Voditeljice Delovih podkastov: V studiu se dogaja nekaj dragocenega
V Delovi medijski hiši od leta 2023 sistematično razvijamo avtorske video- in avdiopodkaste ter s tem odpiramo prostor za poglobljeno novinarsko pripovedovanje in razpravo. Izkušeni novinarji in novinarke v videovsebinah, ki jih pripravljajo tedensko, javnosti tehtno, strokovno in zanimivo predstavljajo najrazličnejše teme.
Med ustvarjalci je pet voditeljic, Beti Burger, Manca Čampa Pavlin, Petra Kalan, Petra Kovič in Nina Štajner, ki so z nami delile ozadje nastajanja Delovih podkastov. Za dobrim podkastom namreč ne stojita le mikrofon in kamera, temveč tudi premislek, izkušnje in uredniška odgovornost.
Kako nastajajo kakovostne vsebine, kaj voditeljice žene pri njihovem delu in kateri trenutki zaznamujejo pogovore v studiu? Prav vsaki od njih uspe, da so gostje pred mikrofoni sproščeni, in tako ustvarijo oddaje, polne razmislekov in pristnih človeških stikov. Takšen je bil tudi naš skupni pogovor, in ker smo kolegice na Delu ter prijateljice, smo se tikale.
Beti Burger, voditeljica podkasta Na robu: Zdi se, da je lahko vsakdo z mikrofonom in kamero že ustvarjalec vsebin, a te vsebine večkrat narekujejo drugi: tržni in politični interesi
Podkast je zdaj eden bolj priljubljenih medijskih formatov. Poslušalci imamo na voljo ogromno vsebin, ki jim lahko prisluhnemo. Zakaj je po tvojem mnenju pomembno, da izberemo tiste, ki jih ustvarjajo v ekipah z uredništvom?
Ravno v času informacijske prezasičenosti, ko kot družba trpimo po eni strani zaradi prevelike količine informacij, po drugi pa pomanjkanja pozornosti, je to, čemu bomo namenili čas in zaupali, še toliko bolj pomembno. Sploh ko gre za medije in informacije. Čeprav se danes zdi, da je lahko vsakdo z mikrofonom in kamero že ustvarjalec vsebin, pa te vsebine večkrat narekujejo drugi: tržni in politični interesi.
Prav zato je pomembno, da poslušalci razumejo, da je ne nazadnje za nami ugleden medij, uredništvo, s katerim se posvetujemo o izbiri tem in gostov. Prav tako ne gre spregledati dejstva, da k tematikam pristopamo z večletnimi novinarskimi izkušnjami. Vsekakor pa to ne pomeni, da tudi zunaj uredništev ne obstajajo dobri in relevantni podkasti, ki jim je vredno nameniti čas.
Ekipi voditeljic podkastov si se pridružila zadnja, in kot vem, precej nenapovedano. Si čutila kaj treme?
Od novinarske kolegice Pije Kapitanovič sem podkast pravzaprav prevzela z danes na jutri, četudi sem si te forme želela že dolgo. Nekaj treme je bilo pred prvim snemanjem, predvsem pa močan občutek odgovornosti do dela, do podkasta Na robu, do tematik, ki se jim v njem posvečamo. Začetne treme zdaj ni več, najboljši recept proti njej pa je dobra priprava. Doslej so pogovori bolj ali manj potekali po pričakovanjih.
Poleg podkasta Na robu za Delo še vedno veliko pišeš. Kaj te bolj pritegne – mikrofon ali tipkovnica?
Pisana beseda mi je še vedno zelo blizu, ne nazadnje se mi zdi, da se lahko z njo najbolje izrazim, dopušča veliko kreative. Po drugi strani me je vedno privlačil tudi mikrofon, saj sem rada raziskovala svoj glas in interpretacijo. Gotovo pa je delo za mikrofonom in pred kamero precej bolj izpostavljeno, možnosti za popravke ni toliko. Če povem plastično: po eni strani pišem v zavetju lastnega doma, kjer najlažje, najbolj učinkovito in tudi najraje delam, poleg tega lahko včasih gnetem besedilo dan, dva, po drugi strani pa to udobno zavetje rada izzovem pred kamero z mikrofonom v roki – tako v obliki kratkih videov za družbena omrežja kot v podkastih –, kjer možnosti za popravke praviloma ni.
Smo tik pred začetkom snemanja, kaj je tvoj največji izziv, kaj se ti plete po mislih?
Vsakič je izziv, da pogovor ne bi trajal predolgo in da v etru ne bi bilo slišati preveč štajerščine. (Smeh.)
Manca Čampa Pavlin, voditeljica podkasta Onaplus: Občudujem ljudi, ki kot svetilniki svetijo vsem drugim, takšne, ki jih ni strah spregovoriti o obrobnih tematikah
Manca, v svojem studiu si gostila že mnogo izjemnih žensk in moških. Se te je katera zgodba še posebno dotaknila, da jo takoj prikličeš v spomin?
Najbolj žive so tiste stvari, ki so mi tudi sicer v življenju najbolj blizu. V novi sezoni, ki smo jo začeli z oktobrom, sem gostila Asto Vrečko in Matica Vidica, oba izjemna človeka, ki sta v življenju prestala precej hudih preizkušenj, ki so ju oblikovale, a ne usodno zapečatile. Tudi sicer občudujem goste in na splošno ljudi, ki kot svetilniki svetijo vsem drugim, takšne, ki jih ni strah spregovoriti o obrobnih tematikah, so pozitivno naravnani in s svojim odnosom do življenja pomembno vplivajo na ljudi okoli sebe. Zagotovo sta me vsak s svojo zgodbo navdušila tudi Patrik Jagunič, ki je sedem ur in pol preživel pot snežnim plazom, in Lotos Vincenc Šparovec, ki je v študentskih letih padel z ladje v morje, tam preživel nekaj ur, in ko je mislil, da je konec, so ga rešili. To so ljudje, ki imajo neverjeten značaj, so polni modrosti, poguma, pa vendar so pripravljeni z javnostjo deliti tudi svojo ranljivost.
Kakšen intervju je zate dober intervju?
Dober intervju mora imeti vse smiselne elemente, o katerih smo ničkolikokrat govorili na študiju novinarstva; v ozadju je zagotovo temeljita priprava, ki je potrebna za dobra vprašanja. Pomembno je aktivno poslušanje, seveda je nujno, da ima pogovor neko rdečo nit in hkrati ponuja, prinaša novo vrednost, ki je bralci niso prej poznali. Dober intervju se opira na novinarsko etičnost, pri čemer spraševalec izgine v ozadje, kar je tudi znak profesionalnega pristopa. S tem je polovica dela opravljena, a brez živosti, torej življenja, ki brbota iz vsake tiskane ali govorjene besede, nismo naredili nič. Za to pa je predvsem pomembna odprtost novinarskega duha, ki omogoča, da se med novinarjem in intervjuvancem vzpostavi več kot potrebno zaupanje.
Kako nastaja epizoda podkasta Onaplus – od ideje do objave?
Hvaležna sem, da imam na Oniplus krasno ekipo, s katero lahko razpravljam o vseh aktualnih idejah, večina se jih potem tudi uresniči. Sledi raziskovanje o določeni tematiki, tudi o gostih, znanje pa je tisto, ki lahko skupaj z vedenjem poskrbi za dober pogovor. Dragocen je tudi prvi stik z gostom, ki omogoča, da se malce bolj povežemo, uskladimo pričakovanja. Ponavadi je to kar po telefonu, ko se zgradi zaupanje, zaradi katerega podkast veliko lažje steče. V studiu pa je vedno zelo živahno, za kamerami se dogaja vsaj toliko kot pred njimi, brez zares usklajene ekipe je namreč težko doseči dober rezultat. Po snemanju sledi montaža videa, priprava članka, kratkih odlomkov za družbene medije, nato pa je epizoda pripravljena, da jo delimo s svetom. Kar nekaj dela, a je vsakič znova vredno.
Kaj te vodi pri ustvarjanju podkasta?
Predvsem misel, da imam prostor in moč, da lahko nekaj predam naprej. Podkast Onaplus obravnava tematike, ki so v današnjem času pogosto preslišane, v ospredje postavljamo vrednote, ki so prevečkrat poteptane, dajemo glas ljudem, ki so nekaj dosegli, zato se mi zdi pomembno, da njihove izkušnje slišijo tudi drugi. Vedno znova stojim za kakovostjo vsebin in tem, da kot voditelj skrbiš za prostor, da se lahko gostje izrazijo, povejo svojo zgodbo. V večini epizod se razvije prijeten pogovor s pomembnimi sporočili, pri čemer me vodi predvsem to, da si v oddaji ne želim senzacionalizma, temveč pristnega stika z ljudmi. Verjamem, da ljudje v sebi nosimo dragocene zgodbe in da si, če seveda znamo poslušati drug drugega, lahko veliko damo.
Petra Kalan, voditeljica podkasta ŠOKkast: Želim, da bi razširili nabor gostov, tudi na tiste, ki niso pod žarometi
V tvoj podkast bi se zaradi imena morda kdo tudi bal priti, a v resnici ti z vsakim sogovornikom uspe vzpostaviti odnos, v katerem je čutiti sprejetost in posluh. Te preseneča, kako zelo se ti zvezdniki odpirajo?
Ko smo pred tremi leti začeli pripravljati podkast, me je bilo res malo strah, kakšen bo odziv gostov. Ne nazadnje se imenuje ŠOKkast in verjamem, da se človek kar malo ustraši povabila vanj. Vse skupaj pa je hitro preseglo okvire imena in z veseljem povem, da mi gostje večkrat omenijo, da so izredno sproščeni in da niso pričakovali, da se bodo tako dobro počutili v našem studiu. Kadar je energija prava, se gostje sprostijo in nastanejo najlepši pogovori.
Se ti zdi, da ljudje v podkastih povedo več kot v klasičnih intervjujih?
Zagotovo. Pogosto dobim občutek, da presežemo vljudnostna vprašanja in da mi nekateri odstrejo tudi bolj intimne kotičke svojega življenja. Ne uspe vedno, vendar kadar uspe, sem res ponosna na pogovor. Ko gost začuti varnost in pokaže svojo ranljivost, takrat se zgodi čarovnija. Kar nekaj solz smo že potočili v našem studiu – solz smeha in žalosti.
Gosta, ki si si ga najbolj želela gostiti, si že imela, o katerem pa sanjaš zdaj?
No, to res ni bila skrivnost, Jan Plestenjak je bil eden od težko pričakovanih gostov in iskreno povedano, je eden najbolj skromnih in vljudnih ljudi, kar sem jih spoznala – ja, še vedno sem fenica. (Smeh.) V treh letih smo gostili že skoraj 150 sogovornikov in prav vsak je pustil pečat. So pogovori, ki mi še dneve odzvanjajo v glavi in se vračam k njim. V prihodnje pa si želim, da bi razširili nabor gostov, tudi na tiste, ki niso pod žarometi, vendar so zaradi svojih življenjskih zgodb občudovanja vredni. Verjamem, da čisto vsak izmed nas v sebi nosi zgodbo, ki si zasluži čas in prostor za delitev. Le poiskati jo moramo.
Petra, za konec te prosim še za kakšno anekdoto s snemanj, neredko namreč deliš kaj zanimivega, ko se iz studia vrneš v redakcijo.
Uf, ja, res, kar nekaj mi jih pade na pamet. V začetku zagotovo Salome in njen »mrtvi pes« v studiu. Vsakega gosta namreč prosim, da prinese tri osebne predmete, in ona je prinesla pasjo žaro. Smo pa imeli že različne »šokantne« zaplete. Na snemanju s Tinkaro Fortuna je po 20 minutah naš Marko (Feist, mojster iz ozadja, op. p.) sporočil, da se je nekaj pokvarilo in moramo iti od začetka. Tako sva dobesedno obnovili najin pogovor. Pravzaprav sva imeli generalko. (Smeh.) Eden od zelo znanih Slovencev pa celotno snemanje ni vedel, da gre za intervju za Slovenske novice, in na koncu je nastal manjši zaplet, saj smo ga v preteklosti z eno od objav precej razjezili. Vse skupaj se je dobro razpletlo in na koncu je priznal, da je zelo užival, tako da sva na neki način tudi z najinim pogovorom zakopala bojno sekiro. No, takšnih zgodb se je nabralo že malo morje in z veseljem se jih spominjam, saj prav taki trenutki naredijo pogovore še bolj žive in zanimive.
Petra Kovič, voditeljica podkasta Supermoč: Od svojih gostov pogosto poslušam o praznini duha, ki se naseli po doseženih ciljih
Petra, v tvoj podkast Supermoč kmalu prihaja 100. gost. Kaj so ti v tem času dali pogovori z vsemi izjemnimi gosti?
Včasih rečem, da podkast ni samo medij, ampak prostor, kjer se srečuje kultura idej. Podkast je zame mentalni fitnes. Vsak pogovor je trening radovednosti, retorike, empatije in posluha, včasih pa tudi vzajemne energije – ali celo romantike. Ko se usedeš z nekom za uro ali dve, začneš počasi razpirati njegov način razmišljanja – kako vidi svet, kje vidi prihodnost, kaj ga žene naprej. Podkast je postal prostor, kjer lahko misel spet dobi čas. Vsak gost prinese drugačen mentalni model sveta. In če jih poslušaš dovolj dolgo, začneš opažati vzorce – kako razmišljajo ljudje, ki premikajo stvari.
Česa si se o ljudeh naučila ob teh pogovorih?
Da so najbolj zanimivi ljudje pogosto tudi najbolj odprti za ideje drugih. In ne samo to: naučila sem se, da je vsakdo arhitekt svojih misli in da se največja supermoč skriva v ljubezni. Malo me skrbi, saj živimo v družbi, kjer sta glavni vrednoti delo in uspeh. A od svojih gostov pogosto poslušam o praznini duha, ki se naseli po doseženih ciljih. Zato me izziva vprašanje: kako biti uspešen in radosten hkrati? In od kdaj sta radost in uspeh na nasprotnih bregovih? V podkastu Supermoč veliko razmišljamo o tem, zato brez lažne skromnosti lahko rečem, da so podkasti postali nekakšni intelektualni klubi 21. stoletja – odprti, globalni in presenetljivo intimni.
Trenutno je to eden bolj priljubljenih medijskih formatov. Zakaj je po tvojem mnenju pomembno, da izberemo tiste, ki nastajajo znotraj ekip z uredniško politiko?
Živimo v paradoksu: ob inflaciji vsebin je izbor resnično dobrih presenetljivo skromen. Podkasti lahko ustvarijo prostor za nekaj, kar bi skoraj lahko imenovali nova renesansa pogovora. Ideje se ne širijo več samo skozi knjige ali univerze, ampak tudi skozi dolge, radovedne dialoge. To je resnično. Lokalni novinar z lokalnim sogovornikom. Brez maske, brez filtra, brez blefa in fake newsa.
Uredništvo temu daje okvir in odgovornost – nekdo razmišlja o tem, katere ideje so vredne pogovora, kako jih postaviti v kontekst in kako poslušalcu ponuditi več kot samo hitro mnenje. To je velikanska in neprecenljiva dodana vrednost za prihodnost zdrave družbe.
Bi lahko z bralkami in bralci delila najbolj nepričakovan trenutek med snemanjem?
Najbolj nepričakovani trenutki se zgodijo, ko pogovor nenadoma preseže temo. Ko se gost brez načrta odpre in razkrije svojo notranjost – čustva, stiske, strahove in drobne radosti. Takrat veš, da se je v studiu zgodila prava mala magija. Gost nenadoma ni več samo gost, ampak postane nekdo, ki ga začutiš kot zaveznika po srcu. To je privilegij, ki me vsakič znova spomni, kako zelo imam rada svoje delo in kako hvaležna sem zanj. Zato iskrena zahvala vsem mojim gostom.
Do 100. epizode podkasta Supermoč smo skupaj napisali prav poseben učbenik življenja – iz znanja, izkušenj, modrosti, nasmehov, na skrivaj prepotenih dlani in tudi oči, napolnjenih s solzami. To presega navadno službo. To je smisel. Morda celo poslanstvo.
Nina Štajner, voditeljica podkasta Deloindom: Vedno se pokaže, koliko odtehta resnično kakovosten studio – kamer in mikrofona skoraj ni opaziti
Nina, si arhitektka s svojim birojem in veliko projekti. Kako si se znašla pred mikrofonom podkasta Deloindom? Se spomniš prve epizode in tvojih občutkov takrat?
Sodelovanje pri podkastu Deloindom doživljam predvsem kot zanimiv izziv, saj je dinamika dela povsem drugačna od siceršnjega vsakdanjega projektantskega dela v biroju NIŠA arhitektura. Področji se sicer lepo prepletata in dopolnjujeta, se pa pri pripravi epizod in raziskovanju tematik tudi marsičesa naučim. Ko me je urednica poklicala z idejo o sodelovanju, sem bila, priznam, kar presenečena. Prihajam namreč iz povsem drugih poklicnih vod, je pa res, da sem bila že pred tem petnajst let dejavna na področju medijev, ki so obravnavali teme življenjskega sloga. Pred snemanjem prve epizode sem bila kar malce na trnih, kako se bom znašla v tej vlogi.
Katerim poslušalcem je namenjen tvoj podkast?
Podkast Deloindom obravnava vse teme, povezane s kakovostjo bivanja, nabor tem je zelo širok in se razteza od bolj tehničnih gradbenih in tudi pravnih vidikov pa vse do zanimivih alternativnih življenjskih slogov, dekoracije doma in urejanja vrta. Rada si predstavljam, da se za vsakega poslušalca najde primerna epizoda.
Kako izbiraš goste oziroma teme?
Načeloma se v uredništvu skupaj odločimo za tematike in nato poiščemo primerne goste. Tematike izbiramo glede na letni čas, aktualne tematike iz sveta, kakšno najdem tudi med svojim projektantskim delom.
Bi delila z bralkami in bralci najbolj nepričakovan trenutek med snemanjem?
Zanimivo je, da so ob prihodu gostje malce zaskrbljeni, kako se bodo znašli pred mikrofonom in kamero. Ko začnemo snemati, pa se vedno pokaže, koliko odtehta resnično kakovosten studio – kamer in mikrofona skoraj ni opaziti, gostje pozabijo nanje in se v pogovoru povsem sprostijo.
___
Do Delovih podkastov lahko dostopate TUKAJ.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
