»Zdaj že četrto leto raziskujem notranjost Tanzanije. Tam vidiš, kako izpraznjena je Afrika, kljub vsem naravnim dobrinam. Razčlovečena je,« med drugim pove Tomaž Mihelič, pevec, novinar, zdaj pa tudi avtor dveh knjig, zadnja se imenuje Črno-beli svet in govori o Afriki, prva je bralca peljala na Camino. Kdo pa bi bil Tomaž v knjigi, ki bi se dogajala v Ljubljani? Popolnoma isti človek, pravi.
V knjigo nas uvede recept za koktajl kimundo. Škoda, da ga zdaj tu sredi Ljubljane ne moreva srkati ob pogovoru …
Jaz ga bom kmalu, oziroma ko bo ta intervju izšel, se ga bom že dobro naužil. Ljudje v Afriki so navajeni improvizirati in delati brez sodobne mehanizacije, čeprav se na njihovi zemlji izkoplje največ rudnin, ki jih potem uporabljamo za različne gospodinjske aparate in drugo tehnologijo. Ena od takih stvari, ki jih nimajo, je kuhinjski mešalnik. Odkar sem prišel, so mi ves čas, včasih med vrsticami, včasih pa zelo neposredno, govorili: »Daj, Tomaž, dobro bi bilo, če bi imeli mešalnik, ker bi lažje delali sokove.« Ko sem ga kupil, so naredili rubinasto rdeč napitek. Pokusil sem ga in nisem mogel verjeti. Po naključju sem prinesel rdečo peso, ki tam ni ravno pogosta. Kupil sem tudi posušene hibiskusove cvetove, ker so se mi zdeli silno prikupni, pa še blagodejni so. Potem se je kar zgodilo. Zmešali smo zemeljski okus hibiskusa in rdeče pese, dodali nariban ingver, veliko limone, na drugi strani pa sladko, osvežilno lubenico. In je uspelo. Ko sem knjigo že dokončal, se je urednica Nina Kožar domislila, da bi bilo dobro dodati koktajl, da si ga ljudje lahko pripravijo. Rekla je: »Morda ga daj na konec.« Pomislil sem: čakaj, kako na konec? Dajmo jih osvežiti že za dobrodošlico. Pri vratih. Tako je nastal koktajl kimundo.
»Ljudje pridejo … Vzamejo … Odidejo …« zapišete v knjigi. Ali pa: »Afrika. Celina, polna vsega, kar bi moralo zadostovati. In hkrati prazna tam, kjer bi moralo biti osnovno.«
Ja, to te najprej pretrese, če si človek, ki gleda dlje od svojega nosu. Če pogledaš onstran zidov razkošnih letovišč, kamor si večina popotnikov sploh ne upa stopiti, kar se mi zdi nezaslišano. To sem doživel na letališču, ko smo se vračali z Zanzibarja. Naša družba je sedela na letališču, na sosednji klopi pa sta mož in žena čakala na vkrcanje. Gospa, Slovenka, mi je rekla: »Joj, vi ste tako pogumni.« Vprašal sem jo: »Zakaj?« Odgovorila je: »Ker si upate iti povsod. Mene bi bilo strah.« Vprašal sem jo: »Zakaj potem niste šli raje na dopust v Čateške toplice ali kam drugam v Sloveniji?« ...
