Tinkara Fortuna: Hčerke učim, da jim noben botoks ali polnilo ne bo dalo samozavesti
Tinkara Fortuna je mama treh hčerk. Dobro ve, da se življenje z njimi spreminja iz leta v leto. Najstarejša je že študentka, mlajši dve odraščata ob šoli, plesu, treningih in vsem, kar prinaša vsakdan družine. Glasbenica, podjetnica in avtorica o sebi pravi, da pozitivnost pri njih prehaja iz roda v rod, obenem pa si ne dovoli, da bi tarnala ali se smilila sama sebi. Tega tudi pri drugih ne mara preveč. Verjame namreč, da se je bolje osredotočiti na to, kar je v življenju lepega, kot pa se pritoževati.
September je za marsikatero družino skoraj tako prelomen kot začetek leta. Kako je videti prvi šolski dan pri vas doma – so bolj vznemirjene hčerke ali vi?
Starejša hči Taja bo letos stara 21 let in je že v drugem letniku fakultete, Vita in Flora gresta v osmi in šesti razred. Vsako leto imamo navado, da že pred koncem šolskega leta kupimo vse potrebščine – delovne zvezke, zvezke in drugo. Edino, kar si letos osnovnošolki še želita, je nova šolska torba. Imata pa precej posebne želje, tako da upam, da bomo našli pravšnji. Če ne, bosta pač imeli lanski. (Nasmeh.) Glede vznemirjenja ob prvem šolskem dnevu pri nas ni nič drastičnega. Čez poletje pa se trudim, da smo čim več skupaj in so naše počitnice aktivne. S šolskim letom se namreč začnejo tudi treningi. Vita in Flora sta plesalki, tako da je takrat naš vsakdan res precej razgiban.
Ste mama treh deklet različne starosti. Kaj vas hčerke danes učijo o svetu, česar se sami kot otrok morda niste mogli naučiti?
Kot starš se ves čas učiš. To je po mojem res ena najpomembnejših in obenem najtežjih življenjskih vlog. Zdi se mi pomembno, da si tudi starši dovolimo, da nas otroci kaj naučijo, in da gremo z njimi s časom naprej. Včasih mogoče nismo na isti valovni dolžini in se težje razumemo, ampak če smo pripravljeni sprejeti kaj novega, si širiti obzorja in tudi sami delati na osebni rasti, s tem dopuščamo, da nas otroci lahko naučijo česa novega.
Veliko delam z otroki in mladostniki. Nastopam po vrtcih in šolah, srečujem se tudi z mladimi, ki začenjajo svojo poklicno pot. Ko jih opazujem, se mi zdi, da so »malo drugačna šola«. So zelo radovedni, hitreje zamenjajo delovno mesto, če jim kaj ne ustreza, in se veliko pogosteje odločijo začeti svoj posel. To zelo pozdravljam. Mi smo bili vendarle vzgajani drugače: naredi šolo, pojdi v službo in tam ostani do upokojitve. Sama sem to miselnost pred leti spremenila, ko sem se podala na podjetniško pot.
Zato si želim, da bi tudi šolstvo šlo s časom naprej in mlade učilo več sodobnih, predvsem pa življenjskih stvari. Da bi jih še bolj spodbujalo k podjetništvu, krepilo finančno pismenost in druge veščine, ki jim lahko pomagajo, da bodo bolj samozavestno stopili v svet.
Pomembno mi je, da bodo zmogle, ko bodo šle od doma, same poskrbeti zase. Predvsem pa, ker so tri hčerke, želim, da ne bi bile od nikogar odvisne. Ne finančno ne kakorkoli drugače.
Večkrat ste že poudarili, da otroci in mladostniki potrebujejo predvsem prisotne starše. Bržkone se ta vloga ob njihovem odraščanju spreminja, kajne?
Ja, ampak moram reči, da sem zelo hvaležna, da sem leta 2018 pustila redno službo in postala podjetnica. To je bilo ravno, ko je šla srednja hči v prvi razred. Od tedaj lahko svoje urnike precej prilagajam družini in sem res hvaležna, da sem lahko hčerkam na voljo. Med poletnimi počitnicami tako nismo potrebovali varstva, veliko dni poskušamo preživeti na morju in si, kot sem že dejala, vzeti čas drug za drugega. Letos smo se denimo prvič odpravili za štiri tedne z avtodomom vse do Grčije. Z nama z možem so šle vse tri hčere in tudi oba kužka. Res smo uživali skupaj. To so tisti posebni trenutki, ki jih nosiš s sabo kot čudovite družinske spomine.
Tudi med šolskim letom mi veliko pomeni, da sem zjutraj doma, ko vstanejo, da jim pripravim zajtrk, in da sem, ko pridejo iz šole, večinoma spet doma. Hvaležna sem za to, ker se zavedam, da ni samoumevno in da nima vsaka družina tega privilegija. Nekateri otroci so še ob petih, šestih popoldne sami doma in prepuščeni sami sebi. Res lahko rečem: hvala, vesolje, da sem lahko večino časa na voljo svoji družini in domu.
Kot mama treh hčera gotovo pogosto razmišljate tudi o pritiskih, ki jih družba nalaga dekletom. In odraslim ženskam, seveda. Kaj si najbolj želite, da bi vaše hčerke znale ohraniti v odraslosti?
Predvsem jim s svojim vzorom poskušam pokazati, kako pomembno je, da ohranijo svojo naravno lepoto in se zavedajo svoje vrednosti. Trudim se, da bi razumele, da jim noben botoks ali polnilo ne bo dalo samozavesti oziroma občutka lastne vrednosti. To morajo najti v sebi in doseči na druge načine. In še nekaj – rada bi, da vedno čutijo, da jim bova z možem ne glede na vse, tudi takrat, ko pridejo v življenju kakšni padci, stoodstotno stala ob strani. Da vedo, da jih bova podprla tudi pri kakšni bolj nori ideji. Če bodo čutile, da je to njihova pot, jim bova stala ob strani. Verjamem, da je občutek, da imaš doma vedno nekoga, ki verjame vate, neprecenljiv.
Današnji otroci odraščajo z zasloni v rokah, vi pa jih nagovarjate tudi s pesmimi in slikanicami. Zakaj verjamete, da knjiga še vedno zmore tisto, česar telefon ne more?
Glede tega sem res zelo stara šola, taka retro. (Smeh.) Denimo, še vedno v rokovnik pišem z nalivnikom, zelo rada berem … Nekateri odrasli danes sicer raje berejo na e-bralniku, ampak zame ima klasična knjiga še vedno tisti posebni, nezamenljivi čar, ko v rokah držiš papir in listaš stran za stranjo. Zato resnično upam, da s svojim delom, slikanicami in v neposrednem stiku z otroki in mladostniki tudi sama malo prispevam k temu, da jim približam knjigo in jih spodbudim, da čim več časa preživijo brez ekranov. Moja prva slikanica Fortuna – Planet iger je nastala ravno s tem namenom, da obudim otroške igre na prostem, ki smo se jih igrali mi, kot so gumitvist, ristanc, zemljokrast, frnikule …
Tudi hčerkam ponavljam: če že imate telefone ali tablice, jih uporabljajte kot orodje in neko dodano vrednost svojemu delu – ne za prazno drsanje po ekranu in gledanje življenja drugih. Uporabite tehnologijo tako, da z njo ustvarjate, delite svojo zgodbo ali navdihujete ljudi. V to smer naj bo usmerjena moč ekranov.
Svojim hčerkam vedno pravim, da bo tako, kot mora biti, in da se bo na koncu vse razpletlo točno tako, kot je zanje prav. Morda ne vedno tako, kot so si same predstavljale, ampak verjamem, da se bo zgodilo točno tako, kot se mora.
Pravite tudi, da morajo otroci znati kuhati, razmišljati s svojo glavo in postati finančno samostojni. Katere življenjske lekcije se vam zdijo pomembnejše od odličnih šolskih ocen?
Vse, kar ste našteli. (Nasmeh.) Moram potrkati, da nobena od hčera nima težav v šoli. In če bi vprašali njih, bi vam tudi same povedale, da jim nikoli nisem težila zaradi ocen. Zares mi veliko več pomeni, da znajo prijazno pozdraviti, so empatične, sledijo svojim sanjam, znajo razmišljati s svojo glavo in vedo, da imajo pravico izraziti svoje mnenje … Ter ga tudi povedati.
Pomembno mi je, da bodo zmogle, ko bodo šle od doma, same poskrbeti zase. Torej, da bodo znale kaj dobrega skuhati, bile ustvarjalne, se lotile različnih stvari in jih ne bo prestrašilo nobeno delo. Predvsem pa, ker so tri hčerke, želim, da bi bile finančno neodvisne. Ne v smislu, da bi prevzele vlogo moškega – še vedno sem zagovornica tega, da ženska ostane ženska in moški moški –, ampak da ne bi bile od nikogar odvisne. Ne finančno ne kakorkoli drugače.
Veliko ustvarjate – pojete, pišete, pripravljate nove projekte. Kako poskrbite, da ustvarjalnost nikoli ne izrine časa za družino in obratno?
Ja, znam kar dobro ločiti eno od drugega. Čeprav je, ko si enkrat samostojni podjetnik in umetnik, v resnici tako, da si štiriindvajset ur na dan z mislimi pri projektih. Navado imam, da grem vsako jutro s kužkoma na sprehod, ki traja kakšno uro, uro in pol. Takrat se tudi zelo podrobno pogovarjam sama s sabo, grem čez dan, si postavim neke cilje, imam določene afirmacije oziroma manifestacije, ki jih vsak dan ponovim. Takrat najbolj spodbudim svojo ustvarjalnost. Zelo veliko uporabljam diktafon, sploh kadar se mi porodi kakšna melodija ali besedilo, ideja za slikanico, kakšen drug projekt ali scenarij za video. Vse si sproti posnamem.
V bistvu pa težko zares ustvarjam, če je okoli mene vrvež ali ko sem v kakšni drugi vlogi, denimo mame, ko pripravljam kosilo in počnem sto drugih stvari. Takrat se posvetim tistemu, kar počnem. Kuhanje, denimo, je zame neke vrste umetnost, to vedno poudarjam. V kuhinji sem zelo kreativna in res rada kuham. Po novem tudi vrtnarim in rada kaj svojega ustvarim na vrtu. Vse to jemljem kot del umetnosti izražanja in vse res počnem z ljubeznijo. In mislim, da se to na koncu čuti tudi na krožniku. (Nasmeh.)
PREBERITE ŠE -> Slovenska družina, ki z avtodomom raziskuje Evropo
Vaše življenje deluje zelo energično in optimistično. Ste bili takšni vedno ali vas je prav materinstvo najbolj spremenilo?
Mislim, da se ta pozitivnost pri nas kar predaja iz roda v rod. Že moja pokojna nana je bila zelo dobrovoljna, mami je prav takšna, tako da imam to miselnost verjetno res v sebi. To seveda ne pomeni, da sem vsak dan stoodstotno nasmejana in pozitivna – tudi jaz imam kakšen slab trenutek ali slab dan. Ampak nikoli si ne dovolim, da bi jamrala ali se smilila sama sebi. Tega tudi pri drugih ne maram preveč, verjamem namreč, da sami krojimo svoje življenje, predvsem pa svoje stanje in počutje. Ne smemo dovoliti, da nam drugi pokvarijo našo energijo.
Seveda se zgodijo tudi stvari, ki niso prijetne, ampak sama sem se z leti naučila, da poskušam v vsaki stvari najti nekaj dobrega. Nekaj časa sem se, ko sem se odločila za samostojno pot, precej ukvarjala tudi z NLP-tehnikami in se mi zdi, da mi tudi to pomaga. Ampak … Nekaj pri meni res drži – ne jamram. Ko smo šli prvič z avtodomom na pot in je bilo kar malo stresno, sem si izmislila slogan, ki se nas še danes drži: »Ne jamramo, 'mamo se fajn.« To je zdaj slogan našega avtodoma. (Smeh.)
Kdaj se vam zdi, da ste kot ženska zares dozoreli? Je bil to določen dogodek, rojstvo otrok ali spoznanje, ki je prišlo povsem potiho?
Mislim, da čisto dozoreli pravzaprav nikoli nismo, ker se ves čas učimo. Rojstvo prvega otroka je nedvomno velika prelomnica. Potem ob drugem in tretjem svoje izkušnje samo še nadgrajuješ in, upam, popravljaš morebitne napake. (Smeh.) Zato tudi rada rečem, da sem bila prvorojenki drugačna mama, kot sem bila drugi in tretji. Zdi se mi, da smo vsakemu otroku malo drugačni starši, ker so si otroci med seboj različni, imajo različne značaje in osebnosti. To je sicer tema za daljšo debato, ampak jaz to nekako tako dojemam.
Druga velika prelomnica zame pa je bila, ko sem pustila redno službo in šla na svoje. Za to potrebuješ kar veliko poguma, predvsem pa zaupanje vase in podporo bližnjih. In mislim, da je pri meni pomembno tudi, da mi ni težko priznati, da česa ne znam, ne zmorem ali da česa še ne vem. Vedno sem odprta za novo znanje, širim si obzorja in rada se naučim kaj novega. Prav to nas po mojem tudi ohranja mladostne in polne energije.
Omeniva, da ste v začetku avgusta predstavili četrto otroško pesmico Novo šolsko leto. Videospot boste posneli konec avgusta in ga v začetku septembra delili z nami. Refren lahko slišimo tudi v oglasih Mladinske knjige ...
Nastala je že v začetku leta. Najprej sem razmišljala, da bi jo, ker je to moja četrta otroška pesmica, izdala ob koncu šolskega leta. A se mi je zdelo škoda, ker ima tako luštno besedilo in naslov Novo šolsko leto, da je ne bi povezala prav z začetkom novega šolskega leta. Zato sem jo že delila s sledilci, pa tudi z otroki, vzgojitelji in šolniki. Konec avgusta bomo posneli še videospot s plesnimi koraki, kar bo lepo dopolnilo tudi mojo plesno-pevsko animacijo. Zelo ponosna sem, da že pet let naša družina – torej jaz, hčerke in občasno mož – sodeluje v šolski kampanji Mladinske knjige. Prejšnji dve leti se je v reklami vrtela moja pesmica Počitnice, za katero sem priredila besedilo, zdaj so uporabili Novo šolsko leto in v prodajalnah delijo tudi lepe misli – del mojega besedila iz omenjene pesmice.
Če bi lahko hčerkam ob začetku novega šolskega leta poklonili eno misel, kakšna bi bila?
Ja, to bi bila pravzaprav kar misel, ki jo v Mladinski knjigi delijo iz refrena pesmice Novo šolsko leto: »Ocene so le številke, naj bodo le budilke, da se trudimo in da vedno boljši smo.« Zdi se mi, da so ti verzi lepa spodbuda za vse šolarje, učitelje in tudi starše. Na tem mestu o tem, koliko jim te ocene na koncu pomenijo, če zaradi njih ne morejo na srednjo šolo, ki je bila njihova prva izbira, raje ne bomo debatirali. (Nasmeh.) Svojim hčerkam vedno pravim, da bo tako, kot mora biti, in da se bo na koncu vse razpletlo točno tako, kot je zanje prav. Morda ne vedno tako, kot so si same predstavljale, ampak verjamem, da se bo zgodilo točno tako, kot se mora.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
