Delovanje Urške Faal je velikopotezno, to že moramo povedati, in za mnoge bržčas tudi rahlo nerazumljivo. A zavoljo nje odhaja v to afriško državo veliko Slovenk in Slovencev kot prostovoljcev/-k; veliko je tudi donatorjev/-ic in kajpada turistov/-k.
O deželi, ki je ta hip njen dom, pove: »V Gambiji je nekaj magičnega, kar je težko opisati. Veliko obiskovalcev/-k to začuti, a nihče ne zna ubesediti, zakaj je energijsko tako silovita.«
Pri delu, ki je vse prej kot preprosto, vztraja, kajti verjame, da spreminja življenje otrok in odraslih ter daje smisel – vsem. Jasno, tudi moji sogovornici.
»Dobrodelnost ima človek v sebi in mislim, da se tega ne moreš naučiti,« pravite in dodajate: »Nekatere v dobrodelnost pripelje življenjska situacija ali težka in boleča lastna izkušnja iz preteklosti.« Kaj je povedlo vas?
Predvsem zavedanje, da vsak lahko kaj da in naredi za drugega. Od nekdaj sem bila zaščitniška do tistih, za katere sem vedela, da so bili šibkejši od mene oziroma so bili v težji situaciji, in sem se čutila dolžno, da pomagam na način, ki sem ga poznala, ali tako, kot sem lahko. Dobrodelnost ni nekaj, kar se naučiš iz knjig, ampak nekaj, kar se rodi iz srca in sočutja.
Začelo se je že v osnovni šoli, ko je nastopila vojna in smo v šolske klopi sprejeli begunce iz Bosne; to obdobje me je globoko zaznamovalo. Poleg tega sem dobrodelnost kot vrednoto vsrkala že doma. Moji starši, stari starši in sorodniki so vedno nesebično pomagali sosedom, družini in vsem, ki so bili v stiski, ne glede na to, ali je šlo za pomoč pri delu, nasvete ali materialno pomoč.
Ta življenjski vzorec in občutek odgovornosti za druge sta bila zame ključni navdih in gonilna sila. To sem nadaljevala in del tega sta zdaj tudi moji hčerki ...
