»Koncert pod dirigentsko taktirko Lojzeta Krajnčana zaobjema moje delovanje v zadnjih letih in štejem si v izjemno čast, da se bom predstavila skupaj z Big Bandom RTV Slovenija, ki ga zelo cenim, in gosti, avtorji in dragimi sodelavci Guillermom McGillom, Joštom Lampretom in člani zasedbe Sentido project,« je prihajajoči dogodek napovedala naša priznana plesalka in koreografinja Urška Centa. Na ogled bo 8. marca, na dan žena, v SNG Drama Ljubljana. Spregovorila je še o ciklu sodobnega flamenka, ki ga kurira, avtorski skladbi Tierra y muerte in tudi o težkih osebnih preizkušnjah, ki so jo pripeljale do tega, da se je spet srečala s svojo notranjo močjo.
Pred kratkim je izšel singel Tierra y muerte, ob katerem smo vas spoznali tudi drugače, pred mikrofonom. Kaj nam lahko poveste o njem?
Kot koreografinja in avtorica vseskozi delam z glasbo. Tudi o plesu razmišljam skozi zvok. Močna povezanost z glasbo je nekaj, kar je z mano primarno iz flamenka, a diplomirala sem tudi iz sodobnega plesa in koreografije in ob stiku z različnimi tehnikami zvočnosti plešočega telesa me je zvok začel še bolj zanimati.
Ko sem leta 2020 ustvarjala predstavo Eno – One o kolektivnosti in ženski enosti v sodelovanju s Cankarjevim domom in zavodom Flota, sem delala z Robertom Jukičem in v tistem času je nastala krasna skladba. Predstava je doživela premiero, sledilo je nekaj ponovitev, potem pa je prišla pandemija. Imela sem veliko načrtov in pandemija je v njih kruto zarezala. Takrat se mi je zdelo, da se mi je po letih truda končno odprlo, da končno sem, kjer moram biti, a tisti čas je bil tako krut, da me je povsem spodrezalo, vse je padlo v vodo. In tako sem začela spontano iskati načine, kako bi lahko ustvarjala naprej, z Robertom sva prišla na idejo, da bi za eno izmed teh kompozicij napisala tekst in to tudi odpela.
Najprej je bilo mišljeno kot napovednik za predstavo, saj smo verjeli, da se bo vse odprlo, da se bomo s predstavo vrnili, a se nismo. Zato je ta skladba tako dolgo počivala. Njen naslov je Tierra y muerte, se pravi Zemlja in smrt. In glede na to, kako čutim cikličnost svojega življenja in ne nazadnje svoje kariere, se mi je zdel mesec november leta 2025 tako čistilen, da je bil pravi čas za to. Zatresel je moje osebne temelje, začutila sem, da je čas, da opravim s preteklostjo in velikimi ljubeznimi, ki predstavljajo tudi ta projekt. Prvega novembra letos, na dan mrtvih, smo za singel posneli video. Sodelovala sem z režiserko Enyo Belak, krasno ustvarjalko, ki se predvsem ukvarja s plesnim filmom, je pa tudi plesalka.
Kaj ste mislili s tem, ko ste rekli, da so se vam letos novembra zatresli osebni temelji?
Zadnja leta sem se borila z izgorelostjo. Obdobje pandemije je mnogim samostojnim umetnikom pustilo občutenje hude stiske in njene globine se, če sem povsem iskrena, dolgo nisem zavedala. Plesalcem je pri nas že tako težko, da si pridobijo dovolj dela, vzpostavijo svojo vrednost v tem prostoru, ker se ples še vedno bori z marginaliziranostjo. Prejšnji mesec, 12. novembra, je bil podpisan sklep vlade, ministrstvo za kulturo je ustanovilo prvi javni zavod za sodobni ples, ki še nima organov in lokacije. Ustanovitelji so Mestna občina Celje, Mestna občina Nova Gorica in ministrstvo za kulturo in to je rezultat dolgoletnega truda profesionalne plesne skupnosti in poskus, da se razmere pri nas stabilizirajo.
Zase vem, da sem dolga leta padala v praznino. Preživetveni nagon, ki se je vzpostavil od obdobja pandemije, se je kar vlekel in vlekel. Mi plesalci ne moremo ...
