Vzel sem kar dvojni odmerek in zaspal z mislijo, da je to konec
David Jurkovič že vrsto let vodi družinsko podjetje Svečarstvo Jurkovič, a njegovo življenje zaznamujejo tudi izkušnje, ki presegajo poslovni svet. Pred 32 leti je v Tibetu skoraj izgubil življenje, zdaj kot prostovoljec v hiši Ljubhospic spremlja ljudi v njihovih zadnjih dneh. Izkušnja bližine smrti mu je poglobila zavedanje o minljivosti in hvaležnost za življenje. V pogovoru razmišlja o tem, kaj nas zares povezuje, zakaj je pomembno urejati odnose, dokler imamo čas, in zakaj bi morali življenje bolj ceniti, dokler ga živimo.
Ste direktor družinskega podjetja z več kot štiridesetletno tradicijo. Kakšen vodja ste? Verjamem, da se tudi v poslovnem svetu opazita vaše veselje do življenja in skrb za ljudi, ne le za poslovne rezultate. Imam prav?
Z bratom Martinom sva solastnika podjetja, odgovoren sem za komercialno, on pa za tehnično področje. Obe plati se seveda prepletata. Lepo se dopolnjujeva, čeprav sva si po starosti in značaju različna.
Kakšen vodja sem, bi verjetno moral povedati kdo drug. Morda pa o tem nekaj pove dejstvo, da je danes vodja proizvodnje sodelavec, ki je v podjetje prišel še kot srednješolec. Ponosni smo, da z mnogimi ljudmi delamo že vrsto let in da je fluktuacija razmeroma majhna. Pri vodenju sem vedno zagovarjal, da me mnenja, ki so enaka mojim, ne zanimajo. Ne potrebujem ljudi, ki mi zgolj pritrjujejo in potrjujejo, da imam prav. Nasprotno, kritika mora biti čim bolj neusmiljena. Včasih so bile hierarhije bolj izrazite, danes so tudi v uspešnih podjetjih odnosi bolj horizontalni. Seveda pa si na koncu ti tisti, ki sprejema odločitve in nosi odgovornost. Breme ni majhno in ni vedno lahko. Ampak človek se z leti navadi.
Pred 32 leti ste v Tibetu, na 4600 metrih nadmorske višine, skoraj umrli. Kako takšna izkušnja spremeni človeka?
Moj cilj je bil obhod svete gore Kajlaš v zahodnem Tibetu. Destinacija me je neustavljivo vlekla k sebi, vendar je bila v tistih časih tako rekoč nedosegljiva. Individualni vstop v Tibet je bil prepovedan, odpotovati nekam daleč pa pred tremi desetletji ni bilo tako preprosto in samoumevno kot danes. Od trenutka, ko sem se odločil, da se podviga lotim, sem nekako vedel, da ne bo šlo brez zapletov. A ustaviti se nisem mogel. Slutnja se mi je uresničila, ko sem zbolel za višinsko boleznijo.
Zadal sem si priti pod goro Kajlaš ob prvi polni luni v maju, ko se tam zbirajo romarji na praznovanju Budovega rojstnega dne. Na festivalu sem po naključju srečal tibetanskega Indijca in on me je peljal do meniha, ki je bil tudi zdravnik. Tibetanski zdravniki diagnoze postavljajo s tipanjem pulza. In edini pripomoček, ki ga je imel zdravnik, je bil merilnik krvnega tlaka. Izmeril mi je tlak 110/100, kar je kazalo na to, da bi mi lahko odpovedalo srce. V tibetanski zdravniški tradiciji je običaj, da si vsak zdravnik sam nabira zelišča in iz njih pripravlja različne pripravke. Tudi meni je dal nekaj kroglic in nekakšen čaj. Pred spanjem sem vzel kar dvojni odmerek in zaspal z mislijo, da je to konec. Šestnajst ur pozneje sem se zbudil – dejansko zdrav.
O tem mi ni težko govoriti, ampak ljudje lahko hitro porečejo, kako klišejsko je, da sem moral v Tibet in tam doživel nekaj posebnega. Jaz sem čudež dejansko doživel. Še danes se te izkušnje, ki me je pozitivno zaznamovala, spominjam skoraj vsak dan, vsaj v kakšnem drobcu. Predvsem pa čutim hvaležnost, da sem preživel. To so veliki kontrasti: od tega, da sem se že poslovil od življenja, do tega, da 32 let pozneje še vedno živim in funkcioniram.
PREBERITE ŠE -> Urška Lunder: Umirajoči so mi večkrat povedali, koga jim je najtežje zapustiti
Ali se res vsak teden oglasite v hiši Ljubhospic, kjer delujete kot prostovoljec? Kaj vas vodi tja – in kaj odhaja od tam vsakič z vami?
Včasih sem se hecal, da sem v življenju premalo jamral. Po naravi sem vesel, sproščen človek in hvaležen za vse, kar se mi je v življenju dobro izteklo. Čutil sem, da moram nekaj dati nazaj. Ko sem videl razpis za prostovoljno delo, me je preprosto nagovoril. Morda toliko bolj, ker se že več desetletij srečujem z ljudmi, ki k nam prihajajo tudi v žalovanju.
Že skoraj štiri leta zahajam kot prostovoljec v hišo Ljubhospic. To mi ogromno pomeni in mi pravzaprav daje veliko več, kot lahko dam sam. Ob tem se še bolj zavedam, kako minljivo je življenje in kako ga ne znamo zares ceniti. Pred približno dvema letoma sem imel priložnost nagovoriti nove prostovoljce in takrat sem spomnil, da je delo v Ljubhospicu kot zdravilo. Zdravilo za dušo. Res te prenovi, te spremeni. Vsako zdravilo pa ima tudi stranske učinke. V tem primeru je to odziv okolice, ki takšnega dela pogosto ne razume. Umiranje, smrt in minljivost so še vedno teme, o katerih težko spregovorimo, kot da bi bile nekaj oddaljenega od našega življenja. In to je škoda.
Pred dnevom spomina na mrtve veliko govorimo o tistih, ki jih ni več. Morda pa je pomembnejši opomnik, naj ne pozabimo na ljudi, ki so ob nas. Kako pomembno se vam zdi, da si vzamemo čas za bližnje in jim povemo, koliko nam pomenijo?
Eno od velikih spoznanj, ki se jih sicer vsi zavedamo, a se premalo odražajo v našem vsakdanjem življenju, je tisto, kar vidiš v Ljubhospicu. Ko opazuješ ljudi, ki jim ostanejo le še tedni ali celo dnevi življenja, vidiš, koliko stvari želijo še razčistiti in koliko odnosov urediti. Odnosi so glavno sporočilo.
Zaradi svoje dejavnosti imam morda malo drugačen pogled na 1. november, a vedno poudarjam, kako pomemben praznik je to. V vsakdanjem hitenju obisk pokopališča in groba svojca ni le spomin na umrle, ampak tudi priložnost, da se za hip ustavimo, umirimo misli in doživimo nekakšen meditativni reset.
PREBERITE ŠE -> VIDEO: Kljub smrti se moramo radostiti življenja (Carmen L. Oven in Mateja Ocvirk Štrajhar)
Vaša poklicna zgodba je povezana predvsem z nagrobnimi svečami. Kako naj glede na pozive, naj jih prižgemo manj, ob dnevu spomina izberemo okolju prijaznejšo svečo, ne da bi se odrekli simboliki prižiganja plamena?
Leta 2008 je bila v Sloveniji sprejeta uredba o obveznem recikliranju odpadnih nagrobnih sveč. Ljudem se je odtlej pravzaprav vzbujala slaba vest, nagrobna sveča pa je bila vse bolj razvrednotena, čeprav je za njeno recikliranje poskrbljeno. Ponudba na trgu se je medtem tudi konkretno spremenila. Na račun klasičnih nagrobnih sveč se je povečala ponudba elektronskih, ki vsebujejo baterije, vezja, tri vrste plastike in steklo, ki ga ni mogoče reciklirati. Povečuje se tudi delež solarnih sveč. A solarni paneli, kakršne poznamo s sončnih elektrarn, so globalni okoljski problem, saj jih je kot odpadek težko reciklirati. Na to odločevalce opozarjam že leta: uredba, ki je nastala zaradi parafinske sveče v plastičnem ohišju s kovinskim pokrovom, je zastarela. Takšna sveča se odlično reciklira, elektronske in solarne sveče pa zahtevajo drugačen postopek recikliranja.
V Svečarstvu Jurkovič smo se odrekli proizvodnji elektronskih sveč, trajnostna naravnanost nas je vodila k razvoju sveče ecoterra, prve certificirane industrijsko kompostabilne sveče te vrste na svetu, ki se po uporabi odloži v rjavi zabojnik za biološke odpadke. V ponudbi imamo tudi papirnate sveče Eco lux, ki nimajo polipropilenske plasti in se jih po uporabi lahko odloži med odpadno embalažo. Med prvimi smo razvili zdaj že trend dolgogorečih sveč premium in prestige, ki imajo boljši izkoristek uporabljenih surovin.
Moj apel je preprost: ljudje, prižgite svečo. Ni pomembno, kako velika je, pomemben je plamen, ki simbolizira življenje. To je lep slovenski običaj, ki se mu dela krivica.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.