Tanja Žagar: V svetu šovbizinisa tega ni malo, čeprav se o tem malo govori

Polnila je dvorane po Sloveniji, zabavala ljudi in svoje znanje delila kot profesorica glasbene pedagogike. Nepričakovano je sledila diagnoza – rak dojke. Tanja se je odločila tudi s tem spoprijeti na edini način, kot zna, pogumno, odkrito, z nasmehom na licih in svojo družino v mislih.

Marčevska Onaplus je posvečena proslavljanju žensk in njihovih uspehov. Zato bi se najprej spomnila vaših začetkov v dekliški skupini Foxy Teens. Kako mlade ste bile, kako hitro ste se morale naučiti sodelovati, tudi pozabiti na zavist med seboj in tisto pod odrom. Kako ste tedaj videli žensko tovarištvo in kako ga vidite zdaj?

Vsaka je imela svoj značaj, svojo osebnost, svojo življenjsko zgodbo. Zelo ponosna sem na to zgodbo in na našo pot, lahko bi bila precej bolj naporna, konfliktna, pa sploh ni bila. Štiri mlade ženske, ves čas na zvezi, večkrat na teden skupaj, lepo smo to peljale, različnost nas je krepila in nas delala zanimive.

Te izkušnje so mi zagotovo pomagale kasneje v življenju, denimo v glasbeni šoli, kjer je bil pretežno ženski kolektiv, pa na moji pevski poti, kjer so zgodbe z ženskami (se nasmehne in namuzne) zelo, zelo zanimive in poučne. Če bi rekla, da so bile vse lepe, bi se zlagala.

Ko sem začenjala samostojno pot, se je kar nekaj časa dogajalo, da so ženske na mojih nastopih demonstrativno zapuščale prostor. Oblekle so se, me pogledale in odkorakale v četici. Jaz sem to sprejela, ker sem vedela, da se bo s časom spremenilo.

Zdaj so ženske tiste, ki pridejo do mene, se želijo pogovarjati z menoj, z veseljem hodijo na moje koncerte. Pred leti je prišla na nastopu do mene gospa in rekla: »Prišla sem, da vam čestitam, da vam uspe obstati v svetu šovbiznisa, za ženske je to precej težje.«

Poznamo vas po veselju do življenja, ki ni usahnilo, niti ko ste izvedeli za diagnozo rak. S tem, kako ste se borili in se še borite z vsem, kar prinese ta bolezen, ste postali vzornica povsem novi skupini ljudi – tistim, ki se spopadajo s hudimi boleznimi. Koliko ste o tem razmišljali?

Ne čutim prav nobenega bremena, nobene teže. Z ljudmi delim, kar želim in kolikor želim. Nikoli ne delam proti sebi. Imam svojo življenjsko filozofijo in tako tudi zares živim. Morda bi nastala težava, če bi bili Tanja na odru in Tanja sicer v življenju dve različni osebi. Bremena nastanejo, ko je v glavi zmeda, v moji je ni. To pripelje tudi do psihičnih težav, v svetu šovbizinisa tega ni malo, čeprav se o tem malo govori. O depresijah in antidepresivih.

Če veš, kdo si, in ne živiš tako, da bi bil na vsakem koraku všečen vsem, to ni breme. Velikokrat me vprašajo, kaj dojemam kot svoj največji uspeh, in moj odgovor je, da stojim z nogami trdno na tleh, da nisem zabredla.

Čeprav sem od štirinajstega leta v šovbiznisu, sem si ustvarila družinsko življenje, radi se imamo, to je zame na prvem mestu. Kljub bolezni delam, ohranjam moč, motivacijo in ljubezen do življenja. Ne pustim se vreči v obup, ne boste me slišali reči, da življenje ni lepo.

Počaščena sem, da sem komu vzor, saj se trudim delati dobro. Ko se zvečer uležem v posteljo, se vprašam, je kdo zaradi mene žalosten, sem koga prizadela. In lahko rečem, da nisem. Ta me je tesno objel, oni mi je rekel, da mu je moja pesem polepšala dan, tretji, da so mu besede v intervjuju z mano dale moč. Otroka me objameta in poljubita, rečeta, da sem najboljša mamica, da smo srečna družinica, partner me ima rad. Lepo je.

PREBERITE ŠE -> Tanja Žagar: Moja situacija ni popolna. Zdaj nisem najbolj srečna

Marsikdo reče, potem ko preboli težko bolezen, da je sprevidel stvari, ki jih prej ni videl. Da ve, kaj je pomembno, da ne zapravlja več časa za tisto, kar v življenju ne šteje, da zna reči ne. A stari intervjuji z vami dajo misliti, da ste vi to že vedeli. Pred leti ste denimo dejali, da ne razumete, zakaj ljudje jamrajo, ko pa imajo doma zdrave otroke. Če torej gledamo na bolezen kot na nekakšen opomnik, lekcijo, zakaj je torej doletela vas, če pa ste vse to že vedeli?

Zdaj mi vsi to govorijo. (nasmeh) Moja življenjska filozofija se res ne spreminja posebej, bila pa sem mlajša. Ja, rečem si, ali se res mora razviti bolezen, da to spremeni tudi ljudi okoli tebe, da ti res prisluhnejo in ti bolj verjamejo. Ko zdaj rečem, da je življenje lepo, imajo moje besede drugačno težo kot nekoč. Najbrž si marsikdo misli, da je lahko biti optimist, ko ti gre vse dobro. A ta bolezen je bila preizkušnja tudi za moj optimizem.

Ko sem bila zdrava, si ne bi upala napovedati, kako se bom odzvala, če bom kdaj zbolela. Čeprav res vem, da sem optimistka, to imam v krvi, to sem dobila od staršev, a si vseeno ne bi upala. Zdaj pa lahko. Vem, kaj sem si rekla, in sicer: gremo dalje, zberi voljo in moč, poglej otročička, onadva te potrebujeta, Miki te potrebuje, neskončno te imajo radi. Druge možnosti, kot da boš ozdravela, sploh ni. (nasmeh)

Nerada pa govorim za druge ljudi, kaj je prav in kako naj živijo. Ne vem, kako je komu. Lahko mu rečem, da ga skušam razumeti, več kot to pa ne. Rada poslušam druge ljudi, nerada pa solim pamet. Ne želim biti svetovalka. Vzemite optimizem od mene, izvolite, a živite po svoje, kot želite.

Kakšen je sploh pravi odziv, ko slišiš, da si zelo bolan? Pravega odziva ni. Nekdo bo takoj šel v boj, drugi bo zbiral moč, tretji se bo zdravil, četrti sploh ne. Kdo sem jaz, da govorim, kaj je prav zanje? Ne smemo se vtikati v tuja življenja in ljudem govoriti, kaj naj počnejo.

PREBERITE ŠE -> Mlada mamica, ki je zbolela za rakom: Te besede zdravnice Ane so mi spremenile misli ob zdravljenju

Sta vaša otroka tudi tako optimistična kot vi?

Starejša ko sem, bolj ugotavljam, kaj vse prinesemo iz primarne družine, koliko naših odzivov in tudi dojemanja sveta pride iz prvega gnezda. Res imam srečo, da sta bila tako moja mama – ki je ni več tu, a je vedno z menoj – kot oče usmerjena nadvse pozitivno.

Ko sem bila noseča in sem dobila svoja otroka, sem si rekla, če si kaj želim, si želim to, da bi jima predala optimizem in voljo do življenja. Če bosta to dobila, bosta morda vsaj del tega predala svojim otrokom, če jih bosta imela. Če ne poslušaš vsak dan, kako je vse grozno, kako je slabo vreme grozno itd., temveč da se vse da, če se hoče, da bomo vse rešili, če bomo skupaj, potem je to v tebi.

Nekako sem se morala naučiti sprejeti ljudi, ki se ves čas pritožujejo. Potem pa sem nekega dne tudi začutila, da jim lahko rečem: oprosti, a to, nad čemer se pritožuješ, ni ravno prava težava. Marsikdaj se je kdo zamislil in mi odgovoril, da se strinja.

Kaj pa je prava težava? Hja, za vsakogar kaj drugega. Meni se zdi najhuje, da imajo nekateri ljudje bolne otroke, vse drugo se mi zdi rešljivo. Če si zdrav in imaš voljo, lahko premikaš gore. Jaz sem sama sebi odlična motivatorka, to je super, ker imam samo sebe vedno s seboj. (smeh)