Igralka. Brezkompromisna. Iskrena, brez dlake na jeziku. Nekoč poslanka državnega zbora, zdaj dela z romskimi otroki. Preživelka. Avtorica avtobiografske knjige z naslovom Ubogaj mamo in ne pozabi očeta. Pretresljivo branje, pisanje pa, kot pravi, enako umiranju. O otroštvu, prežetem z nasiljem in zlorabami. O uničevalnih vzorcih, ki se ponavljajo vsakih sedem let. O nenehnem begu. O ranjeni mami. O očetovem samomoru. O tem, da je pri dvanajstih hotela narediti samomor. O raku, ki jo je pretresel do kosti. O travmah. In ne – ni žrtev. Je le deklica Lili, ki se ne smeji. In odrasla Violeta Tomić, ki nima zaupne osebe. Zato je svojo zgodbo zaupala prav vsem.
Trije meseci so od dneva, ko ste se z vašo zgodbo slekli do golega. Kakšni so odzivi? Ste si oddahnili?
Knjige nisem napisala zato, da bi fascinirala druge, temveč, da bi fascinirala sebe. Soočila sem se s svojo temo in najglobljimi skrivnostmi in s tem odložila ogromno težo. Pisanje je bilo enako umiranju, sam proces je bil neizmerno naporen in težak, predvsem pa zelo boleč. Ko sem postavila zadnjo piko, sem mislila: »Uh, zdaj sem pa rešena vsega tega.« Potem mi je urednik rekel, da imam še veliko dela, a se kakšen mesec zapisov sploh nisem mogla dotakniti, nisem se mogla soočiti s tem gradivom. Potem pa sem le vse skupaj popravila, vse je dozorelo, izdala sem knjigo in jo ritualno 22. januarja, na svoj 63. rojstni dan, ker sem letnik 1963 – veliko dam na številke –, izročila bralkam in bralcem. S tem sem jo umaknila stran od svoje duše. Ta zgodba je moja edina zapuščina, ki sem jo dobila od svojih staršev, kajti ne poznam ljudi, katerih starši bi resnično umrli enako goli in bosi, kot so se rodili. Od svojih prednic in prednikov nisem dobila ničesar, razen travm, ki so, če jih prevedemo v lepši jezik, zgodbe. Ko se pozdravi travma, ostane zgodba. In to zgodbo sem dolgovala sebi, ker je to moja edina zapuščina.
Nekateri prizori v knjigi so nepredstavljivi. Ko denimo vaša mama, krvava in z zadnjimi močmi leze čez triletno Lili, to je čez vas, da bi ubežala nasilnemu možu, ki jo v barakici sredi Sarajeva lovi z nožem. To je vaš najzgodnejši spomin.
To je bil en tak delirij, ki si ga je težko predstavljati, ampak to je res moj prvi spomin. Zgodb sem se spominjala fragmentirano. Spominjala sem se koščkov, pa sem se vprašala, kaj je bilo pred in po tem ...
