Zaporniški duhovnik Robert Friškovec: Najnevarnejše niso velike odločitve, ampak majhna popuščanja

Na posebnem dogodku za mlade IntegritetaX: nova generacija je Komisija za preprečevanje korupcije pred dnevi razkrila novega ambasadorja integritete, zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca. Svoje poslanstvo opravlja v okolju, kjer so kršitve pravil, zaupanja in integritete del osebnih zgodb.

Zato ima njegov glas posebno težo. »Nekateri zapori niso iz betona in rešetk. Zgradimo jih sami – z napačnimi odločitvami. Integriteta je ključ, ki ta vrata lahko odpre,« poudarja Robert Friškovec, ki bo po navedbah organizatorja projekta kot osmi ambasador integritete sodeloval pri ozaveščanju o pomenu osebne odgovornosti, svobodi izbire in posledicah odločitev za posameznika in skupnost.

Se vam zdi, da današnja, sodobna družba spodbuja ali zavira prevzemanje osebne odgovornosti? Kje vidite ključne razpoke?

Mislim, da današnja družba po eni strani zelo poudarja svobodo, po drugi pa pogosto beži pred odgovornostjo. Govorimo o pravicah, manj pa o posledicah. Ključna razpoka se mi zdi v tem, da smo razvili kulturo, kjer je lažje najti razlog zunaj sebe kot pa pogledati vase. In ko človek izgubi stik s tem, da so njegove odločitve pomembne, začne izgubljati tudi občutek za odgovornost.

Zato se mi zdi zelo pomembno, da se odgovornost učimo prevzemati že od otroštva. Ne kot nekaj težkega ali kaznovalnega, ampak kot nekaj, kar človeku daje notranjo trdnost. Otrok, ki ima priložnost prevzeti majhne naloge, ki sme tudi kdaj narediti napako in zanjo nositi posledice, se uči, da ima vpliv na svoje življenje. Uči se, da njegova dejanja nekaj pomenijo.

Če pa mu vse odvzamemo – odgovornost, posledice, odločanje –, mu sicer olajšamo trenutek, dolgoročno pa mu vzamemo nekaj zelo pomembnega: občutek, da zmore. In prav ta občutek je temelj odgovornosti.

Zato se mi zdi, da družba ne zavira odgovornosti samo na ravni vrednot, ampak tudi na ravni vzgoje – ker včasih želimo preveč zaščititi in premalo zaupamo, da človek zmore rasti tudi skozi odgovornost.

Zakaj je po vaših izkušnjah prevzeti odgovornost za človeka težji korak kot vztrajati v zanikanju – in kaj je tisti prelomni trenutek, ko se to lahko spremeni?

Prevzeti odgovornost je težje, ker pomeni, da se srečam z resnico o sebi. Da si priznam: tukaj sem zgrešil, tukaj sem naredil napako, tukaj sem nekoga prizadel. Zanikanje je lažje, ker me začasno zaščiti – lahko krivdo preložim na druge, na okoliščine, na preteklost.

To zelo konkretno vidim tudi v vsakdanjih situacijah. Recimo v odnosih: veliko lažje je reči »ti si kriv« kot pa »tudi jaz sem tukaj prispeval svoj del«. Ali pri manjših stvareh: nekaj prikrijemo, zamolčimo, olepšamo – in si rečemo, da ni nič takega. S tem si kupimo mir na kratki rok, dolgoročno pa izgubljamo stik z resnico.

Prelomni trenutek se pogosto zgodi, ko posledice postanejo tako konkretne, da jih ni več mogoče ignorirati. Ko nekaj razpade – odnos, zaupanje, notranji mir. V zaporu to vidim zelo jasno: tam ni več prostora za skrivanje, ker so posledice vidne. Drugi prelomni trenutek, ki je še pomembnejši, pa je, ko človek prvič doživi, da je lahko sprejet tudi s svojo napako. Da ga nekdo ne zavrne, ko pove resnico.

Zato bi rekel, da se odgovornost začne tam, kjer se konča strah pred tem, da bomo zaradi resnice izgubili odnos.

Ko poslušate življenjske zgodbe zaprtih ljudi na točki, ko so posledice njihovih odločitev že neizbežne, kaj vas učijo o tem, kako ljudje sprejemamo ključne življenjske odločitve?

Najbolj me te zgodbe učijo, da se stvari skoraj nikoli ne zgodijo »čez noč«. Nihče se ne zbudi zjutraj in se odloči za veliko napako. Začne se veliko prej – v majhnih odločitvah, v popuščanjih, v tem, da si rečeš: »Saj to pa res ni nič takega.« Zelo konkretno, najprej nekaj zamolčiš, potem malo prilagodiš resnico, potem začneš iskati bližnjice. In korak za korakom prideš nekam, kjer si nikoli nisi mislil, da boš. Marsikdo mi sicer reče, da je šele na koncu videl, kam ga je to peljalo. Druga stvar pa je, da ljudje zelo potrebujemo občutek, da nekam spadamo, da smo sprejeti. In če tega ne najdemo doma, v odnosih ali v okolju, začnemo iskati drugje – tudi na napačnih mestih.

"Veliko zapornikov lažje sprejme, da jim je nekdo drug odpustil, kot da bi sami sebi dali to možnost. Po mojih izkušnjah eno brez drugega ne gre. Če ni priznanja krivde, je odpuščanje prazno. Če pa ni odpuščanja, krivda človeka drži ujetega v preteklosti." Foto: Neja Kalan

Najbrž obstaja trenutek ali vzorec, ko etični kompromisi postanejo nevarni – ko »majhne« odločitve prerastejo v usodne? Je to tudi trenutek, ko se človek prvič oddalji od lastne integritete?

Ja, bolj kot za en sam trenutek gre za vzorec, ki se začne zelo neopazno. Ko človek prvič naredi nekaj, za kar ve, da ni čisto prav, a si reče: »Saj to res ni nič takega.« In potem je drugič malo lažje. In tretjič še lažje. Recimo v vsakdanjih stvareh: malo prilagodiš resnico, malo obrneš stvari v svojo korist, malo spregledaš, kar veš, da ni prav. Ker ni takojšnjih posledic, dobiš občutek, da je vse v redu. Ampak v resnici se nekaj počasi premika v tebi. To so te točke, kjer se človek začne oddaljevati od sebe. Ne v enem velikem koraku, ampak v nizu majhnih, s katerimi vsakič znova malo utiša svoj notranji glas. In prav to je nevarno – ne velike odločitve, ampak to, da se navadimo živeti malo mimo sebe.

Koliko so odločitve, ki vodijo v najhujše posledice, zavestne – in kje se začne vpliv okolja, vzgoje ali družbenih okoliščin?

Odločitve, ki vodijo v najhujše posledice, so na koncu vedno osebne. Človek se zaveda, da nekaj ni prav – morda ne v celoti, morda ne do konca, ampak neki notranji glas je vedno prisoten. Res je, da okolje, vzgoja in življenjske okoliščine vplivajo. Nekdo ima težjo pot, manj podpore, slabše izhodišče. To lahko razloži, zakaj je bolj ranljiv ali hitreje zaide. Ne more pa tega opravičiti. V zaporu pogosto slišim razloge: »takšno je bilo okolje«, »nisem imel izbire«, »drugi so me potegnili noter«. Saj nekaj resnice je v tem. Ampak vedno pride trenutek, ko se človek odloča. In ravno ta trenutek je ključen. Problem je, da ljudje tega trenutka pogosto ne jemljemo resno. Podcenimo ga. Rečemo si: saj to ni nič takega. Tukaj se začne pot, ki lahko pelje zelo daleč.

Pogosto omenjate, da si ljudje sami gradimo »notranje zapore«. Kako ti nastajajo v vsakdanjem življenju – tudi pri ljudeh, ki navzven delujejo povsem svobodni, niso nikoli prestopili praga zapora, a vendar morda živijo v njem – torej, v dokaj podobnih omejitvah?

Notranji zapori nastajajo zelo neopaz­no, v čisto vsakdanjih stvareh. Recimo, ko človek začne živeti iz strahu – da ne bo kaj narobe rekel, da ne bo zavrnjen, da se ne bo zdel slab. Ali pa ko se zapre v zamero in ne zna več odpustiti. Navzven gre življenje naprej, znotraj pa ostaja ujet v isti zgodbi. Veliko teh »zaporov« nastane tudi iz potrebe po potrditvi. Ko človek začne živeti predvsem za to, kaj bodo rekli drugi, počasi izgublja svobodo. Ni več on tisti, ki izbira, ampak ga vodijo pričakovanja. Potem so tukaj še razne odvisnosti – ne samo velike, očitne, ampak tudi zelo vsakdanje – telefon, delo, uspeh, nadzor. Vse to lahko postane prostor, kjer človek izgubi notranjo svobodo.

PREBERITE ŠE -> Iztok Mlakar: Po pravilih statistike je velika večina ljudi še bolj neumna od povprečja

Kaj vas zaporniško okolje uči o človekovi sposobnosti spremembe? Kdaj je ta resnična in kdaj ostane zgolj deklarativna?

Zapor me uči, da je sprememba mogoča – ampak ne avtomatična. Resnična sprememba se zgodi, ko človek prevzame odgovornost in začne drugače gledati nase. Deklarativna pa ostane na ravni besed, brez notranjega premika.

Kako po vaših izkušnjah poteka proces, ko človek prvič zares prizna svojo odgovornost – ne pred drugimi, ampak pred samim seboj?

Ta proces običajno traja dlje, kot si mislimo. Ne zgodi se naenkrat. Najprej pride odpor – človek išče razloge, opravičila, krivdo vidi pri drugih ali v okoliščinah. To je način, da se zaščiti. Potem pride faza, ko že ve, da nekaj ne drži, ampak si še vedno ne upa tega jasno izreči. Kot da bi stal na meji – vidi resnico, pa še ni pripravljen stopiti vanjo. In potem včasih pride zelo preprost, a zelo močan trenutek, ko človek reče: »To sem jaz naredil.« Brez opravičevanja, brez dodatkov, brez ampakov. Ta stavek je kratek, vendar pomeni velik premik. Po mojih izkušnjah se to pogosto zgodi šele takrat, ko človek začuti, da ga ta resnica ne bo uničila. Ko ima občutek, da lahko obstane tudi s svojo napako. Takrat si prvič dovoli biti iskren do sebe. In prav to je začetek spremembe. Ne velika odločitev, ampak iskren pogled vase.

Kako zaprti razmišljajo o krivdi in odpuščanju – do sebe in do drugih? Je eno brez drugega sploh mogoče?

V zaporu zelo hitro vidiš, da ljudje o krivdi in odpuščanju razmišljajo zelo različno. Nekateri krivdo dolgo zanikajo ali jo zmanjšujejo. To jim pomaga preživeti, ampak jih tudi zadrži na mestu. Drugi pa gredo v drugo skrajnost in jih krivda popolnoma povozi. Ves čas živijo iz tega, kar so naredili, in si ne znajo več predstav­ljati, da bi lahko bili kaj več kot njihova napaka. Šele ko človek zmore reči: »Ja, to sem naredil« – brez olepševanja, ampak tudi brez samouničevanja –, se lahko začne nekaj premikati. Takrat se prvič pojavi možnost odpuščanja. Odpuščanje, da grem sploh lahko naprej. Pogosto je najtežje odpustiti sebi. Veliko zapornikov lažje sprejme, da jim je nekdo drug odpustil, kot da bi sami sebi dali to možnost. Po mojih izkušnjah eno brez drugega ne gre. Če ni priznanja krivde, je odpuščanje prazno. Če pa ni odpuščanja, krivda človeka drži ujetega v preteklosti.

Koliko prostora je v zaporskem okolju za resnično spremembo – in ali družba po vašem mnenju dovolj verjame v drugo priložnost?

Prostor za spremembo obstaja, a družba pogosto težko verjame vanjo. Hitro ožigosamo, težje damo novo priložnost. A brez tega ostanemo ujeti v preteklosti – tako posameznik kot družba.

Vaše delo presega religijo in nagovarja širšo družbo. Kaj menite, da bi se lahko »zunanji svet« naučil od ljudi, ki so izgubili svobodo?

Zunanji svet bi se lahko od ljudi, ki so izgubili svobodo, naučil predvsem, kako krhki smo v resnici. Zelo hitro se zgodi, da mislimo, da se to »nam ne more zgoditi«, da imamo stvari pod nadzorom. A zgodbe iz zapora pokažejo, kako tanka je včasih meja med urejenim življenjem in zdrsom. Druga stvar, ki jo zelo jasno vidiš, je vrednost svobode. Dokler jo imaš, jo jemlješ kot nekaj samoumevnega. Ko jo izgubiš, pa začneš razumeti, kaj pomeni odločati se, iti ven, srečati ljudi, živeti odnose. In ne samo fizična svoboda – tudi notranja. Morda pa še nekaj: v zaporu pogosto vidiš več iskrenosti kot zunaj. Ko človek izgubi vse zunanje vloge, ostane bolj on sam. In to je lahko zelo močno ogledalo tudi za družbo zunaj – koliko stvari živimo navzven, pa niso zares naše.

PREBERITE ŠE -> Violeta Tomić: Moj oče je bil psihično bolan

Pred dnevi vam je Komisija za preprečevanje korupcije podelila naziv ambasador integritete. V svojih razmišljan­jih pogosto povezujete integriteto s svobodo. Kako bi razložili to povezavo nekomu, ki svobodo razume predvsem kot odsotnost vseh omejitev?

Veliko ljudi danes razume svobodo kot to, da lahko delaš, kar hočeš. Ampak iz izkušenj vidim, da to pogosto ne vodi v več svobode, ampak v zmedo. Integriteta pomeni, da živiš v skladu s tem, kar veš, da je prav. Da si znotraj usklajen – da nisi en človek navzven in drug znotraj. Če tega ni, lahko človek sicer dela, kar hoče, ampak hitro postane ujet v lastne odločitve – v odnose, v navade, v stvari, ki ga začnejo omejevati. Človek, ki ima integriteto, ima neko notranjo smer. In prav ta smer mu daje več svobode, ne manj.

Kako vaše delo vpliva na vaš osebni pogled na dobro in zlo v človeku? Se te meje z leti zabrišejo ali postanejo bolj jasne?

Lahko rečem, da mi je to delo predvsem razbilo preveč enostavno delitev na dobre in slabe ljudi. Na začetku imaš lahko občutek, da so stvari bolj jasne – kdo je naredil nekaj hudega in kdo ne. Sčasoma pa vidiš, da zgodbe niso tako preproste. Srečujem ljudi, ki so naredili zelo težke stvari, pa hkrati v njih vidiš tudi dobro – skrb za družino, obžalovanje, željo po spremembi. In obratno: tudi zunaj zapora vidim, kako hitro lahko človek zdrsne, če ne pazi na svoje odločitve. Dobro in zlo nista nekaj daleč narazen, ampak nekaj, kar se dogaja v vsakem človeku. In to me dela bolj previdnega pri sodbah – do drugih in tudi do sebe.

Kako vas je delo z zaprtimi ljudmi osebno spremenilo – ne le kot duhovnika, ampak tudi kot človeka?

Najprej to, da sem vedno najprej človek. Postalo mi je bolj jasno, kako hitro lahko sodimo – in kako malo v resnici vemo. To delo me uči poslušanja, potrpežljivosti in tega, da človeka nikoli ne moreš zreducirati na eno dejanje.

Ste se ob svojem delu kdaj soočili s trenutkom, ko ste morali na novo premisliti lastna prepričanja o krivdi, odgovornosti ali pravičnosti?

Da, večkrat. Ko vidiš konkretne zgodbe, teorija ne zdrži vedno. Moraš znova premisliti, kaj pomeni pravičnost – ne kot kazen, ampak kot možnost za obnovo.

Kako ohranjate lastno notranje ravnovesje in integriteto ob vsakodnevnem soočanju z zelo težkimi zgodbami?

Pomaga mi, da se ustavim. Da imam prostor tišine. In da ne nosim vsega sam. Če vse odneseš s sabo, te to slej ko prej zlomi.

Ali obstaja zgodba ali srečanje, ki vas je posebej zaznamovalo in vam je še danes opomnik ali navdih?

Ni jih tako malo. Morda najbolj ostanejo tisti trenutki, ko človek prvič iskreno spregovori. Ko pade maska. To so res neverjetni trenutki.

Če bi morali iz svojih izkušenj, zgodb, ki ste jih slišali, izluščiti ključno sporočilo za ljudi, ki še niso »na robu«, kaj bi jim svetovali glede njihovih vsakodnevnih odločitev?

Rekel bi jim, naj ne čakajo na velike prelomne trenutke. Večina stvari se v življenju ne odloči takrat, ko je »veliko na kocki«, ampak v čisto običajnih dneh. Pomembno je, kako ravnaš, ko te nihče ne vidi. Kako govoriš, kako se odzivaš, kako delaš z ljudmi. Tam se gradi smer tvojega življenja. Iz teh zgodb se zelo jasno vidi, da ljudje redko rečejo: »Tukaj sem se odločil za napačno pot.« Pogosteje rečejo: »Sploh nisem opazil, kdaj sem zašel.« Mogoče je moja spodbuda v smeri, da ostani pozoren na svoje življenje. Ne jemlji stvari kot samoumevne. In če vidiš, da nekaj ni prav, ne odlašaj. Veliko težav bi se lahko ustavilo dosti prej, če bi si ljudje pravočasno priznali: »Tukaj moram nekaj spremeniti.«