Učiteljica leta 2026: Učitelji smo kot astronavti. Vsak dan vstopimo v nov svet in spoznavamo neznano

Mojco Volkar Trobevšek, učiteljico slovenščine na Osnovni šoli Stranje, so minuli teden na poslovnem zajtrku AmCham z naslovom Moč človečnosti v prevladi umetne inteligence, ki ga je s svojo udeležbo počastila tudi predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar, razglasili za učiteljico leta 2026 in bo zastopala Slovenijo na svetovnem izboru učiteljev Global Teacher Prize.

Poleg nje sta bili superfinalistki še učiteljica strokovnoteoretičnih predmetov s Srednje šole za gostinstvo in turizem Maribor Barbka Penko ter učiteljica viole in komorne igre na I. gimnaziji v Celju in Glasbeni šoli Celje Špela Pirnat. Mojca Volkar Trobevšek, ki je ženska premnogih talentov, je takoj po razglasitvi sedla pred naš mikrofon.

Kaj vam pomeni, da ste postali učiteljica leta?

Vedno se trudim v svojem poklicu dati vse od sebe, biti čim boljša. V Sloveniji je na tisoče učiteljev in nihče ni najboljši, tega se ne da meriti. Je pa to priznanje za moje delo in obenem spodbuda za na­prej. S tem sem dobila glas, da lahko kaj povem o našem učiteljskem svetu in svetu otrok, v katerega vstopam vsak dan.

Kakšen je danes svet otrok?

Svet otrok je zelo raztreščen, fragmentaren. Ni tako povezan in celovit, kot je bil naš. Ves čas so bombardirani z informacijami, s podobami, ves čas se primerjajo in jaz jih zelo občudujem, da jim še uspe funkcionirati. Je pa še vedno svet otrok čisto njihov svet in odrasli vanj nimamo vedno vstopa – kot poje Vlado Kreslin: »Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen.« Otroštvo se žal krajša in vedno manj je nedolžno.

Kakšen pa je učiteljski svet?

Zahteven. Učitelj je strokovnjak na svojem področju, delujemo pa še na mnogih področjih, za katera marsikdo ni najbolje izurjen, denimo pomoč v stiski, delo z otroki s posebnimi potrebami, komunikacija s starši … Včasih pozabljamo, da smo tudi urad­ne osebe. Po eni strani torej uradniki, nalagajo nam vedno več birokracije, po drugi strani se učitelj trudi biti predvsem človek; graditi odnose, biti dostopen, ves čas imeti energijo. Učitelj je most med otroškim in odraslim svetom. To je včasih zelo naporno. Še posebno če imaš poleg učiteljskega poklica tudi družinsko življenje in svoje otroke.

PREBERITE ŠE -> Ricarda Götz-Preisner: Ni treba, da smo popolne. Moški nikoli niso

Koliko imate učitelji pri tem podpore?

Toliko kot je učiteljev, toliko je zgodb. Zelo je odvisno, kakšno je vodstvo šole, kakšne so delovne razmere. Izhajam iz zelo urejenega okolja in naša ravnateljica Mateja Hari odlično opravlja svoje delo. Čeprav na šoli nimamo uresničenih vseh prostorskih možnosti, smo povezani kot kolektiv. Zavedam pa se, da ima ogromno mojih kolegov slabše pogoje. Poučujejo v oddelkih, v katerih je 32 učencev oziroma dijakov. Poučujejo v socialno šibkejših okoljih, ukvarjajo se z otroki z zelo hudimi vedenjskimi težavami, z otroki v stiski, z otroki priseljenci, ki ne govorijo slovensko. Mnogi so preobremenjeni. Ljudje so v stiski, nezadovoljni. Potem so tu še slaba volja, kritizerstvo, zavist, ki se odražajo v slabih odnosih v kolektivu. Odnosi so včasih tako strupeni, da ljudje telesno zbolevajo. Tudi tega je zelo veliko. Skratka, zelo je odvisno od okolja. Učitelj mora, kolikor lahko, po­skrbeti, da se dobro počuti na delovnem mestu. Veliko mora delati na sebi, se truditi, da postane zrel in odgovoren človek – predvsem do sebe.

Kakšen je dober učitelj?

Pristen. V razred vstopa brez maske in je sproščen, dobronameren. Pomembno je, da je strokoven in se zaveda tega, da je še vedno uradna oseba. Da ni prehitro predomač. Rad ima svoj poklic in mlade, ki jih poučuje. Gori za snov, ki jo predaja, in je kot strokovnjak strasten. Poleg tega je igriv in vedno pripravljen na improvizacijo. Z eno besedo: navduševalec.

Učiteljica leta 2026 Mojca Volkar Trobevšek. Foto: Blaž Samec

Če sklepam po vsem, s čimer se ukvarjate, res gorite za slovenščino in književnost. Sami pišete, kmalu bo izšel tudi vaš romanesk­ni prvenec, ste avtorica več dokumentarnih filmov, umetnost je del vas.

Zagotovo. Po duši sem umet­nica, kulturnica, ustvarjalka. In učiteljski poklic daje temu samo piko na i. Zdi se mi zelo pomembno, da prenašam naprej navdušenje za umetnost, literaturo, kulturno zgodovino. Tudi ljubezen do jezika.

Ali otroci po več letih z vami delijo ljubezen do umetnosti?

Tega bi si želela. Seveda ne vsi. Mnogi se najdejo na drugih področjih. A če že ne vzljubijo literature z vsem srcem, jim vsaj ni zoprna. Želim si, da po koncu devetega razreda vsaj še kdaj samoiniciativno vzamejo v roke knjigo, si preberejo kakšno pesem, gredo na koncert ali v gledališče. Mnogi se k literaturi vrnejo v poznejših letih, a z jasnim spominom na dobro izkušnjo iz otroštva.

PREBERITE ŠE -> Pia Prezelj: Za sabo hočem pustiti nekaj lepega

Dandanes veliko poslušamo o umetni inteligenci. In potem slišimo komentarje, da nima več smisla pisati spisov, ker chatgpt boljšega napiše v nekaj sekundah. Kako na to gledate učitelji slovenščine?

Umetna inteligenca je tukaj, razvija se nepredstavljivo hitro in glede na to, koliko milijard se po svetu vlaga vanjo, poti nazaj ni. Otroke je treba torej naučiti, da bodo znali uporabljati to orodje. Če nam bo prihranilo čas, je to orodje dobrodošlo. Ampak zelo je pomembno, da naučimo otroke kritično razmišljati. Ločevati zrno od plev, da bodo znali poiskati in prepoznati prave odgovore. Umetna inteligenca seveda lahko napiše dober spis. Brezhiben, včasih preveč popoln. Preberem veliko besedil, lektoriram diplomske in magistrske naloge. Za zdaj še opazim, ali je nekaj napisala umetna inteligenca ali človek, a je vedno težje. Če so besedila napisana z zelo zmogljivimi velikimi jezikovnimi modeli, skoraj ne moreš opaziti odsotnosti človeka. Večji kot bo bazen, iz katerega bo črpala umetna inteligenca, bolj kot se bo razvijala, manj bomo razločili, kaj je res človeškega in kaj ne. Ampak še vedno sem prepričana, da je človek zmožen s svojim umetniškim darom narediti veliko lepše stvari. Prav »napake«, nenavadne besedne zveze so v literaturi hotena pesniška izrazna sredstva, s katerimi umetnik pusti svoj pečat in besedilo naredi svoje, prepoznavno, večplastno.

Včasih je nepopolno bolj popolno.

Točno tako. Prav nepopolna malenkost, detajl, je tisto, kar naredi neko umetnino lepšo oziroma nam bližjo. Če gledate ženski obraz, narejen z umetno inteligenco, je krasen, popoln, brez napake. Ampak nam so bolj zanimivi stvarni obrazi in realne osebe.

Ali je uporabe umetne inteligence v osnovni šoli veliko?

Kar nekaj, ampak otroci večinoma nimajo dostopa do plačljivih različic. Žal, ali na srečo, je ta neplačljivi chatgpt še zelo neroden. Ogromno nesmislov producira. Otroke je treba naučiti, da nanj gledajo kritično in da mi, učitelji, opazimo razliko. Če se učenec uči z njegovo pomočjo in si za to vzame veliko časa, raziskuje in preverja dejstva, smo v bistvu dosegli cilj. Če otroke navdušim, da se ukvarjajo z neko snovjo, tudi če je zraven chatgpt, pomeni, da so naredili svojo nalogo. Najslabše je, da tiščimo glavo v pesek in se delamo, da UI ni. V tem primeru nas bodo otroci prehiteli po desni.

Bliža se konec šolskega leta, nekateri učenci in dijaki so v precejšnjih stis­kah. Kaj svetujete njim in staršem na ciljni ravnini?

Naš šolski sistem operira z učnimi načrti, ki so preobloženi s podatki, temami, cilji, ki jih moramo doseči. To je dejstvo. Pozdravljam, da se učni načrti krčijo. Vsaj za slovenščino se. Tudi učitelj dobiva več avtonomije in lahko izbira besedila, ki se mu zdijo primerna – ni več treba predelati vsega, ker to nima smisla. Če stavimo na kvantiteto, smo otroke zafrknili v startu. A danes se otroci zelo veliko učijo kampanjsko. Če se prej štiri mesece nisi nič učil, potem pa prideš maja in junija v šolo na teste in spraševanja, razumem, da je zelo, zelo naporno in da je za marsikoga preveč. Otroci in starši so takrat seveda v stiski. Razumljivo. Sistem nam tukaj ne pomaga – zmanjšali smo število ocen, to je res – a s tem še bolj povečali kampanjsko učenje in ocenjevanje strnili na dva testa na leto. Zakaj smo iz pravilnikov popolnoma pometli delne ocene? Tudi tako bi spet nazaj dobili sprotno učenje. Ko učitelji spodbujamo učence, da sami spremljajo svoj napredek in ne čakajo samo na ocene, jih razbremenimo pritiskov. Ocena je potem samo še formalnost in navadno so z njo zadovoljni. Če bo učenec februarja sam pri sebi vedel (seveda s spodbudo učitelja – pa ne nujno z negativno oceno), da nima pojma, da ne sledi snovi, da je treba nekaj narediti, in se bo takrat usedel in začel učiti, mu verjetno maja ne bo tako težko. Žal pa zelo veliko učencev in učiteljev čaka samo na ocenjevanja.

Učiteljica leta 2026 Mojca Volkar Trobevšek. Foto: Blaž Samec

Kaj bi bilo treba po vašem mnenju v šoli takoj spremeniti?

Mislim, da bi osnovna šola morala postati bolj življenjska. Naši osnovnošolci se učijo silno veliko podrobnosti, denimo pri biologiji o fenotipih, pri slovenščini o prilastkovem odvisniku. Prav je, da vedno več vemo in smo izo­braženi. Ampak marsikateri mladenič ali mladenka pri petnajstih letih nima pojma o odnosih, o primerni komunikaciji, o tem, kako deluje svet. Zelo so šibki v socialnih veščinah. Ne znajo se organizirati, postaviti zase, reči ne, pristopiti do fanta/dekleta, se opravičiti, dogovarjati, poskrbeti zase. To je tista odnosna plat, ki manjka.

Nemški psihoanalitik in socialni psiholog Erich Fromm je zagovarjal idejo, da bi morali ljubezen obravnavati kot učni predmet oziroma kot veščino, ki se jo je treba naučiti. To bi naša šola nujno potrebovala, da bi postala šola za življenje. Učenci nam­reč potem pridejo v srednjo šolo polni informacij, sploh tisti »pridni«, ampak po drugi strani so v stiski.

Premalo se pogovarjamo. V šolo bi morali vpeljati več dialoga, s tem postajati kritični misleci, o čemer se veliko govori, a malo dela na tem, in počasi (ali pa raje hitro) opustiti učenje podatkov na pamet.

In potem so tu še praktične veščine: mnogi ne znajo skuhati hranljivega obroka, zlikati srajce, zašiti gumba, kupiti vozovnice za vlak. Tega za zdaj umetna inteligenca še ne bo delala namesto nas.

Zdaj boste predstavnica vseh učiteljev, zastopali boste Slovenijo na Global Teacher Prize. Kaj želite kot učiteljica leta povedati Sloveniji?

Učiteljski poklic je zelo lep poklic, a vedno bolj zahteven. Učitelji smo kot astronavti: imamo ogromno znanja, vseskozi se učimo novih veščin, a še vedno ne znamo dovolj, da bi bili kos vsem izzivom. Vsakič, ko gremo na misijo, in to je vsak dan, vstopimo v nov svet in spoznavamo neznano. Astronavtov je malo in tudi učiteljev je vedno manj – manjka jih že več tisoč. Želim si, da bi v učiteljske vrste prišli mladi, strokovnjaki z življenjsko energijo in zanosom. Z ljubeznijo do umetnosti, znanosti in do naše mladine.