Taje Zuccato se spominjamo kot zelo svojstvene in prodorne televizijske voditeljice kakor tudi novinarke. Pred dobrimi petimi leti se je umaknila žarometom.
Če se sprašujete, kje zdaj je, vam povem, da je še vedno med nami: v celoti se je posvetila svojemu tri desetletja trajajočemu raziskovanju. Astrologinja, osebna svetovalka, zdravilka, predvsem pa raziskovalka življenja v vseh njegovih subtilnih odtenkih.
V pogovoru poudari problem človekove miselne ujetosti, ki se zdi kot paraliza. Zato nas poziva k prebujanju, kajti ta čas potrebuje osvobojene ljudi, kulturo dialoga, duhovnost in seveda ljubezen. Prisluhnimo, resno in še bolj resno – ljubezni.
Duhovni dar zdravljenja vam je bil položen v zibelko, ste mi zaupali. Kako to veste, kako ste to začutili? Vendarle ste bili velik del svojega življenja novinarka in televizijska voditeljica. Kdaj je prišlo odločilno sporočilo za karierno spremembo, ne, pravzaprav za življenjski preobrat?
Že v prvem razredu osnovne šole sem poznala astrološka znamenja vsake sošolke in sošolca in si jih zapomnila do danes, tudi od mnogih njihovih staršev. Na skrivnosten način so mi sporočala, kdo so, in bila so mi pomembnejše od imen. Zelo zgodaj so ljudje z mano delili svoja bremena, mi zaupali, kaj jih teži, in to precej starejši od mene.
V moji primarni družini se nihče ni zanimal za dušo in duha in me tudi niso mogli razumeti, ko sem zastavljala čudna vprašanja in se obnašala netipično za otroka, so me pa počasi skozi leta sprejemali v vsej drugačnosti od njih, kar se mi zdi zelo lepo.
Danes seveda vem, da je bila moja novinarska kariera učna lekcija o značajih ljudi, njihove zgodbe so mi 20 let pripovedovale prav o življenjskih usodah in karmah. Pravijo, da sem v medije vnesla to dušno noto in da nisem bila tipična novinarka. Seveda sem se stran od žarometov ves čas razvijala v smeri zdravljenja, čiščenja karme, preteklih rodov in raziskovala duhovne svetove.
Ko sem leta 2020 samovoljno odšla s televizije, je sledilo zelo drugačno obdobje, obrat navznoter. To je bila zame velikanska sprememba, namreč ves čas me je bilo povsod dosti, potem pa kar naenkrat samo mir, narava, kontemplacija in intenzivne priprave na novo pot.
K vam prihajajo po odgovore tako ženske kot moški. Kaj ugotavljate pri Slovenkah, kaj se nam dogaja? Zakaj imamo še vedno tako veliko bolečine v sebi?
Presenečena sem, koliko moških se obrne k meni po pomoč, in hvaležna, da se mi odprejo, drugače jim ne bi mogla pomagati. Ponovno krepijo svojo moč. Rekla bi, da je zanje splošno gledano težek čas. Ženske se mu lažje prilagajamo, lažje sprejemamo spremembe, je pa res, da bi tako zelo rada videla, da bi se bolj povezovali z dušo.
Velik problem žensk je ...
