»Včasih je zastavljanje končnih ciljev zelo tvegano in neizprosno. Morda je zmaga že samo preživeti. Se naučiti sobivati z nekaterimi simptomi in ranami. Iskati boljšo različico sebe. Se učiti lekcij in osebno rasti. Sama sem nagnjena k temu, da si včasih na vseh področjih zastavljam previsoke cilje in potem pri njihovem uresničevanju lahko spregledam napredek, hvaležnost zanj in premalo uživam na poti doseganja ciljev. Morda je pomembnejša pot kot končni cilj.« Tako Tatjana Grča.
Avtorica v prvi knjigi Skodelica življenja iskreno izpoveduje večletno trnovo in vijugasto pot iz primeža tesnobe, v drugi Vrč ljubezni pa bralkam in bralcem deli vpogled v potlačeni del spominov, kjer je koreninila travma po zlorabi, in v to, kako jo je premagovala. Pravi, da idealnega otroštva ni in da se le skozi globoke plasti zaprašenih pozabljenih spominov lahko dokopljemo do samih sebe.
Knjigo Vrč ljubezni ste posvetili Tatjanci. Tako ste uvodoma zapisali. Draga Tatjana, kakšna je bila Tatjanca?
Tatjanca je bila pridna punčka. Občutljiva, tiha, zasanjana, pridna v šoli, cerkvi in doma. Pohvaljena za svoje dosežke, vendar ne zares videna v svojem čutenju. Ni se naučila izražati svojih čustev, prilagodila se je okolici in potlačila vse strahove in dvome. Šele danes vem, da je bila tesnobna že od malega in je razvila obrambne mehanizme preživetja, kot je potlačitev travme, prilagodljivost na pričakovanja odraslih. Naučila se je biti mirna in neproblematična. Nosila je več, kot bi otrok smel, hkrati pa razvila veliko čutenje do ljudi okrog sebe, preveliko odgovornost zanje in potrebo po sprejemanju. Vrč ljubezni.
Kaj je skrivala in kako je živela s skrivnostjo?
Tatjanca ni zavedno skrivala ničesar. Ker ni razumela in ozavestila, ker to v zgodnjem otroštvu še ni mogoče. Um je izbral preživetvene mehanizme pozabe spomina, telo pa tega ni sposobno. Telo si vse zapomni.
