Z Urško Bačovnik Janša sva se ponovno dobili po nekaj letih. Morda je preteklo že desetletje, kdo bi vedel, ko čas vendarle tako nezadržno beži. Iz Štajerske, kjer službuje, prihajajo jasni glasovi, da je odlična zdravnica, predana svojim pacientkam in pacientom. Opravljeni ima dve specializaciji, iz družinske in interne medicine, zdaj dela kot angiologinja. Izjemno zanimiva sogovornica, lucidna pripovedovalka in dobra poslušalka, kar je danes redkost, se, ko mikrofon še ni prižgan, odpre z vso pronicljivostjo – do temeljnih premis življenja.
Odpirala je tudi teme, zame nepričakovane, ki so zunaj njenega raziskovalnega opusa. O trenutnem dogajanju v politiki nisva govorili. Vsak dan posebej je hvaležna za otroka in v smehu doda, da očetu Janezu že dajeta prve nasvete. Družina. To je njen temelj.
Zadnjič sem brala izjemno zanimiv in poučen intervju s filozofinjo Hélène Frappat, v katerem je, nas, ljudi, opomnila, da moramo s svojim jezikom ravnati zelo previdno: »Način, kako govorimo, je način, kako živimo. Način, kako govorimo z nekom, določa, kako smo z njim povezani. Način, kako govorimo z otroki, določa, kako jih ljubimo, vzgajamo, oblikujemo kot osebe.« Ne moremo ji nasprotovati, ampak kako zaživeti, se sporazumevati, ravnati – odgovorno?
Zelo zanimivo razmišljanje. Absolutno se strinjam, da naše otroke vzgajamo in oblikujemo tudi z načinom, kako z njimi govorimo. Jezik je pomemben, a ni edina vez med nami. Besede nič ne pomenijo, če jim ne sledimo z dejanji. Poznam ljudi, ki govorijo zelo malo, niso spretni z besedami, pa so pristni, topli in vsebinsko bogati. Srečala pa sem tudi takšne, ki so spretni govorci, očarajo in prepričajo, na koncu pa za njihovimi besedami ni ne vsebine in ne iskrenosti.
Vsak od nas se kdaj ujezi in nehote uporabi žaljivo besedo. Kasneje ti je žal in imaš grenak priokus. Pomembno je, da tisti, ki si ga morebiti užalil, vidi, da ti je žal, in da se znamo opravičiti.
»Spoznanje samo po sebi je etično dejanje. Spoznavati ne pomeni le misliti, pomeni videti, skrbeti, se povezovati z drugimi. To pomeni biti človek,« še navaja Frappatova.
Se povsem strinjam. Zato pa so osebni stiki nenadomestljivi. Koliko predsodkov izgubimo, ko nekoga osebno spoznamo.
Mnogokrat si rečem, pa dajte nam že enkrat mir, dan, dva, ne, dajte nam sto dni miru … In potem, da nam odprejo prostor, v katerem se lahko izrazimo, da povemo, kar vemo, znamo, mislimo. In poslušajte in slišite nas, si mislim. Si kdaj porečete tako, kajti vaš glas je pomemben?
Mislite na mir, ki zadeva politike in medije? Preprosto ugasnemo televizijo in splet. Sama si večkrat privoščim to razkošje, ker nisem političarka in se preprosto odklopim. Ne spremljam. Veste, ko stvari vidiš tako od blizu, še iz drugega zornega kota, je še teže prenašati neumnosti, ki jih slišiš. Ampak politika je povsod, tudi naše delovno okolje, šole, plače in božičnica … Zadnja leta se sicer zdi, da se ...
