Za spodbujanje otrokovega razvoja je ključno, da mu vedno ponudimo nekoliko več, kot zmore sam

Ne le nezanimanje za branje, med mladimi se zdi, da zmanjkuje tudi interesa za pogovor. Marsikateri mladostnik govori nejasno, nerazločno, mnogim primanjkuje besednega zaklada, slabi rezultati mednarodne raziskave bralne, matematične in naravoslovne pismenosti Pisa slovenskih petnajstletnikov pa problem opismenjevanja le še potrjujejo. 

S profesorico dr. Urško Fekonja z Oddelka za psihologijo in Laboratorija za razvojnopsihološke študije Filozofske fakultete v Ljubljani smo govorili o tem, kako pomembno je, da se starša že z dojenčkom pogovarjata, da pri pogovoru z malčkom ne uporabljamo pomanjševalnic ali se pačimo in da otroka spodbudimo k nadaljevanju pogovora s preprostim vprašanjem: "Zakaj tako misliš?".

Sogovornica še razloži, v kakšnih situacijah se razvijajo pomembne izvršilne sposobnosti, kot so vztrajnost, uravnavanje čustev, nadzor vedenja, prožnost mišljenja in sposobnost odlaganja zadovoljitve.

Ko pri petnajstletniku ugotovimo, da težko razume daljše besedilo, kako daleč v otroštvo moramo pogledati, če želimo razumeti, zakaj je do tega prišlo?

V razvoju se nobena sposobnost ne pojavi kar iznenada. Razvoj poteka postopoma in zvezno – nove sposobnosti se razvijajo na podlagi tega, kar je otrok ali mladostnik usvojil že prej. Zato so zgodnje spodbude tako zelo pomembne.

Če govorimo o področju govornega razvoja in pismenosti, vemo, da sta za kasnejšo bralno pismenost mladostnika in odraslega pomembna zgodnja govorna zmožnost in porajajoča se pismenost, ki se pravzaprav razvija že od obdobja dojenčka dalje. Gre za predbralne in predpisalne zmožnosti ter spretnosti, ki se razvijejo pred formalnim branjem in pisanjem in se oblikujejo skozi celotno predšolsko obdobje. Pri tem pa ne gre za to, da bi predšolske otroke načrtno učili brati in pisati, temveč za to, da na različne razvojno ustrezne načine spodbujamo razvoj njihovega govora (besednjaka in slovnice), simbolnega mišljenja (razumevanja, da lahko svoje misli in ideje prikažemo na različne načine, tudi z uporabo znakov in črk), izvršilnih sposobnosti, spomina, drobno gibalnih spretnosti ter zanimanja za zapisano besedo in branje.

Ključno je torej simbolno bogato okolje, ki je sprva družinsko, pozneje pa tudi okolje vrtca in šole. Takšno okolje otroku ponuja veliko priložnosti za vključevanje v dialoško skupno branje, samostojno prebiranje knjig (prek katerega že predšolski otrok spoznava pravila zapisane besede, še preden zna samostojno brati), petje, risanje (ki je neposredno povezano s kasnejšim pisanjem), pogovor ter simbolno igro. V simbolni igri namreč predmeti, ki jih otrok uporablja, zanj predstavljajo nekaj drugega – na podoben način kot simboli v igri, so simboli tudi črke in besede, s katerimi lahko sporočamo svoje misli. Dialoško skupno branje pa je ena najpomembnejših spodbud zgodnjemu razvoju govora in porajajoče se pismenosti, saj spodbuja obseg otrokovega besednjaka, usvajanje slovnice, pozornost, vztrajnost in spomin, kar vse vpliva tudi na kasnejše razumevanje prebranega. Starši pa spodbujajo otrokovo in mladostnikovo motivacijo za branje tudi z lastnim zgledom. Otrok, ki vidi svoje starše brati, bo branje razumel kot prijetno dejavnost, ki je v njegovi družini pomembna. Podatki o tem, kako pogosto odrasli berejo, so zaskrbljujoči in se zagotovo odražajo tudi v pogostosti branja in razumevanju prebranega pri njihovih otrocih.

Zaradi tega med otroki, ki živijo v bolj ali manj spodbudnem in simbolno bogatem okolju, obstajajo velike razlike v porajajoči se pismenosti in govorni zmožnosti, te razlike pa se lahko ob pomanjkanju pravočasnih spodbud do mladostništva še povečujejo. Raziskave pa kažejo, med njimi tudi slovenske, da zgodnja vključitev v kakovosten vrtec predstavlja kompenzatorni dejavnik otrokove govorne zmožnosti in pismenosti, saj zniža neugodne učinke manj spodbudnega družinskega okolja. Pri tem pa je ravno zaradi zveznosti razvoja pomembno, da se otroci v vrtec vključijo čim bolj zgodaj in ga obiskujejo dlje časa, ne zgolj eno leto pred vstopom v šolo.

Omenjate pomembnost vključenosti otroka v vrtec. Sama opažam nekaj razlik pri poudarjanju pismenosti, če primerjam čas, ko je bil v vrtcu starejši otrok in zdaj, ko je mlajši. Je prišlo do sprememb?

Tako je. V novem Kurikulumu za vrtce, ki je začel veljati lansko leto, so področja govora, sporazumevalnih zmožnosti in zgodnje pismenosti še posebej poudarjena. Prepoznan je njihov pomen za celostni razvoj otroka, povezanost z drugimi področji razvoja ter njihova vloga pri kasnejšem uspešnem branju, pisanju in učenju. Zato je v vrtcu veliko pozornosti namenjene različnim dejavnostim, ki spodbujajo razvoj govora, bogatijo besedni zaklad, razvijajo otrokovo pripovedovanje, poslušanje in razumevanje ter spodbujajo zanimanje za knjige, pisano besedo in različne oblike simbolnega izražanja.

Na ta način vrtec pomembno prispeva k razvoju spretnosti, ki bodo otroku kasneje pomagale v procesu opismenjevanja. Pri tem pa so pomembni učinki povezani z dolgotrajno vključenostjo otroka v vrtec, saj je za razvoj teh zmožnosti pomembno, da je otrok v vrtec vključen daljše obdobje.

dr. Urška Fekonja. Foto: Jože Suhadolnik

Ne le branje, ampak tudi pogovor z otrokom starši morda podcenjujejo. Kako pomembno je, koliko se z otrokom pogovarjamo in tudi, kako se z njim pogovarjamo?

Otrok se govora ne more naučiti drugače kot prek poslušanja in pogovarjanja z drugimi, zato je pogovor odraslega z otrokom ključen za njegov govorni razvoj. Prvi odrasli, s katerimi otrok vstopa v govorne interakcije, so njegovi starši. Pogovor z otrokom je pomemben že od rojstva dalje, ko dojenček še ne razume, kaj mu starši govorijo, in tudi sam še ne zna govoriti, vendar prek poslušanja govora usvaja jezik in spoznava njegove značilnosti.

Dojenček se na govor starša odziva z gruljenjem, čebljanjem in bebljanjem, pa tudi s smehom in gibanjem ter staršu tako »odgovarja« in mu sporoča, da uživa v govorni izmenjavi. Približno leto dni star malček se v pogovor s staršem pogosto vključuje tudi z uporabo gest, ko na primer staršu s prstom nekaj pokaže ali pomaha s »pa-pa«. Do drugega leta starosti pa večina otrok že uporablja prve besede in se z njimi začne sporazumevati. Pomembno je, da se starš na otrokovo nebesedno in besedno komunikacijo odziva in tako spodbuja njegovo vključenost v govorno izmenjavo, ki ji pravimo tudi govorni obrati. To pomeni, da starš otroku nekaj pove, nato počaka, da se otrok odzove, in nato spet nadaljuje s pogovorom. Otrok tako postaja aktiven udeleženec v pogovoru in se uči pravil sporazumevanja. Govorni obrati so se v raziskavah pokazali kot eden najpomembnejših spodbudnih vidikov govora odraslih za razvoj otrokove govorne zmožnosti.

Poleg pogostosti pogovora z otrokom sta pomembna tudi način in vsebina govora odraslega. Pomembno je, da govor ni preveč poenostavljen ali celo pootročen, saj otroka na ta način učimo besed, ki jih pozneje ne bo več uporabljal (na primer »pupati«, »čičati«). Za dojenčke in malčke se je kot posebej spodbuden pokazal »malčku prilagojen govor«. Tak govor je melodičen, nekoliko počasnejši in razločen, da pritegne malčkovo pozornost in ga lažje razume. Nevropsihološke raziskave kažejo, da tak govor pri malčkih povzroča močnejšo možgansko aktivacijo v primerjavi z govorom, ki ga odrasli uporabljamo v pogovoru med seboj.

Starejši kot je otrok, bolj vsebinsko zapleten je lahko pogovor z njim – pogovor lahko otroka spodbuja, da pove, o čem razmišlja, kako se počuti, kaj si želi ter da pripoveduje o preteklih in prihodnjih dogodkih. Najpomembnejše pa je, da se starš odziva na otrokove pobude in vprašanja ter si vzame čas za pogovor z njim, da sledi temu, kar otroka zanima, in ga spodbuja k pripovedovanju, četudi se včasih zdi, da vprašanj, ki jih otrok postavlja, kar ni konec. S pogovorom pa starši ne spodbujajo samo otrokovega govora, temveč tudi razvoj izvršilnih sposobnosti, kot so pozornost, delovni spomin in prožnost mišljenja, pa tudi logično sklepanje in vztrajnost – vse te spretnosti bodo otroku kasneje v pomoč pri branju, razumevanju prebranega in pisanju.

Kaj pomeni za otrokov razvoj, če odrasli pogosto dokončujemo njegove stavke, mu stvari poenostavljamo ali odgovarjamo namesto njega?

Otrok bo usvojil takšen model govora, kot ga posluša v svojem okolju. Če torej sliši zelo poenostavljen ali celo slovnično nepravilen govor, se bo tudi sam izražal na podoben način. Če odrasli pogosto odgovarjamo namesto njega in dokončujemo njegove stavke, mu ne damo dovolj priložnosti, da bi sam povedal, kar misli, ter tako razvil zmožnost govornega izražanja. Zato je pomembno, da otrok sliši bogat besednjak, slovnično pravilne in celovite stavke ter vsebinsko raznolik govor. Pri tem imata skupno branje in pozneje tudi samostojno branje ključno vlogo.

Raziskave namreč kažejo, da sta besednjak in slovnična struktura stavkov, ki ju otrok srečuje ob poslušanju kakovostnih zgodb, veliko bolj raznolika in kompleksna kot jezik, ki ga običajno sliši med vsakodnevnimi pogovori z odraslimi. Knjige pa ne bogatijo le otrokovega besednjaka in govornega izražanja, temveč spodbujajo tudi pogovor starša z otrokom. Ob prebrani zgodbi in ilustracijah se lahko starš z otrokom pogovarja o dogodkih v zgodbi, čustvih, ki jih ob tem doživlja otrok ter njegovih izkušnjah, povezanih z vsebino zgodbe, kar vse prispeva tudi k boljšemu razumevanju prebranega.

dr. Urška Fekonja. Foto: Jože Suhadolnik

Kako pomembno je, da otroka sprašujemo: »Zakaj tako misliš? Povej mi več. Kako bi to razložil?«

V splošnem zelo. Način, kako govorimo z otrokom, in kakšna vprašanja mu postavljamo, sta seveda odvisna predvsem od njegove govorne zmožnosti, ki je deloma povezana tudi s starostjo. Tako bomo z dojenčkom in malčkom govorili in ga spraševali o nekoliko bolj preprostih vsebinah kot s starejšim otrokom, saj je njegovo mišljenje še v večji meri osredotočeno na stvari, ki jih vidi v svojem neposrednem okolju.

Kljub temu pa je pomembno, tako kot velja za spodbujanje otrokovega razvoja in učenja nasploh, da mu vedno ponudimo nekoliko več, kot zmore sam. Pri govornem razvoju velja enako – tudi z malčkom moramo govoriti v bogatem jeziku, mu postavljati vprašanja, ki nadaljujejo pogovor, vendar hkrati večkrat preverjati, koliko nas razume, pojasnjevati in spodbujati njegove odzive. Pri starejšem otroku pa je pomembno, da ga v pogovoru z vprašanji spodbujamo k razlaganju, povezovanju ter opisovanju misli, čustev in želja, da nadaljujemo in vzdržujemo pogovor, da bi trajal čim dlje ter bil vsebinsko in slovnično čim bolj bogat. Skupna igra z otrokom, skupno branje in ilustracije v slikanicah so odlična priložnost za tovrstne pogovore z različno starimi otroki.

Ali lahko pomanjkanje takšnih pogovorov pozneje vidimo tudi kot težave pri razumevanju, sklepanju in izražanju?

Raziskave na področju govornega razvoja kažejo, da so zgodnje spodbude v obdobju dojenčka, malčka in otroštva zelo pomembne za govorno zmožnost posameznika v poznejših razvojnih obdobjih. Govor pa je tesno povezan tudi z razvojem mišljenja, oba pa z razvojem možganov. Zato se lahko težave na področju govora kažejo tudi na drugih področjih, na primer pri razumevanju, sklepanju in učenju.

Če otrok nima dovolj priložnosti za pogovor, poslušanje in izražanje, nima dovolj priložnosti za usvajanje jezika, hkrati pa tudi za pridobivanje novega znanja. Prav prek pogovora se namreč otrok uči razmišljati, pojasnjevati, povezovati informacije, opisovati odnose med dogodki in postopoma razumeti tudi bolj zapletene pojme. Ko ga odrasli spodbujamo z vprašanji, kot so »Zakaj?«, »Kako to veš?«, »Kaj misliš, da se bo zgodilo?« ali »Kako bi to pojasnil?«, ga pravzaprav spodbujamo tudi k razmišljanju. To postane še posebej pomembno, ko otrok vstopi v šolo. Takrat se od njega vse bolj pričakuje, da bo razumel daljša in bolj zapletena navodila in besedila, sledil razlagi, povezoval različne informacije, sklepal in svoje znanje tudi ubesedil. Če so bile govorne izkušnje v zgodnjem obdobju manj spodbudne, se lahko težave v večji meri pokažejo takrat, ko so zahteve okolja večje. Prav zato je smiselno otroku že od najzgodnejšega obdobja omogočati veliko priložnosti za pogovor, poslušanje, pripovedovanje, spraševanje in skupno razmišljanje. Pomembno pa je poudariti, da tovrstnih težav ne moremo pripisati zgolj pomanjkanju pogovora; na govorni in spoznavni razvoj namreč vplivajo različni dejavniki, tako okoljski kot tisti, ki izvirajo iz otroka, kakovostno jezikovno okolje pa je eden izmed njih.

Pogosto slišimo, da se današnji otroci težje dolgočasijo. Zakaj je dolgčas razvojno sploh pomemben?

Dolgčas je za otroka pomemben, ker mu daje prostor za samostojno razmišljanje, ustvarjalnost in domišljijo. Ko otrok nima ves čas vnaprej določene dejavnosti ali zabave, mora sam razmisliti, kaj bi počel. Pri tem se uči iskati ideje in se odločati, kaj želi početi, ob tem pa razvija domišljijo in ustvarjalnost, vztrajnost pri dejavnosti ter sposobnost fleksibilnega reševanja problemov. Uči se tudi prepoznavati svoje interese in potrebe ter se soočati z občutkom, da ni vedno takoj zabavno ali zanimivo.

Otroci imajo dandanes pogosto manj priložnosti za doživljanje dolgčasa, njihov prosti čas je namreč velikokrat zapolnjen z različnimi organiziranimi dejavnostmi, hkrati pa jim zasloni ponujajo hitro in enostavno zabavo, zato jim ni treba dolgo iskati, kaj bi počeli. Prav zato je pomembno, da jim občasno pustimo tudi nekaj nestrukturiranega prostega časa, brez vnaprej načrtovanih dejavnosti in brez zaslonov. Dolgčas ni nekaj, kar bi bilo treba vedno takoj odpraviti, saj so lahko kratka obdobja dolgčasa koristna priložnost, da otrok sam najde način, kako se bo zaposlil.

dr. Urška Fekonja. Foto: Jože Suhadolnik

Odrasli prevečkrat skušamo otroke rešiti iz nelagodnih situacij -  dolgčasa, čakanja, neuspeha, napora. Kakšne so lahko posledice?

Odrasli smo v današnjem času pogosto zelo usmerjeni v to, da otroku čim bolj olajšamo neprijetne situacije. Ko mu je dolgčas, ga zamotimo, ko mora čakati, mu ponudimo zanimivo dejavnost, ko mu nekaj ne uspe, mu hitro pomagamo, in ko je pri neki dejavnosti potreben večji napor, smo ga včasih prehitro pripravljeni nadomestiti. Seveda je pomembno, da otroka podpremo, ko je to potrebno, ter smo ob njem, ko nas potrebuje in se na nas lahko obrne v stiski, vendar je za njegov razvoj pomembno tudi, da ima priložnost izkusiti dolgčas, čakanje, napor in neuspeh ter se postopoma naučiti, kako se z njimi spoprijeti. Če odrasli vedno hitro posežemo vmes in težavo rešimo namesto otroka, mu odvzamemo priložnost, da bi sam iskal rešitve, preizkušal različne možnosti in izkusil, da je mogoče z vztrajnostjo doseči cilj. Zato je pomembno najti ravnovesje med podporo in spodbujanjem otrokove samostojnosti. Otroku pomagamo takrat, ko pomoč potrebuje, vendar mu hkrati pustimo dovolj časa in prostora, da poskuša sam.

Prav v takšnih situacijah se namreč razvijajo pomembne izvršilne sposobnosti, kot so vztrajnost, uravnavanje čustev, nadzor vedenja, prožnost mišljenja in sposobnost odlaganja zadovoljitve. Otrok se uči, da ni treba vsake neprijetnosti takoj odpraviti in da lahko vztraja tudi takrat, ko mu je nekaj težko ali mu sprva ne uspe. To so pomembne zmožnosti tudi za učenje, saj mora otrok pri šolskem delu pogosto vztrajati pri nalogi, čeprav mu ni zanimiva ali mu povzroča težave, počakati na rešitev in svoje vedenje prilagoditi zahtevam situacije. Dober način, kako lahko starši pri otroku spodbujajo tovrstne spretnosti, so družabne igre s pravili. Pri tem otroku ni treba vedno prepustiti zmage, saj je zanj pomembno, da se nauči spoprijemati s porazom in neuspehom v varnem okolju doma, namesto da se s tem prvič spoprijema pozneje, ko okolje morda ne bo več tako razumevajoče in podporno.

Kaj bi danes svetovali staršem majhnih otrok, da čez deset let ne bodo presenečeni, ker njihov otrok težko sledi daljšemu besedilu ali ohranja pozornost?

Starše bi predvsem spodbudila, naj v vsakdanjem življenju poiščejo čim več priložnosti za pogovor z otrokom, skupno igro, risanje in branje. Prav te preproste vsakodnevne dejavnosti lahko pomembno spodbujajo otrokov trenutni in kasnejši razvoj in učenje. Ker si vsi starši ne morejo privoščiti velikega števila otroških knjig, ki bi jih brali skupaj z otrokom, je odlična možnost tudi obisk knjižnice, kjer ima otrok dostop do raznolikega in kakovostnega bralnega gradiva. Starši pa so otrokom predvsem zgled: otrok, ki vidi starša s knjigo v roki, bo tudi sam prej in bolj pogosto posegel po njej.

Pri tem pa bi posebej opozorila na negativne učinke prepogoste in neustrezne uporabe zaslonov pri otrocih, pa tudi pri starših. Zasloni nikakor ne morejo nadomestiti kakovostne govorne interakcije z odraslim in so do drugega leta malčkove starosti popolnoma odsvetovani. Če starši po tem obdobju otroku omogočijo uporabo zaslonov, naj bo le za kratek čas in naj izbirajo kakovostne in starosti primerne vsebine ter jih spremljajo skupaj z otrokom ter se o njih, podobno kot ob otroških knjigah, pogovarjajo. Tako lahko tudi zaslonska vsebina postane priložnost za pogovor in učenje, ne le za pasivno gledanje. Pomembno pa je tudi, da starši sami odložijo telefone, ko so z otrokom, saj njihova uporaba zaslonov med skupnimi dejavnostmi z otrokom zmanjšuje priložnosti za pogovor in odzivanje na otrokove pobude in potrebe.

Če bi vse skupaj morala strniti v en nasvet, bi rekla: otrok potrebuje odraslega, ki je z njim zares prisoten, ki se z njim pogovarja, ga posluša in mu namenja svoj čas in pozornost.