Tin Vodopivec: Kdaj smo prijatelju nazadnje povedali, da ga imamo radi … trezni?

Tin Vodopivec je pravnik, ki si je med učenjem kazenskega prava po ogledu posnetka Robina Williamsa izrekel dosmrtno »kazen«: stand up. Letos mineva dvajset let od njegovega prvega nastopa, na katerem je kot popoln začetnik dobil pol ure odra – danes bi začetniku namenil tri minute. »Sploh ne vem, kaj sem govoril,« pripoveduje. »Bilo je dovolj dobro, da sem vedel, da bi to še počel, in dovolj slabo, da sem vedel, da se moram še zelo izboljšati.«

Nato je polnil dvorane, pa nastopal pred peščico gledalcev, posnel film in spoznaval, kaj se zgodi, ko smeh postane prekarni poklic. Odkrito govori o tem, zakaj slovenski stand up raje ostaja na varnih ozemljih, kako se je sam znašel v krizi identitete in zakaj umetnik za dobro delo potrebuje izkušnje, ne revščine.

Še vedno pa je, kot pravi, tihi fant iz kota, ki opazuje ljudi in si dela zapiske. Le da jih zdaj bere na glas.

Ste že od mladih nog radi nastopali? Bi vaša družina lahko že takoj ugotovila, kaj bo vaš poklic?

Nikomur v družini, še najmanj pa meni, se ni niti sanjalo, da bom nekoč počel, kar počem. Sem pa precej hitro kazal neke znake. Že pri sedmih letih sem namreč doma pripravil svoj prvi šov. Napel­jal sem vrv, čez obesil brisače, ki so bile zavesa, na lopar sem igral pesmi Elvisa Presleyja in uprizoril svoj prvi skeč. Bil je to pravi varieté šov. (Smeh.) Na koncu sem dobil stoječe ovacije, no, vsi so pač vstali in odšli. Oče je sicer dal attending (potrdil prisotnost, op. p.), pa ga potem ni bilo. Klasika. Ja, glejte, ne moreš imeti srečnega otroštva in postati komik. (Smeh.)

Mami sem nekoč omenil, da bi šel mogoče na dramski krožek, pa mi je predlagala vaterpolo. Tako sem treniral vaterpolo sedem let, nisem namreč vedel, da obstaja možnost, da se lahko izpišeš. (Smeh.) Res, prisežem! Mislil sem si: »To je to, zdaj bom do konca življenja treniral vaterpolo.«

Se je pa zgodilo nekaj, ko sem bil star 16 let, kar sem v spomin priklical šele pred kratkim. S šolo smo šli na izmenjavo v Francijo in tam me je neki Francoz ves čas klical Mister Bean. Vsakič, ko me je zagledal, je za mano klical: »Mister Bean, Mister Bean!« Ne spomnim se, da bi kaj takega počel, bil sem samo … jaz. Očitno je nekaj videl v meni, česar do takrat ni še nihče drug.

Nikomur v družini, še najmanj pa meni, se ni niti sanjalo, da bom nekoč počel, kar počem. Sem pa precej hitro kazal neke znake. Že pri sedmih letih sem namreč doma pripravil svoj prvi šov. Napeljal sem vrv, čez obesil brisače, ki so bile zavesa, na lopar sem igral pesmi Elvisa Presleyja in uprizoril svoj prvi skeč. Bil je to pravi varieté šov. Na koncu sem dobil stoječe ovacije, no, vsi so pač vstali in odšli. Foto: Jaka Kniplič

Vseeno pa je od nespretnega najstnika do profesionalnega komika dolga pot.

Na faksu sem nekega večera, namesto da bi se učil kazensko pravo, brskal po internetu in odkril nekaj nenavadnega. Robin Williams v živo iz Broadwaya. In tako sem noč preživel prilepljen na ekran in po nesreči spoznal stand up komedijo. V meni se je sprožil nekakšen impulz, da je to nekaj, kar moram početi. To je to, to moram delati! Nujno. Umrl bom, če tega ne bom počel. Ta svoboda žanra, v katerem lahko delaš, kar hočeš, samo da je smešno. Hodil sem okoli in vsakemu, ki sem ga srečal, razlagal, da je to nekaj, kar bom jaz delal, čeprav takrat pri nas sploh še ni bilo nobene scene.

In nekega dne se je v Kranju na Tednu mladih res ponudila priložnost. Nastopili naj bi mladi, novi obrazi, a vsi so odpovedali, na koncu sva ostala samo Klemen Bučan in jaz, vsak s pol ure materiala. Že za prvi nastop pol ure! Danes začetniku rečemo: »Tri minute imaš.« Takrat pa: »Pol ure? Ja, ni problema.« Sploh ne vem, kaj sem govoril. Bilo je dovolj dobro, da sem vedel, da bi to še počel, in dovolj slabo, da sem vedel, da se moram še zelo izboljšati.

Kaj pa so rekli doma?

Mama je to hitro sprejela, babica je bila bolj zgrožena. Zakaj ne končam študija in delam kot pravnik, nekoč mi je celo rekla: »Kaj se je zgodilo s tabo? Včasih si bil pameten.« Potem mi je dala 20 evrov in rekla: »Lahko bi dobil več, če se ne bi norca iz mene delal.« Vedela je, da jo velikokrat omenjam v nastopih. (Smeh.) So mi pa na obletnici gimnazije sošolci v šoku povedali, da niso mogli verjeti, da sem postal komik, glede na to, da v šoli sploh nisem bil smešen. Kar je v bistvu res. Nikoli nisem bil človek, ki bi bil najglasnejši v družbi ali za šankom pripovedoval vice. Še vedno sem tihi fant, ki sedi v kotu, opazuje družbo in si dela zapiske. (Smeh.)

Kakšno je stanje slovenskega stand upa in kako je nanj vplival digitalni svet, v katerem je treba vsebine ustvarjati tako rekoč brez premora?

Tudi komedija se je precej preselila na družbena omrežja. Smešni skeči padajo z vseh strani. Včasih imam občutek, da smo malce izgubili mlado občinstvo, tudi aktivnih komikov mlajše generacije ni veliko. Vstopnine za šove so za mlade pogosto predrage, po drugi strani pa nekateri mladinski centri, kjer smo se nekoč vsi kalili, dandanes dajejo manj prostora stand upu.

Ljudje, ki so z mano od samih začetkov, so medtem postali starši in preprosto nimajo več toliko časa. Poleg tega so službe danes zelo zahtevne. Dosegljiv si tudi ob večerih, že tako delaš do šestih ali sedmih, potem imaš še dva otroka in hočeš biti čim več doma. Včasih se mi zdi, da ko imaš majhne otroke, dobiš tri izhode na leto: Gibonni v Križankah, rojstni dan prijatelja in ena večerja za obletnico. To je to. Stand up v nekem jazz klubu zato hitro odpade.

Se vam zdi, da slovenski komiki niso dovolj drzni? Imam občutek, da pogosto ostajajo pri površinskih, že stokrat slišanih, nemalokrat tudi mizoginih šalah. Je težava v tem, da se morajo za preživetje prilagajati okusu večinskega občinstva?

Rekel bi, da je ta simbioza med komikom in občinstvom trenutno v nekakšnem pat položaju. Komik želi zadovoljiti občinstvo, občinstvo pa seveda tudi želi biti zadovoljeno. Zato je vodilo, ko se ustvarja nova predstava, na žalost in na zahtevo našega malega trga, prepogosto zgolj vprašanje, kaj je tisto, kar se bo najbolje prodajalo. Tako da smo vsi malo sokrivi. Komiki se dotikamo tem, ki so bile že mnogokrat obdelane, ampak hkrati pa so to še vedno tiste teme, ki najbolj vžgejo.

Naš trg je majhen in zelo specifičen, zato smo umetniki prisiljeni nositi več klobukov na glavi in opravljati kopico poklicev hkrati. V preteklosti sem bil celo ponosen na to, da vse delam sam. Potem pa se je na primer zgodilo, da sem pet minut pred tonsko vajo za premiero novega šova še tiskal seznam gostov. Tiskalnik se je seveda odločil, da ne bo sodeloval, jaz pa sem se namesto na vsebino osredotočal na to, da koga ne bomo pozabili dati na seznam. Foto: Jaka Kniplič

Vam je kdaj žal, da niste pravnik v kakšnem uradu?

Če bi me vprašali pred pol leta, bi verjetno rekel, da ja. Imel sem kar nekakšno krizo identitete in sem se zalotil, da gledam oglase za službo. »Zakaj mora biti vse takšen boj, ali lahko samo pridem domov ob štirih in je to to?« Ne pa, da vsak dan do dveh zjutraj tuhtam, pišem elektronska sporočila, pišem nove šale, delam objave, montiram videe, potem pa se še zgodi, da gledalci ne pridejo na šov. Zavrnitev. Pri tem delu doživiš ogromno zavrnitev: pri ponudbah za nastope, sponzorstvih, povsod. Zavrnitev, zavrnitev, zavrnitev. V nekem trenutku si rečeš: »Ali lahko samo malo zadiham?« Ampak se mi zdi, da sem zdaj prebrodil to krizo in odkril nov fokus.

Pred tedni je znova zakrožil starejši posnetek sedanje ministrice za kulturo Ignacije Fridl Jarc. V njem je trdila, da socialna varnost ne prinaša kakovostne, vrhunske umetnosti, in se spraševala, kje naj umetnik ob državno plačanih prispevkih dobi življenjske izkušnje. Po drugi strani je obsežna raziskava na podatkih več kot 2,5 milijona ljudi pokazala, da ljudje iz najpremožnejše desetine družin kar sedemkrat pogosteje delajo v ustvarjalnih poklicih kot tisti iz najrevnejše desetine. Mora dober komik res trpeti in živeti na robu ali se mora eksistenčnega strahu vsaj malo osvoboditi?

Sam že vse življenje opravljam prekarni poklic, vedno sem bil na trgu dela. In doživel sem res že vse mogoče scenarije. Od tega, da sem imel zgolj peščico gledalcev na predstavi, pa do razprodanih dvoran po vsej Sloveniji, nastopal sem na maturantskih plesih, valetah, v domu upokojencev, za javno komunalo in tudi za najpremožnejše ljudi. Ko smo prekoračili proračun filma (ki smo ga posneli brez financiranja filmskega centra), sem igral tetris s finančnimi sredstvi in vsak evro obrnil, pregnetel in položil na drugo mesto, ko je bilo treba odplačati dolgove. Naš trg je majhen in zelo specifičen, zato smo umetniki prisiljeni nositi več klobukov na glavi in opravljati kopico poklicev hkrati. V preteklosti sem bil celo ponosen na to, da vse delam sam. Potem pa se je na primer zgodilo, da sem pet minut pred tonsko vajo za premiero novega šova še tiskal seznam gostov. Tiskalnik se je seveda odločil, da ne bo sodeloval, jaz pa sem se namesto na vsebino osredotočal na to, da koga ne bomo pozabili dati na seznam.

Če bi imel več finančne varnosti, bi lahko verjetno kakšne komercialne nastope zavrnil in se bolj posvetil pripravi dobre predstave. Takšna predstava vedno nosi sporočilo, do katerega seveda prideš samo, če kaj doživiš. Absolutno pa to ne pomeni, da bi bilo treba komika spraviti na dno, da napiše najboljšo šalo vseh časov. (Smeh.)

Kje vas bo mogoče videti v prihodnjih mesecih?

Pred mano je aktivna jesen in se je zelo veselim. Poleg aktualnega šova, ki ga imava z Urhom Mlakarjem – Popolni kaos in je mešanica stand up komedije, improvizacije in freestyle rapa, nastopam tudi s prijatel­jem Klemnom Bučanom, s katerim letos praznujeva 20 let od najinega prvega skupnega nastopa. Iz tega obdobja sva nabrala najboljše šale in sestavila zelo dinamičen šov.

Za prihodnje leto načrtujem nov celovečerni film, no, pa še kakšen skrivni projekt. Trenutno snemam tudi dokumentarec o vplivu negativnih komentarjev na posameznika in družbo. Povezan je s kampanjo Love Only, ki se bori proti organizirani negativnosti na spletu. Danes lahko nekdo plača farmo trolov in botov, da nekega človeka zasujejo s tisoč negativnimi komentarji. Ta lahko začne verjeti, da gre za resnično mnenje javnosti in da vsi mislijo enako. To ga lahko pahne v depresijo in popolno osamitev, tudi v samomorilne misli. Dokumentarec zato išče odgovor na vprašanje, kako doseči nasprotni učinek: kako ljudem, ki so tarča takšnega napada, pokazati, da niso sami. Težava je, da sta prijaznost in naklonjenost veliko tišji od sovraštva. Ko vidiš nekaj lepega, si misliš, kako lepo je, vendar tega ne napišeš. Pogledaš dobro predstavo in si rečeš, da je bila dobra, igralcu pa ne napišeš, da ti je bilo to, kar si videl, res res všeč.

O moških se včasih hecam: kdaj smo prijatelju nazadnje povedali, da ga imamo radi … trezni? Tisto ob dveh zjutraj ne šteje. Mislim res tako, da sediš z njim in mu rečeš: »Rad te imam, prijatelj.«