Zdravnik, paraolimpijec, borec Dejan Fabčič: Začeti verjeti v to, da zmoreš, je najtežje
Srečala sva se sredi Ajdovščine, tik pred novoletnim koncertom njegovih hčerk. Dejan Fabčič, naš bronasti paraolimpijec v tarčnem lokostrelstvu in zdravnik interne medicine ter vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetesa v Novi Gorici, si je privoščil vročo čokolado. V pogovoru je svojo izbiro simpatično zagovarjal, predvsem pa razkril, od kod črpa moč za premagovanje fizičnih in notranjih ovir, vztrajanje takrat, ko je najtežje, in postavljanje ciljev, za katere je potrebna predrznost, ne le pogum. O poti, ki se začne pri tem, da sploh začneš verjeti, da zmoreš – in o tem, kako ciljati, da zadeneš v polno.
Rodili ste se z zelo redko boleznijo, brez obeh golenic, in zgodaj spoznali, kaj pomeni živeti z omejitvami. Pa vendar – invalidnost vam je veliko tudi dala.
Tega se vedno bolj zavedam v zadnjem času. V mladosti, sploh pa v najstniških letih, je bila to zame velika ovira, vir nelagodja in sramu. Ko pa sem bolezen začel sprejemati in ugotovil, da so mi bile prav zaradi invalidnosti ponujene marsikatere priložnosti, ki jih sicer ne bi imel, sem spoznal, da je lahko to tudi nekaj dobrega. No, ne ravno na način, da bi si človek tega želel! Če mi je že bilo namenjeno, zame ni ovira, ki bi mi kaj, kar si želim uresničiti, preprečila. Sedaj živim polno življenje, kot če ne bi imel invalidnosti.
V podcastu Fejmiči ste zanimivo povedali, da o opcijah, ki jih nimate, preprosto ne razmišljate. Kaj bi, če bi …
Verjetno bi bila moja življenjska pot drugačna. Šport je zagotovo ena taka stvar: če bi bil zdrav, bi me slej ko prej zaneslo v rokomet ali odbojko – v ekipni šport z žogo, ki ga obožujem, kjer pa je vprašanje, ali bi doživel vse to, kar sem zdaj. Štiri olimpijade, vse moje menjave športnih disciplin – od plavanja, do kajaka in zdaj lokostrelstva pri športu zdravih ne bi bile mogoče. Zavedam se, da sem to lahko doživel predvsem zaradi invalidnosti. Konec koncev tudi to, da sem danes zdravnik, je posledica moje bolezni. Priznavam, da sem šel na študij medicine predvsem zato, ker sem delo v zdravstvu doživljal kot pacient od znotraj, med bivanjem v bolnišnicah …
Za vami je kar 20 operacij, kajne?
Včasih ni bilo kot zdaj, ko greš po operaciji takoj ali v nekaj dneh domov. Ena operacija je pomenila, da si bil vsaj mesec ali dva v bolnišnici. In jaz sem bil praktično njihov inventar. Prijatelj sem bil z vsemi zaposlenimi v bolnišnici, oni so bili del moje razširjene družine. Oni so imeli radi mene, jaz njih … In ko sem na srednji šoli razmišljal, kaj bi šel študirat, sem se zavedel, da medicino na nek način poznam in bi me osrečevalo, če bi nekoč lahko tudi jaz pomagal drugim.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki navkljub bolezni kratkih prstov pleza in niza izjemne dosežke
A se niste odločili za ortopedijo.
No, tu pa me je invalidnost omejila. Zavedal sem se, da bi bil v operativnih kirurških strokah težko uspešen, saj pri operacijah večino časa stojiš. Trenutno še nimam težav, a čez pet ali deset let bi me to lahko omejevalo. Zato sem takrat dobro razmislil, kje bom lahko s svojo invalidnostjo dolgo in dobro delal.
Ena operacija je pomenila, da si bil vsaj mesec ali dva v bolnišnici. In jaz sem bil praktično njihov inventar.
Pa ne le dobro. Glede na to, da ste bili izbrani za naj diabetologa leta 2023, dajete več od povprečja. Kaj je tisto »več«?
Sam se nimam za nekaj več in se zavedam, da je v Sloveniji veliko zelo dobrih ali še boljših diabetologov, kot sem jaz! To nagrado izglasujejo pacienti in predstavljam si, da so jo namenili meni, ker se čuti, da se zavedam, kako je biti na drugi strani, kaj si kot pacient želiš od zdravnika, in jim poskušam to dati. Da sem preprost, da jim razložim na razumljiv, preprost način. Sliši se čudno, vendar pravijo, da prav radi pridejo v našo ambulanto! (smeh) No, predvsem zato, ker se ne bojijo in cenijo občutek, da sem tam v vlogi nekoga, ki jim bo pomagal in jih ne bo obsojal, ker nimajo urejene sladkorne.
Ne da obsojam, a naročili ste si vročo čokolado …
(smeh) Jaz sem zelo sladkosned! Svojo izbiro pa zagovarjam s tem, da sem diabetolog in ne diabetik! Zaenkrat. Ko pa bom, pa se bom moral zadržati, tako kot svetujem tudi svojim pacientom.
Trenutno še nimam težav, a čez pet ali deset let bi me to lahko omejevalo. Zato sem takrat dobro razmislil, kje bom lahko s svojo invalidnostjo dolgo in dobro delal.
Kakšna pa je trenutna situacija z debelostjo in s sladkorno boleznijo v Sloveniji pa tudi sicer?
Stanje se še vedno slabša; tako če govorimo o debelosti kot tudi o sladkorni bolezni. Ti dve stvari sta med sabo zelo povezani. Lahko bi govorili kar o epidemiji. Poleg sladkorne bolezni vedno več zdravimo tudi samo debelost. Študije, ki so bile narejene okrog leta 2000, so napovedovale, kakšno bo stanje čez dvajset oz. trideset let, če bo šel trend linearno naprej. Napovedane številke so bile presežene že davno davno nazaj! Gre res za velik problem.
PREBERITE ŠE -> Spoštujmo različnost teles, debelosti kot bolezni pa ne normalizirajmo
In glavna krivca za to – še vedno hrana in stres?
Bolj bi rekel sodoben način življenja. Vse več sedečih služb, vedno manj rekreacije. Ne delamo več zunaj, na vrtu, na njivi, ne hodimo v gozd; po hrano gremo v trgovino, si je ne pridelamo sami, zaradi česar je tudi slabše kakovosti. V zadnjem času je veliko več stresa, vedno manj spimo! To je premalo poudarjeno: premalo počivamo. Premalo spanca vodi tudi v kronične bolezni. Dejavnikov je vsekakor več.
Vam gibanje ni tuje. Zamenjali ste kar tri športne discipline. Zakaj? Vas intrigira, da vsakič začenjate »z nule«?
Hm, zanimivo vprašanje. Vsakič, ko sem se poglobil v nek šport, sem bil prepričan, da bom v njem ostal do konca življenja. V plavanju sem dosegel najboljše rezultate med študijem. Bil sem v Ljubljani, imel sem čas za trening dvakrat dnevno. Ko pa sem zaključil študij, sem začel stažirati v bolnišnici, z ženo Vido sva si ustvarila družino in misleč, da za vedno, sem zaključil s športom. A ker sem ga pogrešal, sem rekreativno začel s kajakom. Povabili so me v reprezentanco, in ko sem začel trenirati, sem preprosto padel noter. Zdelo se mi je, da sem našel idealen šport zase, ker pri kajaku delata trup in roke, kjer sem močen.
Potem pa je prišla korona. Nismo več mogli trenirati na vodi, na suhem trenirati je težko, prestavili so OI, nisem se uvrstil v Tokio in se odločil, da zaključim. Hkrati pa sem vozil mlajšo hčerko na lokostrelski krožek. Ker nisem mogel le gledati, sem za zabavo poleg nje še jaz treniral. In evo: potegnilo me je lokostrelstvo, me še vedno drži in ne vidim, da bi šel ven iz tega. Dokler bom fizično zmogel, bom vztrajal. In potem, kolikor se poznam, bom našel drugo strast; kdo ve, morda šah! Skratka, šport imam res rad, sprošča me in ne nazadnje tudi zelo pomemben je za ohranjanje moje telesne kondicije.
Realističen pogled na prihodnost, a hkrati ste si zastavili zelo ambiciozne načrte.
Ja, res je. A zanje vedo le moji najbližji in prijatelji. Nič več od tega še ne bom povedal, razen da v lokostrelstvu nisem še rekel zadnje besede. Začeli smo delati z novim trenerjem Lukom Gjurinom, ki uvaja nove prijeme, nove tehnike, precej stvari smo spremenili in nadgradili, kar me res navdaja z optimizmom in veseljem, da bi iz tega lahko nastala še bolj uspešna zgodba, kot je za mano. Pa dajva tu zaključiti in upam, da boste o mojih uresničenih ambicijah prebrali v naslednjih letih.
Je težje premagati mentalne ali fizične ovire?
Nedvomno mentalne. Lokostrelstvo je šport, kjer se večinoma dogaja v glavi. Ko si na strelni liniji sam s sabo, mora biti glava na mestu in to prinese uspehe.
O čem pa takrat razmišljate?
Poskušam razmišljati čim manj. Ali pa nič – to je najboljša varianta; da se zaposlim samo s tehniko strela. Če pa se zgodi kakšen daljši premor, poslušam glasbo, če to ni mogoče pa kaj zmolim. Ko molim, si misli zaposlim, da mi ne zaidejo v tisto negativno sfero: »nisi sposoben, drugi so boljši, ne bo ti uspelo«. Da si rečeš: uspelo mi bo; če ne drugače pa z božjo pomočjo! Tudi v Parizu je bilo tako. Še vedno pravim, da je pri tisti medalji, ki je od naju z Živo (Lavrinc, op. p.) nihče ni pričakoval in sva jo osvojila v zelo dramatični tekmi, gotovo bilo nekaj božjega vmes!
Je v to, da zmorete, bilo težje prepričati sebe ali druge?
Tu je veliko vlogo odigrala trenerka Brina Božič; ona je res verjela v naju in naju začela prepričevati, da zmoreva. A to je dolg proces, ne gre čez noč. Začeti verjeti v to, da zmoreš, je najtežje! Podzavest te namreč stalno prepričuje v nasprotno. Zato smo zadnje mesece pred Parizom aktivno sodelovali s športnim psihologom dr. Matejem Tuškom. Tudi prej smo bili pripravljeni na tekme, pa nam ni uspelo narediti rezultata. In to je tisto. Pripravljeni smo vsi dobro; tremo imaš tako ti kot tvoj nasprotnik. Ključno pa je, da v danem trenutku daš maksimum od sebe. Da narediš vse po postopku. Da izvedeš strel, kot si ga neštetokrat na treningu. Tehnika se v tremi velikokrat podre. Ne zavedaš se svojih mikro gibov, mišic in potem narediš strel kot povprečen lokostrelec. In puščica gre po svoje.
PREBERITE ŠE -> Zakonca Doljak: Ko je Sara zbolela, sem se najbolj bal tega
Čeprav vas ne bi tako ocenila, zase pravite, da ste zelo tekmovalni. Kako pa se soočate s porazi, razočaranji?
V trenutku razočaranja se rad zaprem vase, prisluhnem glasbi, se sprostim na tak način in počakam, da gre mimo.
Izberete klasiko?
Ja, ponavadi. In prej ali slej gre mimo. Le počakati moraš, da se tisti negativni hormoni izločijo in pozabiš. Po naravi sem vesel človek, tako da hitro pridem do tega. Stvari ne pogrevam. Vsekakor pa analiziram, kaj sem naredil dobro in česa ne, se iz tega nekaj naučiti za naprej. Dlje kot si v športu, več imaš razočaranj in porazov, to pomeni, da si se že veliko naučil, in je vedno manj tistih stvari, ki jih lahko delaš narobe. To pomeni, da si vedno bližje uspehu.
Tekmovalnost in ljubezen do glasbe pa združujete tudi v Komornem zboru Ipavska, kot tenorist. Kako vam uspe v natrpanem urniku stlačiti še to obveznost?
Ni enostavno. Prvi ključ je, da si dobro zorganiziran in se urnika tudi držiš, kar je včasih res težko. Drugi pa, da imaš zelo razumevajočo ženo in družino. Družina je moje zavetje, kjer najdem svoj mir in potrditev. Vse vesele trenutke, pa tudi žalost, delim najprej z njimi. Veselijo se mojih uspehov in razumejo, ko v življenju oz. v športu ne gre po načrtih. Moja žena je potrpežljiva, razumevajoča, velikokrat drži vse štiri vogale hiše, ko me zaradi športa dlje ni doma. Zato sem ji zelo hvaležen. Že služba pobere veliko časa, energije in mentalne priprave. Šport in petje pa sta v resnici sprostitev, ali morda zelo resen hobi, ki mu namenjam veliko pozornosti. Življenja brez petja si ne predstavljam. Tisti, ki so pevci oz. so to kdaj izkusili, vedo, kako napolnjen si, ko greš s pevskih vaj. Res se splača.
Pevski zbor kot akumulator?
Pri KZ Ipavska smo res dobra klapa. Med sabo se razumemo, si pomagamo, fajn je tudi, ker se vsako leto udeležimo kakšnega tekmovanja. In ker sem tekmovalen po duši, mi to ustreza. Enako kot športno tekmovanje, tudi zborovsko tekmovanje jemljem zelo resno. Le da tam nisem sam. Tam smo ekipa. Čutiti tisti ekipni duh, ko vsi dihamo kot eno in sledimo naši dirigentki Damjani, ko čutimo vsak gib, vsak glas, premik telesa … To je nekaj posebnega. In glede na to, da smo dobri pevci in imamo vrhunske rezultate, mi je res prijetno. Tako da, ja – vabim še druge, ki jih mika, da se nam pridružijo! (smeh)
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
