Trudite se čim manj blebetati

Pred leti je debitiral s knjigo Zaupajte mi, saj lažem: izpovedi medijskega manipulatorja. Od takrat se njegovo pisateljsko pero ni ustavilo. Tretjo knjigo Ovira je pot so v slačilnici prebirali igralci moštva New England Patriots, preden so leta 2014 v velikem finalu ameriškega nogometa poteptali moštvo Seattle Seahawks. Legenda pravi, da je uprava poraženih Morskih jastrebov med pripravami za naslednjo sezono razdelila igralcem vsakemu svojo kopijo knjige. V slovenščino imamo prevedeno Holidayevo imenitno delo Ego je naš sovražnik. In tako je prav naslovna zahrbtna beštija na e postala tema najinega pogovora.

Mogoče bi veljalo najprej razčistiti osnovne pojme. Kaj ego pravzaprav sploh je?

To je tisti glas v naši glavi, ki nas vedno znova usmerja v težave in je osnovno gonilo naših največjih polomov. Tisti glas, ki nam šepeta drobne očarljivosti o tem, kako posebni da smo. Koliko boljši od drugih ljudi. Gotovo tudi vi poznate ta glas?

V resnici ne gre za to, da je ego kot droga. Ego je droga! Princip je povsem enak kot pri alkoholu. Notranjo bolečino si lahko gasimo ali s kozarcem viskija ali z valjanjem po lastnih blodnih fantazijah.

O, poznam, poznam!

Sloviti angleški literarni kritik Cyril Connolly je rekel, da nas »ego posrka vase kot zakon gravitacije«. To je vedno – ampak res vedno! – izjemno nevarno. Še več: ego nas vedno skuša zvleči v brezno pogube. Bolj ko se prepuščamo strupenemu glasu v naši glavi, bliže breznu se zato znajdemo. Daleč od tega, da bi bil sam prvi, ki opozarja na te pasti v naših lastnih glavah! Pogosto gre za najnevarnejše pasti od vseh. To je v resnici velika zimzelena tema vse literature in filozofije, tako na Vzhodu kot na Zahodu.

V epilogu svoje imenitne knjige ste ego primerjali z drogo. Lahko malce razširite to primerjavo?

Zahrbtnemu glasu v glavi ponavadi prisluhnemo, ker nam pripoveduje točno tisto, kar želimo slišati. Kdo si vendar ne bi želel vsak dan poslušati, da je božji dar človeštvu? In da zato njegova usoda preprosto mora biti odraz njegove nezaslišane posebnosti? S takimi trditvami je mogoče vsaj začasno pogasiti naše najgloblje bolečine in negotovosti. A poudarjam, da le začasno! Ko nas začne spet boleti, se vedno hitreje vračamo po naslednji odmerek laskavega šepetanja.

In natanko tako kot od vseh drugih mamil tudi od ega kmalu postanemo odvisni.

V resnici ne gre za to, da je ego kot droga. Ego je droga! Princip je povsem enak kot pri alkoholu. Notranjo bolečino si lahko gasimo ali s kozarcem viskija ali z valjanjem po lastnih blodnih fantazijah. V obeh primerih pa bomo kmalu potrebovali večji odmerek. In pogubne razvade se bo z vsakim naslednjim odmerkom teže odvaditi. 

!prekinitev!

V knjigi ste zgledno strnili taktike, kako ego prikleniti na dovolj kratko verigo. Osebno mi je bilo še posebno všeč poglavje z naslovom Govorimo govorimo govorimo. V njem bralca pozivate, naj se trudi v življenju čim manj blebetati. Po vašem mnenju nas pretirano govorjenje prav konkretno spodjeda. Kako se to zgodi?

Pomembno je razumeti, da se naše govorjenje in naše delovanje borita za iste vire. Mislim seveda na naše notranje kapacitete, s pomočjo katerih lahko delujemo v svetu. Povedano še bolj preprosto: govorjenje nas izčrpava. Tudi in predvsem, če tega ne opazimo. In potem z leti čedalje bolj govorimo zlasti zato, da zapolnimo praznino in negotovost. Kam nas to pripelje?

Veste kaj, vsakdo zna govoriti o sebi! Celo otrok zna čebljati in čenčati! Molk pa je po drugi strani redka in dragocena stvar. Kaj ni res?

V prej omenjeno brezno, kam pa drugam.

Tako je. In to velja tudi za »govorjenje« na družbenih omrežjih. Vsaka minuta, ko se bahate s svojim življenjem na facebooku ali se na tviterju pretvarjate, da ste strokovnjak za kar koli že, je minuta, ko ne delujete za uresničitev svojih ciljev. Eden od znakov prave notranje moči je odsotnost potrebe po stalni potrditvi sogovornikov. Veste kaj, vsakdo zna govoriti o sebi! Celo otrok zna čebljati in čenčati! Molk pa je po drugi strani redka in dragocena stvar. Kaj ni res?

Ponujata se besedi žebljica in glavica. Opažam, da čedalje več ljudi med pogovorom samo preži na sogovornikova podpičja, da ga lahko končno spet preglasijo. A povejte mi kaj več o lastni zgodbi. Kako to, da ste se iz marketinškega čudežnega dečka prelevili v vplivnega ego krotečega filozofa? In kdaj ste spoznali, da je prav vaš ego vaš največji sovražnik?

Glejte, podjetje American Apparel, v katerem sem delal, se je pred mojimi očmi iz milijardnega giganta sesulo v bankrot. Nad celotno katastrofo je predsedoval človek, ki mi je večkrat dejal, da v sebi vidi veliko mene. To je bila zame tako močna budnica, da po njej dolgo sploh nisem mogel zaspati. Na srečo sem vse skupaj znal izkoristiti za pobeg iz tistega sveta. Zelo mi je pomagalo, da sem kot pisec in raziskovalec zgodovine spet in spet naletel na povsem identične zgodbe. Največji in najmogočnejši imperiji se vedno sesedejo od znotraj. Večina največjih katastrof je samopovzročena. Ko sem vse to doumel, sem napisal knjigo o egu.

Njen naslov imate zdaj dejansko vtetoviran na roki. Kolikokrat na dan morate še pogledati, kaj tam piše? In ali ego še vedno vidite kot največjega sovražnika?

Ha ha, imate čisto prav, še vedno moram velikokrat pogledati! Prav zato sem si tudi omislil tetovažo.

V svojih spisih radi vešče nizate in prepletate zglede številnih fascinantnih zgodovinskih osebnosti. Katera vas je osebno najbolj navdihnila in zakaj?

Glede najine današnje tematike bi bil to William Sherman, briljantni severnjaški general iz ameriške državljanske vojne. Knjigo Ego je naš sovražnik sem okrog njega zgradil z razlogom. Njegova zgodba me je nič manj kot presunila! Sklenil sem podrobneje raziskati, kako je lahko nekdo, ki so ga vsi podcenjevali, na koncu celo zavrnil položaj ameriškega predsednika. Nekdo je rekel, da je bil Shermanov dvig presenečenje za vse, celo za njega samega. In zato so bili tudi plodovi njegovega uspeha toliko slajši. To se mi zdi čudovito.

Vsaka minuta, ko se bahate s svojim življenjem na facebooku ali se na tviterju pretvarjate, da ste strokovnjak za kar koli že, je minuta, ko ne delujete za uresničitev svojih ciljev. Eden od znakov prave notranje moči je odsotnost potrebe po stalni potrditvi sogovornikov.

In seveda še kako relevantno tudi za današnje čase.

No, če govoriva o egu, ne moreva mimo tega, v kako strašljivi dobi živimo. Še posebno pri nas v Ameriki, ki jo zdaj vodi iztirjen egomanijak. Celotna zgodovina je nasmetena z ruševinami, ki so jih za sabo pustili samoljubni norci. Tudi moja osebna družinska zgodovina je bila definirana s temi ruševinami. In na koncu koncev tudi vaša zgodovina, tako slovenska kot slovanska!

Saj res, v najinem uvodnem kramljanju ste omenili, da imate slovenskega dedka.

Tako je, po mamini strani. Po veliki vojni je najprej končal v prebežniškem taborišču v Gradcu, potem je postal učitelj nemščine na srednji šoli v Kaliforniji. V ZDA je priplul na ladji Queen Mary – torej natanko isti ladji, s katero je v Evropo priplul moj dedek po očetovi strani, da bi se udeležil izkrcanja v Normandiji.

!prekinitev!

Kaj vam je slovenski deda povedal o svoji domovini? Ste kakor koli ostali v stiku z nami?

Kot otrok sem enkrat obiskal vašo državo. Poleg tega pa sem preživel številne čudne vikende v Slovenian Hallu v San Franciscu.

Živim na svojem ranču sredi Teksasa in ne hodim na prav veliko zabav. Raje lepo redim govedo in se izogibam priložnostim, da bi zapadel v modne trende. Preprosto živim svoje življenje in opravljam svoje delo. Zdi se mi, da je to najboljši pristop za držanje ega na čim krajši verigi.

Kaj pa je bilo na teh vikendih tako čudnega?

Saj se čisto točno niti ne spomnim … Na misel mi pride samo, da je bilo tam za moj okus mnogo preveč klobas in harmonikarske glasbe.

(smeh) Klobase, harmonika in težko ulovljiv občutek čudnosti – po tem se nas spomnite! No, ste pa na splošno zahtevno bitje, kajne? Kolikor razumem, se tudi zdaj držite bolj zase.

Hja, tu v Ameriki vsekakor ni ničesar produktivnega ali pozitivnega v tem, da bi bil človek del »pisateljske scene«. Tako pač živim na svojem ranču sredi Teksasa in ne hodim na prav veliko zabav. Raje lepo redim govedo in se izogibam priložnostim, da bi zapadel v modne trende. Preprosto živim svoje življenje in opravljam svoje delo. Zdi se mi, da je to najboljši pristop za držanje ega na čim krajši verigi. Vsaj zame to najbolje deluje. Enako pomembno pa je najbrž, da mi preprosto farmersko življenje pomaga, da uspeh ne spridi moje ustvarjalnosti.

V svoji spletni predstavitvi pravite, da je eno vaših najljubših strokovnih področij mlada znanost, ki ji sami pravite »kako se vesti do idiotov«. Bi lahko našim bralcem podali najkrajši možni seminar na to pomembno temo? Kako se je mogoče najbolj učinkovito vesti, če imamo opravka z idiotom?

Ha! Prvo pravilo: Čim več teh ljudi že takoj izrežite iz svojega življenja. Drugo pravilo: Poskrbite, da niste sami eden od teh idiotov. Pravilo številka tri: Idioti so lahko uporabni zato, ker nas morda naučijo, kako se nikar ne lotevajmo življenja, projektov in pravzaprav česar koli. Pravilo številka štiri: Če se res res res ne morete izogniti temu, da delate z idiotom, nikoli ne recite ali naredite česa, kar ogroža njegovo identiteto. In še praktično pravilo številka pet: Idiota ponavadi v nekaj najlaže usmerite tako, da ga prepričate, da gre v bistvu za njegovo idejo.

Če je res, da preprosto ni situacije, ki nam jo lahko ego izboljša, je res tudi, da ni tako slabe situacije, da je ne bi mogli obrniti v svojo korist.

Vrhunsko! Kako jedrnato in vsebinsko, res vsa čast! Zdi se mi, da ste nekdo, ki nikoli ne obžaluje, da je obesil fakulteto na klin in se podal na lov za ulično življenjsko modrostjo.

Sam tega niti ne bi tako opisal. Fakulteto sem pustil, ker sem dobil priložnost delati za Roberta Greena, enega največjih živečih pisateljev na svetu. Od njega in iz knjig, ki mi jih je zapovedal v branje, sem se naučil več, kot bi se na Harvardu. Obstajajo različni načini, kako si lahko pridobiš vrhunsko izobrazbo. In včasih to, da ostaneš v učilnici, ni nujno najboljši izmed njih.

Na svoji drugi roki imate vtetoviran napis Ovira je pot oziroma po angleško: The obstacle is the way. Kaj to pravzaprav pomeni?

To je naslov moje tretje knjige. Tiste s podnaslovom: Brezčasna umetnost spreminjanja izzivov v zmagoslavja. Če je res, da preprosto ni situacije, ki nam jo lahko ego izboljša, je res tudi, da ni tako slabe situacije, da je ne bi mogli obrniti v svojo korist. Benjamin Franklin je rekel, da kar boli, tudi uči. V svoji knjigi sem razvil idejo stare grške šole stoikov, da nas najbolj od vsega definira to, kako se odzivamo na ovire na naši poti. Če nam je uspelo pravilno naravnati glavo, ovire našega napredka v resnici ne zavirajo, temveč ga dejansko hranijo.