Violeta Tomić je igralka, nekdanja poslanka državnega zbora. Javnosti je znana po brezkompromisni besedi in iskrenosti. V zadnjih letih se je iz politike umaknila in zdaj dela z romskimi otroki. Njena avtobiografska knjiga Ubogaj mamo in ne pozabi očeta je zapis o otroštvu, zaznamovanem z nasiljem in zlorabami, zapletenih družinskih odnosih, samouničevalnih vzorcih, begu, bolezni in dolgotrajnem spopadanju s travmo. Vendar ne piše v vlogi žrtve. Piše tako jasno, kot govori. Pogovor z njo je pogovor o tem, kaj pomeni preživeti, prevzeti odgovornost zase in svojo zgodbo povedati brez filtra. Težko, a nujno branje.
Ko sem prebrala vašo knjigo, sem bila res v precepu. Kako sploh zagrabiti to vaše življenje, kje začeti? Toliko je vsega, da se zdi, kot da ste živeli več življenj. A pojdiva najprej k očetu. V knjigi opisujete grozljivo nasilje, telesno in spolno, ki ga je izvajal nad vami. Obenem pa govorite o neizmerni ljubezni, ki ste jo čutili do njega. Nekdo, katerega življenje je bilo povsem odmaknjeno od otroškega trpljenja, bi kaj takega težko razumel. Pa vendar; tako je, ljubimo, kar poznamo. Nekako v tem smislu ste v knjigi večkrat poudarili tudi vi. Že pri dvanajstih ste hoteli narediti samomor. Hoteli ste k očetu, edinemu, ki vas je imel rad in vas je razumel. Pozabili ste že vmes, kako divje vas je pretepal. Kako danes gledate na to deklico?
Že v začetku knjige zapišem, da se je moja duša odločila, da hoče najtežje življenje, težko vsaj za tri do pet normalnih. Ker tako učenje poteka hitreje. Potem se je zgodilo, da sem se rodila v disfunkcionalno družino, polno nasilja. Najbrž sem si zadnji trenutek premislila in sem se tik pred porodom obrnila tako, da so po koncu popadkov ven gledale samo nogice. Že tu se je začela moja bitka za življenje. Po krvavem razhodu staršev pri mojih treh letih sem ostala na milost in nemilost prepuščena neuravnovešenemu očetu. Majhen otrok nima možnosti primerjave, starše ima rad, ne glede na njihovo krutost. Šele v času pubertete se začneta uporništvo in odmik od družinskih vzorcev. Žal je moj oče umrl pred tem in nisem imela možnosti, da bi zavzela distanco do njegovega nasilništva. Imela sem t. i. stockholmski sindrom, ko se žrtev močno naveže na svojega krvnika.
Ko je naredil samomor pri samo 33 letih, tako mlad in lep, sem začutila velikansko praznino. Ne glede na njegove izpade je bil vendarle človek, s katerim sem živela štiri leta brez mame, naučil me je, kako si zapomniti pesmice ...
