Ko je bila mama v dobrem stanju, smo imeli zelo lepe trenutke

V 25 letih smo Polono Kunaver Ličen, ki deluje pod umetniškim imenom Lona Verlich, spoznali v različnih odtenkih in vlogah. Od pisateljice za otroke, do glasbene in likovne ustvarjalke, ki jo zaznamujejo intenzivne žive barve. Zadnja leta pa umetnica iz Ajdovščine ljubezen do različnih oblik ustvarjanja združuje v predstavi z večpomenskim naslovom Modra ženska. Gre za njeno osebno izpoved o iskanju sebe po težkem otroštvu in izgubi, ki jo je zaznamovala.

Vedno govorimo le o fatalni ženski. Kako pa opisujete »modro žensko«, ki je vodilo vašega štiridelne glasbeno-plesno multivizijske predstave? 

Fatalna ženska v današnji družbi nosi vlogo usodne ženske (femme fatale), ki danes pomeni privlačno, seksapilno žensko z močno samozavestjo, in se kaže v njeni drži, vedenju, govoru, oblačenju. Ona je statusni simbol in zato vplivna ženska. Vedno se izraža kot močna in nepremagljiva, uspešna. Družba od ženske pričakuje popolnost, moč, perfekcionizem, da je polna energije, vedno urejena in nasmejana, da ugaja drugim. Ta nenehen pritisk družbe na žensko prinaša posledice, ki se kažejo kot izgorelost, depresija, anksioznost, panični napadi, izguba notranjega kompasa, ko ženska ne ve več, kdo je ona sama.

Če fatalno žensko primerjam z modro žensko, ki sem ji dala mesto v moji multivizijski predstavi z naslovom Modra ženska, Moč ranljivosti, je ta njeno pravo nasprotje. Modra ženska nima nikakršne zunanje pomembnosti, čeprav se ikonično opredeljuje s svojo formo ženskih oblin in modre barve. Je simbol preizkušene ženske, njeno bistvo pa je duhovna podoba ženske, ki se je dvignila iz težke stiske, jo premagala in se vrnila nazaj v življenje. Pomembnost modre ženske se kaže skozi njeno notranjo moč, da je svojo ranljivost pripravljena deliti z drugimi ženskami.

Ta moč ranljivosti  je pravzaprav vaša zgodba.

Modra ženska, Moč ranljivosti in vse prejšnje zgodbe nosijo vsaj delno avtobiografsko zgodbo. Je preplet mojega življenja in mojih fantazij. Zgodba pripoveduje o ženski, ki se je v nekem obdobju življenja sesula. Poleg svojih težav, ki izhajajo iz družinske problematike, slabega odnosa z mamo in nesprejemanja v primarni družini, je nenadoma izgubila še svojo prijateljico – žensko, ki ji je dajala oporo, jo sprejemala, se ji zaupala, ji bila zgled v življenjskih vrednotah in pozitivnem pogledu na življenje. Izguba prijateljice jo je pahnila v temo in na neki točki ni več sprejemala svoje okolice. Ostala je zaprta v svoji bolečini in zavračala pomoč. Vendar je nekje v kotičku očesa ves čas videla majhno svetlobo. To je bilo upanje. Njeno upanje so bile tudi zveste prijateljice, ki je niso zapustile niti v najtežjih trenutkih. Tam ob njej je tudi on, mož v belem, ki predstavlja njeno globoko vero v Boga, ki je tam z njo in ji podaja roko. Čeprav tudi njega sprva zavrača, mu kasneje sledi, dokler ne zagleda svetlobe sonca, ki sije zanjo, in jo vrne v življenje.

Zgodba o Modri ženski poudarja bistvo prijateljstva in povezanosti žensk, ki si dajejo podporo, se razumejo in skupaj hodijo tudi takrat, ko so šibke, krhke, ranjene. Ko Modra ženska končno spet začuti življenjsko moč, je pripravljena deliti svojo zgodbo s svetom – v predstavi skozi avtorski uglasbeni poeziji. Moja pripoved je moje resnično življenje, ki pa ga prikazujem na bolj poetičen in dramatičen način z multivizijsko projekcijo in kratkimi filmi in videospoti. Glasba, ki jo ustvarjam kot pomemben del svojega projekta, spremlja razpoloženja in čustva likov v posameznih dejanjih. Zaključek zgodbe je združitev vseh modrih žensk, ki so s svojimi zgodbami navdihnile druge ženske in jih opogumile, da pokažejo svojo moč ranljivosti. Predstavo skozi dejanja spremljajo tudi moja likovna dela, ki so fizično prisotna na odru kot del scene in zgodbe.

Foto: Osebni arhiv

Se vam zdi, da premalo govorimo o žalovanju, o prebolevanju?

Težko rečem za druge, ker pred svojo izgubo nisem veliko raziskovala te tematike. A prej ali slej vsak izgubi nekoga od bližnjih. Dejstvo pa je, da je prebolevanje dolg proces, ki zahteva svoj čas, razumevanje in velikokrat je v tem obdobju prebolevanja težko govoriti naglas. To sem sama začutila, ko smo v družini po izkušnji smrti moje tašče, ki je bila zame kot mama, po kakšnem mesecu ali dveh naenkrat težko govorili o svojih čustvih. Nenadoma sem se znašla sama s svojim pogrešanjem, praznino in zdelo se mi je, da se sramujem lastnih čustev. Premagati te občutke in spregovoriti o njih je najtežje.

Vašo umetnost sicer zaznamujejo barve, neizmerna igrivost, lahkotnost. Kot zgovorno umetnico z oranžnimi lasmi in pisanim avtomobilom vas poznamo tudi sicer.  Se vam zdi, da je zunanja podoba v današnjem svetu bolj pomembna kot vsebina ali zgolj nismo več pripravljeni poslušati?

Res sem opazna s svojimi oranžnimi lasmi in zagotovo mi to velikokrat prija, so pa dnevi, ko bi bila raje skrita v kotu. Pritisk tega materialističnega sveta ženski zagotovo daje občutek, da je vsa moč v zunanji podobi, če gledamo površno. Meni, čeprav na videz dajem vtis, kako se uredim in nastopam pred ljudmi, ni zunanji videz tako pomemben kot osebni kontakt, pogled človeka, geste, govor, smeh.

Že v otroštvu sem rada opazovala obnašanje ljudi in način govora. Tako sem prepoznavala naravnost ali narejenost človeka in hitro mi je bilo jasno, kdo se skriva za zunanjo podobo. Prvi vtis mi ne pride do živega. Se pa zavedam, da je zunanja urejenost človeka pomembna, če je usklajena z notranjostjo. Mislim, da se danes veliko govori o skrbi za svoje duhovno in telesno življenje. Večjo težavo imamo z umiritvijo, osredotočenjem nase in poslušanjem sebe, ko je treba poskrbeti za duševno in telesno zdravje.

Pri tolikšnih informacijah, ki jih prek zaslonov dobivamo na dnevni ravni, se človek težko umiri in zave, kaj se mu dogaja. To je potem tudi vzrok, zakaj ne znamo prisluhniti drug drugemu.

PREBERITE ŠE -> Sabina Obolnar: Večer je bil dober, pravzaprav odličen – zavoljo tega srčnega drobižka

Za vami je težko otroštvo. Kdaj ste začutili, da se v vas nabirata jeza in zamera?

Moje otroštvo je bilo polno čustvenih preobratov. Zaznamovana sem bila z odvisnostjo in zanemarjanjem mojih osnovnih potreb. Moj oče je bil kot zdravnik veliko odsoten, mama, slikarka pa se ni znala dobro spopadati s težavami svojih štirih otrok.

Rodila sem se kot četrti otrok. Z mamo sem imela težaven odnos in vso mladost sem se čutila izločeno iz svoje družine, ker me niso sprejemali take, kot sem bila. Bila sem preveč divja za deklico, neobvladljiva, neurejena, bolj fantovska, premalo pridna, težko prilagodljiva. Čez otroštvo se mi je nabralo veliko potlačene jeze, s katero se nisem znala spopadati sama. Proti koncu pubertete sem padla v depresijo, ki me je peljala v anoreksijo. Zame je bil to zares težek boj, saj moja mama, ki je imela svoje osebne težave, ni videla mojih stisk.

"Že v otroštvu sem rada opazovala obnašanje ljudi in način govora. Tako sem prepoznavala naravnost ali narejenost človeka in hitro mi je bilo jasno, kdo se skriva za zunanjo podobo." Foto: Osebni arhiv

Kako ste se s tem spopadali? Ali ste to že predelali?

Morala sem priti čisto do dna, ko sem prenehala jesti, potem me je oče odpeljal na zdravljenje k svojemu kolegu psihiatru, ki mi je poskušal pomagati na različne načine. Soočil me je z realnostjo in mi dal orodje za spopadanje s to kruto boleznijo. Najboljše zdravilo za mojo bolezen je bil pogovor, iskren in odprt pogovor. V tistem obdobju sem veliko sanjala, zelo živo in veliko simbolike je bilo v sanjah. Razlagala sva jih, jaz sem pisala, risala in pesnila vse, kar me je prešinilo, in stiska je začela popuščati. Počasi sem lahko tudi hrano spravila po grlu do želodca. Kaki in bel riž sta bili edina hrana, ki mi je šla po grlu. Še danes sem hvaležna temu prečudovitemu oranžnemu sadežu brez kisline, da mi je rešil življenje.

V tistem obdobju sem se reševala tudi z vsakdanjim prostim plezanjem in igranjem ter poučevanjem kitare. Šport je bil zame odmik od težav in koncentracija na tisti trenutek, ko sem z rokami, nogami in možgani iskala oprimke na rimskem zidu, da bi čim dlje zdržala prenašanje teže v dolžino. Tekmovala sem sama s sabo, s svojo močjo in vzdržljivostjo, ki me je pripeljala, da sem nekega dne brez padca preplezala 300 metrov zidu v dolžino.

Fantje, ki so tam plezali vsak dan, so si me tisti dan zapomnili. (smeh) Tako sta počasi v moje življenje spet posijala sonce in optimizem. Se pa s travmami iz otroštva človek običajno spopada vse življenje. Tudi sama še vedno čutim posledice. Sicer pa se zdaj dobro spopadam s spremembami, ki pridejo v življenju, skozi lastne izkušnje sem si pridobila pozitiven pogled na svet, na ljudi in življenje, zato zase marsikdaj rečem, da sem naivna kot otrok. In taka želim ostati. Naučila sem se tudi, da govorim o težavah, da ne potlačim tistega, kar me teži, ampak dajem iz sebe. To je zdravilno, kot dober zeliščni čaj z medom, limono in ingverjem.

Kot umetnica se izražate ne le skozi likovno umetnost, temveč tudi z besedami, glasbo in videom. Je to tisto, s čimer se osvobajate? 

Sebe vidim kot multivizijsko umetnico, ker me zanima toliko stvari, da enostavno ne morem biti samo slikarka, ali samo pisateljica ali samo glasbenica. Zelo rada se izražam na različne načine. Marsikdo tega ne razume in bi rekel, da sem celo površna, vendar čutim, da na več medijski način lažje oblikujem svoje umetniško sporočilo svetu. Glasba me spremlja od rojstva, saj sta moja starša velika ljubitelja klasične glasbe, mama je študirala solo petje, oba sta pela v zboru, imela koncertne abonmaje v Cankarjevem domu v Ljubljani, kamor sta me redno vodila. Glasba je bila prva, ki je name vplivala pomirjujoče.

Čisto majhna punčka sem zmogla tri ure mirno sedeti in srkati vase koncert filharmoničnega orkestra. Bila sem očarana nad harmonijo, nad skladnostjo instrumentov, njihovo povezanostjo in glasbo, ki je prihajala iz njih. Pri štirih letih so me sprejeli v glasbeno šolo Franca Šturma Bežigrad, kjer so kmalu ugotovili, da imam absoluten posluh. Pri petih letih sem s pomočjo profesorice klavirja napisala svojo prvo skladbo. Imela sem nemalo težav z branjem not in kasneje ugotovila, da zaradi teh težav ne bom mogla študirati kompozicije.

Foto: Osebni arhiv

Pisanje pravljic in pesmi že v mladosti, me je kasneje navdihnilo, da sem začela izdajati avtorske pravljice, jih ilustrirati, po študiju na Likovni akademiji v Ljubljani. Končala sem Vizualne komunikacije na oddelku za oblikovanje ALU. Po končani diplomi sem vpisala magistrski študij in za eno leto odšla na študijsko izmenjavo na (University of Art and Design) UIAH v Helsinke. Tam sem študirala umetniško grafiko, ilustracijo in oblikovanje.

Z možem Davidom sva veliko snemala in po izkušnji z delavnico umetniške miniaturne knjige v grafiki kasneje posnela dokumentarno igrani enourni film o umetniški knjigi z naslovom Majhna knjiga z veliko dušo. Izkušnja s filmsko produkcijo mi je dala nov pogled na umetniško izraznost in sporočilnost. Ker sama ustvarjam tudi glasbo, je lahko ta celovita izraznost enega človeka v več medijski umetniški zgodbi toliko bolj osebna in globoka. Tudi plesna izraznost mi je bila vedno zelo blizu. Ker pa doma nisem imela podpore na tem področju, sem ples ohranila kot lastno sprostitev. Danes v moji predstavi nastopata profesionalni plesalki, ki z izraznim plesom pripovedujeta mojo zgodbo.

PREBERITE ŠE -> Urednica Živ Žava Martina Peštaj: Ko sem videla to risanko, sem vedela, da bo uspešnica

Vaše projekte Modre ženske ste popeljali še stopničko višje. Ne le, da govorite o stiskah žensk. Z njimi tudi delate.

Zadnji dve leti sodelujem z Materinskim domom v Solkanu, kjer bivajo ženske v stiski s svojimi otroki ali same. Z njimi ustvarjam, se pogovarjam, urejamo vrt, imamo negovalne delavnice, praznujemo. Že prvi stik z njimi in njihovo vodjo je bil neverjeten. Takoj smo se odprle ena drugi s svojimi življenjskimi zgodbami. Bilo je brutalno odkrito, ranljivo in sočutno srečanje žensk v stiski v različnih obdobjih življenja. Dale so mi misliti, kako lepo mi je, ker imam svoj topel dom, moža, ki me podpira, me ima rad, imam svoje delo, ki ga rada opravljam, svoje hobije, finančno brezskrbnost. Tega se zaveš, ko se srečuješ z njimi.

Te ženske so doživele različne oblike nasilja in zlorab, ne samo v otroštvu ampak tudi v odrasli dobi. Morale so zapustiti svoj dom, ker zanje ni več predstavljal varnosti. Nekaterim so vzeli otroke. Težke zgodbe slišiš tam in na koncu se zaveš, da je vse, kar potrebujejo to, da jih nekdo posluša, da jih razume in ne obsoja. Osrečuje me, da lahko nekoga osrečim, četudi za kratek čas.

Morda tudi zato, ker v otroštvu pogosto niste občutili prave družinske topline, o kateri radi govorimo v prazničnem decembru, ste si kasneje sami ustvarili kar dve družini: primarno in tisto drugo, v kateri združujete lokalne umetnike. Kaj vam pomeni skupnost?

Težko rečem, da v svoji primarni družini nisem doživela topline. Imeli smo tudi zelo lepe trenutke, kadar je bila mama v dobrem stanju. Hodili smo na počitnice. Imela sem podporo pri razvoju v glasbi. Z očetom sem imela posebno dober odnos, čeprav je bil dosti odsoten, sem imela od vseh štirih otrok največ od očeta.

Pa vendar sem vedno sanjala o svoji idealni družini, kjer se imajo vsi radi, se podpirajo in razumejo. Moj idealistični pogled na družino je bil posledica hrepenenja po sprejetju. Ko sem bila čisto majhna, se spomnim, kako me je mama objemala in stiskala k sebi, me ujčkala na kolenih, ko pa sem prišla v puberteto, se je naenkrat vse končalo. Name so padale težke besede, hladen odnos, ni bilo več objemov, topline. Danes sem mama trem otrokom, starim 20, 17 in 11 let. Trudim se, da bi kljub odraščanju čutili enako sprejetost, toplino, kot so jo doživeli kot majhni otroci. Večkrat jih objamem in jim povem, da jih imam rada in vidim, kako dobro to vpliva nanje. Otrokom želim dati toplino in sprejemanje v vseh fazah njihovega življenja.

Ustvarjalke Modre ženske z Damjano Golavšek. Foto: Osebni arhiv

Tudi vaš soprog je že celo življenje zapisan umetnosti. Sin Jon je svetovni prvak v breakdanceu … Kako doživljate odnos države do umetnikov?

Tako je. Moj mož David je velik umetnik. Po poklicu je oblikovalec in slikar, vendar pa je pred petimi leti svoj novi hobi spremenil v pravi posel in umetnost. Česar se dotakne iz tega naredi umetnost! Zadnja leta se ukvarja s sirarstvom in ustvarja tako posebne sire, da se med svetovnimi sirarji že širi vest o teh neznansko okusnih in vizualno posebnih sirih.

Tudi najini otroci so zelo ustvarjalni in silno iznajdljivi. Prvi sin Oskar se je odločil za bolj glasbeno pot. Študira, da bi postal avdio producent. Drugi sin Jon je breake dance plesalec, od lani svetovni, evropski in državni prvak. Najmlajša, Zofija, ki hodi šele v 6. razred, pleše balet, rada ima glasbo, film, hitro se uči besedila na pamet.

Vse tri otroke pa povezuje iznajdljivost. Zanima jih, kako svoje talente obrniti v posel. Kar se mi zdi po svoje dobro. Umetnost je danes in že v preteklosti premalo cenjena in premalo podprta s strani države. Zakaj je tako, si vsak razlaga po svoje. Danes ne bom razpredala o tem. Držim se svojega načela, znajdi se sam in zanašaj se sam nase in ne na druge. Mislim, da je dobro, da se mladi učijo praktičnosti, da se naučijo, kako priti do svojega denarja s tem, da delajo dobro to, kar radi ustvarjajo in želijo deliti s svetom.