Tanji Žagar je življenje pripravilo že kar nekaj presenečenj in tudi zahtevnih preizkušenj. Izguba mame, bolezen, dinamična glasbena kariera, partnerstvo; dovolj, da se je odločila spisati svoj knjižni prvenec Zaljubljena v življenje, s podnaslovom Osebna izpoved. Verjame, da je vse stvar odločitve, najprej te, kakšen človek boš. A vendarle nekaj več v našem življenju obstaja, kaj to je, ne ve ali pač nam (še) ne izda. Zakaj se knjiga začne z mamo?
Zakaj ste se odločili zapisati svoje življenje že zdaj, hočem reči, tako mladi?
Že pred več kot desetimi leti so me na intervjujih spraševali, ali nameravam napisati knjigo. In sem rekla, da ne, da še nisem pripravljena za ta korak. Mogoče kdaj v prihodnosti, ko bom starejša, sem odvrnila. Potem sem izdala pesem Moj roman. Takrat ni bilo več vprašanje, ali bom izdala avtobiografsko knjigo, ampak ali bo kar roman. Moj odgovor je bil še glasnejši ne. Skratka, o tem nisem razmišljala, in če bi mi še v začetku lanskega leta kdo rekel, da bom napisala knjigo, bi se najbrž samo sladko nasmehnila. No, ampak življenje je res nepredvidljivo. Maja lani sem dobila klic Saše Britovšek, urednice iz Mladinske knjige; povedala mi je, da je poslušala moje podkaste, in me vprašala, ali sem morda razmišljala, da bi napisala knjigo. V tistem trenutku sem obstala s slušalko v roki: »Saša, a veš, da mogoče si me pa zdaj dobila v pravem trenutku? Ne bom rekla ja, in ne bom rekla ne, pusti mi, da prespim tvojo pobudo.« Po premisleku sem si rekla: Zakaj pa ne? Ta klic ni bil naključje, ima pomen, ima zgodbo. Je znak. Namreč, s Sašo se poznava že 30 let; se pa res dolgo nisva videli in slišali. Skozi misli mi je šlo: Vesolje mi nekaj sporoča. Prijela sem telefon in rekla: »Saša, a veš, da bom res napisala!« Vzela sem list papirja, svinčnik in tako napisala prvo stran na roko (mi začne kazati, kako je pisala); kar zlilo se je iz mene.
Knjiga se začne z dnem, ko ste izgubili mamo.
Ja. Morda nepričakovano, ker bi ljudje mogoče prej mislili, da bom začela s kakšno drugo temo. Ampak jaz sem takrat, saj pravim, kar zlila na papir svoje misli, kot bi moja roka pisala sama od sebe. Po prvi strani sem seveda ugotovila, da tako ne bo šlo, da bo vseeno treba tipkati, da bom to malo hitreje speljala. (smeh)
Zdaj pa tako: pred leti, ko so me spraševali o pisanju knjige, se mi je to zdelo skoraj nemogoče, saj sem imela tisoč vprašanj: kje začeti, kje končati, kaj sploh napisati ... Čisto sem bila zmedena.
