisel mojega življenja. Vse, kar počnem, počnem za tisti dve uri na odru. To je prostor, kjer se vse sestavi: pesmi, zgodbe, energija občinstva. Oder je zame vedno znova razlog in nagrada hkrati.

Vaše pesmi so preživele različne generacije in tudi različne države. Kako gledate na obdobje nekdanje jugoslovanske glasbene scene v primerjavi s sedanjo?

Za generacijo iz osemdesetih se v bistvu ni nič spremenilo. V naših glavah ni meja. Kakovost je vedno popularna in ne pozna nacionalizma. Vesel sem, da so moje pesmi del jugoslovanskega in slovenskega novega vala. Če pogledam danes, se v regiji, kot se politično korektno reče državam nekdanje Jugoslavije, kažejo prvi znaki nekakšnega novega novega vala. Veliko mladih avtorjev in bendov ima spet željo, da bi s svojo glasbo nekaj spremenili, povedali, premaknili stvari na bolje. 

Na koncertih pogosto združujete nostalgijo, humor in zelo osebne zgodbe. Je to nekaj, kar pride spontano, ali skozi leta zavestno gradite tak odnos z občinstvom?

To sem jaz. Nikoli nisem igral neke vloge. Jezikovne razlike rad izkoriščam za napovedi pesmi, ki jih obarvam s črnim humorjem in erotiko. To sta univerzalni komunikacijski niši, ki delujeta povsod. Seveda pa je veliko tudi spontanih trenutkov, ki jih ustvarijo situacija, obiskovalci in lokalni značaj prostora. Ravno ti trenutki naredijo koncert neponovljiv.

Ob izidu dokumentarnega filma Praslovan je pred časom izšla tudi istoimenska vinilna plošča. Kako ste doživeli vrnitev nekaterih svojih najmočnejših skladb na vinil in stik z mlajšo generacijo poslušalcev?

Vso svojo kariero ohranjam stik z mladimi vseh starostnih skupin. Vračanje glasbe na vinil je jasen znak, da mlajšo generacijo spet zanima vsebina, ne le embalaža. Vinil zahteva čas, pozornost in poslušanje, in to je tisto, kar glasba pravzaprav potrebuje.

Dokumentarni film o vašem življenju in ustvarjanju je marsikomu pokazal tudi bolj osebno plat. Kako nenavadno je bilo gledati lastno življenjsko zgodbo skozi oči drugih?

Bil sem ganjen in hvaležen režiserju, da je znal povedati mojo zgodbo točno tako, kot bi jo morda povedal tudi sam. Ni vedno enostavno gledati svojega življenja od zunaj, a v tem primeru sem imel občutek, da je zgodba iskrena in ujeta v pravem tonu. Film Praslovan bo za vse, ki so ga zamudili, od junija na ogled na kanalu HBO. 

Zoran Predin, foto: Jože Suhadolnik

Veliko glasbenikov po dolgih letih začne igrati predvsem »na preverjeno«. Vi pa ves čas delujete ustvarjalno nemirni. Vas še vedno vleče v nove projekte in raziskovanje?

Drugače ne znam. Pišem pesmi, ki morajo biti najprej meni všeč, šele potem jih posnamem in ponudim občinstvu. Še vedno želim biti samosvoj, duhovit in rahlo provokativen. Predinovski, če hočete. To je moj način, kako ostajam živ in relevanten.

Kako se je z desetletji spreminjal vaš odnos do koncertov, od časov velikih dvoran in klubov nekdanje Jugoslavije do današnjih festivalov, kot je denimo Re:Pannonia?

Vsak čas ima svojo generacijsko sceno in skupine, ki rastejo skupaj z občinstvom. Moje pesmi so imele srečo, da so preživele in da jih posvoji tudi vsaka nova generacija. To me vsako leto znova pripelje nazaj na velike odre, med izvajalce aktualnega trenutka. Re-Pannonia se mi zdi odličen festival, ker obrača smer v smislu starega novovalovskega slogana »rock'n'roll v vsako slovensko vas«. Zadnjih trideset let je bilo skoraj nasprot­no. Harmonika je zavzela urbana okolja. Zdaj pa električna kitara vrača udarec. 

Vaša besedila pogosto zelo neposredno govorijo o družbi, odnosih in človeku. Imate občutek, da danes občinstvo posluša besedila drugače kot nekoč?

Morda nekateri res, ampak sorodne duše gotovo ne. Prav vrnitev knjige kot fizičnega medija in vinilnih albumov dokazuje, da si ljudje želijo določene analognosti, globine in pristnosti. Želijo si vsebine, ki jo lahko začutijo in ne le površinsko konzumirajo.

Dolga leta ste nastopali tako z bendom kot samostojno. Kje osebno čutite več svobode – v energiji skupine ali intimnosti solo nastopa?

Oboje ima svoj čar. Imam veliko različnih koncertnih programov, različnih žanrov in zasedb. Zdaj pogosto nastopam sam s kitaro, v duetu Analogna rasa, s svojim rock triom oziroma akustičnim Lačnim Franzem, pa tudi z gypsy swing zasedbo z avtorskim programom Ljubimec iz omare in koncertom Zoran poje Arsena. Na velikih odrih, pred stoječim občinstvom, pa skupaj prepevamo moje največje hite, od Praslovana do aktualne Obe roki na volan. Vsaka oblika ima svojo energijo in svojo svobodo. 

PREBERITE ŠE -> Barbara Lapajne Predin in Zoran Predin: Varanje ne pade z Marsa 

Ko danes pogledate svojo dolgo glasbeno pot, od prvih koncertov do današnjih nastopov – ali obstaja trenutek, pesem ali obdobje, ki vas je najbolj zaznamovalo kot človeka in avtorja?

Kar nekaj jih je. V osemdesetih sta bila to Praslovan in Lidija, v devetdesetih Mentol bonbon in Ljubimec iz omare, v prvi dekadi novega tisočletja Tragovi u sjeti in Žive legende, v drugi pa projekti, kot sta Lačni Franz Junior in Zoran poje Arsena. Vsako obdobje je pustilo svoj pečat in me oblikovalo – kot človeka in kot avtorja.