Tadeja Bradaš, duhovna učiteljica: Kaj pa, če je sreča dosegljiva vsakomur?

Tadeja Bradaš je inženirka računalništva, leta 2007 je končala študij energijskega celjenja na Barbara Brennan School of Healing s sedežem na Floridi ter tako obrnila tok svojega življenja in poklica. Leta 2010 je spoznala mednarodno znanega ameriškega duhovnega učitelja, sodobnega kabalista in priznanega budističnega učitelja Jasona Shulmana, utemeljitelja metode nedualnega kabalističnega celjenja in ustanovitelja šole za nedualno celjenje in prebujanje A Society of Souls. V tej šoli se je učila nedualnega celjenja, Jason je postal njen prijatelj in ji zaupa, da znanje prenaša naprej: v nežnosti, razumevanju, sprejemanju. Prva generacija njenih študentov programa nedualnega kabalističnega celjenja (Nondual Kabbalistic Healing) v Sloveniji vstopa v četrti, zaključni letnik. Sogovornica je tudi avtorica Imunosti duše, knjige o preživetveni inteligenci.

Njena pisarna, v kateri se pogovarjava ob čaju z ingverjem, limeto, cimetom in medom, je prijetna. V tem prostoru se ljudje lahko zazrejo vase, se sprostijo in spočijejo, lahko odložijo strah, da bi kaj naredili narobe, da bi koga prizadeli ali koga izgubili. »Tako pač je, tako mora biti,« pogosto rečemo. Res? Kaj pa, če ne? Kaj pa, če je lahko tudi drugače?

Ste srečni?

Sem. Živim življenje, ki mi je všeč.

Življenje duhovne učiteljice. Kaj je za vas duhovnost?

Srečujem veliko ljudi, ki so prepričani, da je duhovnost višja raven zavesti, ki jo dosežeš, šele ko zapustiš materialno. To ne more biti res. Prava duhovnost z vidika nedualne zavesti vključuje vse, torej tudi materialno. Še več, duhovnosti brez materialnega obstoja ni. Duhovnost ni nekaj, kar se dogaja nekje drugje. Zanjo ni potrebno posebno stanje, ustvarjeno z rituali ali psihotropnimi snovmi ali meditacijami … To ni duhovnost, je le še en odklop. Duhovnost ni pobeg iz sveta, temveč pot vračanja k njemu.

Zakaj, po kaj ljudje prihajajo sem, v vaš svet, k vam?

Moja storitev je duhovno celjenje. V angleščini se nedualnemu celjenju reče nondual healing ali spiritual healing. Besedo healing lahko prevedemo kot zdravljenje ali kot celjenje. Beseda zdravljenje ima veliko prizvokov, obeskov: zdravimo nekaj, kar je bolno. Pri meni pa gre za celjenje. Celim tisto, kar je zlomljeno; vračam v celost, v enost, v celoto. Z nedualne perspektive je vse ločeno, nič pa ni samo zase. Vse je vseskozi povezano. Vse vpliva na vse. Včasih bolj, včasih manj.

Po čem se duhovno celjenje razlikuje od psihoterapije?

Glavna razlika je ta, da se psihoterapevt veliko ukvarja s čustveno platjo, bolečinami, stisko, ki jo večinoma povezuje z vedenjskimi ali miselnimi vzorci, ter ugotavlja, kako bi to, kar je problematično, lahko premagal, zamenjal s čim drugim, presegel, pozabil. Pri duhovnem celjenju se prav tako pogovarjam, poslušam klientovo zgodbo. Včasih je bolj intelektualna, drugič bolj čustvena. Toda mene ne zanima ta neposredna, vzročno-posledična povezava, zanima me, kaj v človekovem življenju manjka, katerih kvalitet, katerih osnovnih sposobnosti nima dobro razvitih, zaradi česar gre njegova pot v zelo ozek, stisnjen prostor.

Osnovne sposobnosti?

Recimo sposobnost, da greš nekemu dosežku naproti, ga dosežeš in je tvoj. Sposobnost, da se znaš ustaviti, da imaš prostor, da si odpočiješ, da razumeš, da ni nujno kar na­prej nekaj početi, da bi lahko obstajal. Vsi imamo bolečine in rane na področjih, na katerih nismo bili videni, prepo­znani, priznani, sprejeti taki, kot smo, s tem, s čimer smo prišli na svet. Tako ali drugače smo se morali prilagajati okoliščinam v družini in poz­neje v družbi. Tako se je krčil spekter potencialov, možnosti našega razvoja.

Foto: Siniša Rančov

Vsi?

Vsi. Vsakdo na svoj način, ampak vsi. Nihče ni imel popolnih staršev. Vsak od naših staršev je tudi po svoje ranjen. Ustvaril si je svet, zožen v tisto, kar je v danem trenutku zmogel predelovati, dovoliti, da obstaja. In potem se mu rodi otrok, ki je brezmejen. Vsak otrok je brezmejen. Potem ga hočemo spraviti v nekakšen okvir, vendar tega nihče zares ne zna narediti tako, da ga ne bi vsaj malo poškodoval, malo porezal. Tako se naš ego rani, tako se naš ego poškoduje in taki gremo v svet.

Kakšen je ta svet?

Dualni pogled ločuje svet na eno in drugo polovico. Človek je pripadnik ene ali druge, odvisno od ravni dualnosti. Na najnižji ravni so stvari močno ločene. Ko v tem svetu obtičimo, se med drugim pojavi fundamentalizem kot izraz ekstremne ločenosti. »Jaz mislim tako in vsi, ki mislite drugače, ste proti meni.« Ni prostora za drugačnost. Ta svet je del naslednjega, v katerem je več mehkobe. V njem je več poglabljanja vase, vprašanj: »Zakaj se tako počutim? Zakaj se on tako počuti?« Ni več strogega ločevanja. Tu je doma psihoterapija. Naslednji, nedualni svet pa pravi: »Res je, ločenost obstaja, a nasprotni strani nista več uperjeni ena proti drugi, temveč ju povezuje odnos, ki ju tudi ustvarja.« Dan je mogoče razumeti zgolj zato, ker obstaja tudi noč. To je odnos med njima. Obe strani, dan in noč, lahko obstajata samo zato, ker sta v medsebojnem odnosu. Če bi bila samo ena, druge ne bi bilo. Če bi bil samo dan, ne bi vedeli, kaj je dan. In enako, če bi bila samo noč.

Rodili ste se na začetku leta. Kakšen otrok ste bili?

Živahen, zelo vedoželjen, nepredvidljiv, neustrašen. Če me je kaj zanimalo, sem odšla to raziskat. Ko sem bila stara leto in pol, smo bili na morju. Mama naju je z bratom peljala na plažo, imela je hudo migreno. Rekla nama je, naj sediva pri njej in se igrava. Moj dve leti starejši brat je poslušal, jaz pa sem šla v morje. Ven so me prinesli, saj sem se že utap­ljala. Zanimalo me je, pa sem šla. Živeli smo v hiši ob robu gozda. Imela sem domače živali, pse, mačke, želve, morske prašičke … Nihče mi ni branil hoditi v gozd. Tudi ograje ni bilo. Naše dvorišče, potok in potem gozd. V gozdu sem … opazovala. Ali kaj raziskovala. Ali pa samo kje sedela. Takrat sem prvič videla avro. Nisem vedela, da je to avra, a drevesa so imela nekakšen čuden soj, nekako žarela so. Ne spomnim se, da bi me bilo strah. Počutila sem se varno. Počutila sem se doma. Čutila sem, da tja spadam.

Tam ste bili sami. Omenili ste mi, da si želite napisati knjigo. O tem, kako vam je mama dejala: »Midve bova vedno sami. Sami sva bili, ko si se rodila. Sami bova, ko bom umrla.« Radi bi napisali zgodbo njene bolečine in njene rasti skozi to bolečino. O tem, kako je vplivala na vas. Ne, kakšna je bila do vas, temveč o vajinem odnosu, kako je rasel, se spreminjal in iz nerazumevanja zrasel v globoko povezanost. Mislim, da bo to zelo lepa knjiga.

Moja mama je bila fenomenalna ženska. Borka. Rojena je bila leta 1933. Doživela in preživela je vojno in težko povojno obdobje. Hodila je v sred­njo šolo za medicinske sestre in hotela postati zdravnica, kar je bilo za tiste čase nezaslišano. In ji je uspelo, kljub nagajanju in poniževanju je doštudirala in specializirala ginekologijo. Prišla je v Trbovlje, moj oče je bil od tam. V kletnih prostorih, kamor so jo odrinili, je ustvarila moderen dispanzer za žene. Vedno je bila na strani žensk. Doma pa … Kot otroku se mi je zdelo, da nima prostora zame, da nima srca. Velikokrat je bila do mene agresivna. Danes razumem, da sem bila zanjo velika uganka, in zelo verjet­no jo je bilo strah, da se v življenju ne bom znašla. Name je gledala izključno skozi prizmo svoje izkušnje. Študij nedualnega celjenja in moje delo sta mi pomagala, da sem presegla ozkost pogleda iz perspektive ranjenega ega, in to je pripomoglo, da se je tudi najin odnos zacelil.

Bolečina … Pravite, da ljudje k vam prihajajo v bolečini in imajo največkrat samo eno željo: da bi ta bolečina izginila. Da se nihče ne zmore zazreti vanjo sam, brez pomoči in podpore.

Da, tako je. Sami je nismo zmožni videti v celoti.

Meni zelo ljubo misel je izrekel David Shiner, mojster klovnade, ki je ob obisku Slovenije v intervjuju dejal: »Ljudi, ki pridejo k meni na delavnice, poskušam nauči­ti, da morajo biti pripravljeni pogledati vase, v svojo najstrašnejšo bolečino, saj bo ta tista, ki jo bodo morali pretvoriti v smeh.«

Res je, a tega brez pomoči ne moremo narediti. Vsakega posameznika njegova bolečina na svojstven način omeji na ozek prostor. In pride trenutek, ko se ne zavedamo več, da živimo v zoženem, zmanjšanem prostoru, da ne živimo v celoti tega, kar življenje je. Iz te omejitve in znotraj nje lahko vidimo le notranjost – sebi znani svet. Nemogoče je iskanje česa drugega, nemogoča je pot iz ujetosti, ko imamo na voljo le perspektivo in orodja, ki so nas pripeljala v tako stanje. Da bi se zares lahko začeli celiti, se moramo zazreti vase, zato moramo ven iz tega zaprtega prostora. Toda sami tega ne moremo storiti, potrebujemo pomoč. Nekoga, ki nas bo videl, ne obsojal, ki bo z nami na vsakem koraku. To je moje delo.

Foto: Siniša Rančov

Na spletni strani šole A Society of Souls (ASOS) preberem: »ASOS je šola, pot in skupnost.« Skupnost … Ta beseda v meni sproži nelagodje.

Ko govorimo o skupnosti, ki ni nekaj zelo znanega ali trivialnega, smo izpostavljeni dejstvu, da so obstajale in še obstajajo skupnosti, ki niso zdrave. Kulti. Kult se običajno razvije okoli misticizma, ki ni zares to, ampak je umet­no ustvarjena skrivnost. In kulti imajo vodjo, ki vse ve in ima glede vsega prav. Ima podanike, od katerih vsak v svojem rajonu vse ve in ima o vsem prav. Postavljajo se v vlogo posrednikov med običajnimi ljudmi in bogom ter tako udejanjajo nezdravo moč nad drugimi, ki si jih podrejajo. Jason Shulman je vodja in ustanovitelj ASOS, to je res, vendar sebe nikoli ni doživljal kot vodje. Morda prav zato ni nikoli želel v javnost kot persona, saj ni hotel, da bi ga poveličevali kot vodjo. A Society of Souls je družba tistih, ki želijo živeti širino in polno prisotnost v življenju. Na svoj način. Pri nas ni pravil, ki bi se jih morali držati, da bi imeli dostop do boga. Bog, prava resničnost, vesolje, kakorkoli že to imenujemo, je dostopen vsem in vsakomur. Ves čas. To je velik preskok v razmišljanju in razumevanju življenja.

V čem vam je nekdo iz A Society of Souls bližji kot jaz, denimo?

O določenih stvareh se lahko z njo, z njim pogovarjam drugače, saj ve, kaj pomeni delovati, razmišljati in živeti v nedualnem prostoru, z nedualne perspektive. Tam, kjer stvari niso dokončno opredel­jene. Opredeljene so z odnosom. Odnos pa se v vsakem trenutku lahko spremeni, spreminja se. To ni teorija, o kateri se pogovarjaš. To je način življenja.

Kaj je največja lepota nedualnosti, življenja v njej?

Svoboda. In sicer prava svoboda. V kateri se mi ni treba bati, da bo kdo razkril moje napake. Te so neločljiv del mene. Ego bi dejal, da jih moram skriti, češ da moram biti na neki način popolna. Prava svoboda pa je v zavedanju, da nisem popolna. Da je edina popolnost moja nepopolnost. Da me ne opredeljujejo niti moje odlike niti moje pomanjkljivosti.

Klienti prihajajo. Jih je veliko?

Morala sem omejiti svoj urnik; pred nekaj leti sem imela dvajset, včasih tudi petindvajset seans na teden. To me je izčrpavalo, gre za zelo naporno delo. Eno uro sem s klientko, klientom in takrat sem stoodstotno prisotna: slišim, vidim in pišem, sem interaktivna. Vsaka stranka ima pri meni kartoteko. Zdaj imam do deset, trinajst seans na teden. To je omejitev, ki sem si jo po­stavila, da lahko delam še kaj drugega.

Kakšen je vaš pristop?

Svojih klientov ne obsojam, nikoli. Ne bom rekla, da me kaka stvar, ki mi jo povedo, ne preseneti. Ne bom rekla, da nimam svojega mnenja. Ne bom rekla, da nisem kritična. Znam biti zelo kritična. A ne obsojam. Človekove narave ne povezujem z njegovo pojavnostjo, na dokončen način. Vedno razmišljam. Zakaj je prišel sem k meni tak, kot je? Kaj je še prinesel s seboj, ne da bi vedel? Pa morda tega ne vidim niti jaz, a vem, da je. Včasih mi kdo reče: »Naredil sem to in to. Zdaj boš o meni mislila, da sem slab človek.« Ne, ne bom. Me pa zanima, kaj je do tega pripeljalo. Kako se počutiš zdaj? Zakaj misliš, da si slab človek? In v tem mojem prostoru se ljudje začnejo počutiti varne.

Poučujete.

To ni učenje, kot ga večina pozna iz časov svojega šolanja v osnovni in srednji šoli ali na fakulteti, da bi jaz predavala, študenti pa vsrkavali znanje. V celoti gre za prenos modrosti, vedenja, znanj skozi pogovor in izkušnjo. Veliko je praktičnega dela. Poučevanje mi vzame zelo veliko časa. Za vsak modul se pripravljam dva meseca. Kurikulum je postavljen, a jaz moram uporabiti svoj jezik, ne Jasonovega. No, včasih kake stvari neposredno skopiram, saj jih je že on fenomenalno opredelil. Priročnik, po katerem poučujem, je napisan. A ko se zares pripravljam na predavanje, ga vsakokrat znova pišem. Drug človek sem, zato. Spreminjam se, spremenila sem se, neke stvari so se na novo pojavile v mojem življenju, se v njem začele dogajati. Včasih moram svojim študentom kaj razložiti plastično in takrat je zelo pomembno, da nam je ta primer blizu, tako njim kot meni.

Pravite, da pri poučevanju, ko ste s študenti, »držite prostor«.

Zelo čutim, zelo vidim, kaj se v njem dogaja, kje so moji študentje. Kdo potrebuje intervencijo, koga moram pustiti, kdo mi je odtaval, pa ga moram poklicati nazaj, komu lahko dovolim, da tudi odide iz prostora, kdo mora zadihati … Ne nazadnje se pri meni srečajo z globino bolečine, pred katero so doslej bežali in se ji umikali. K meni so prišli, ker hočejo spremembo, ker hočejo naprej. Vse se vrti okoli bolečine in trpljenja. Vsakdo med nami ima več bolečin, ne le ene.

Ste tudi zato napisali knjigo Imunost duše? V njej s toplino in jasnostjo predstavite svoj edinstveni model štirih stebrov imunosti. V njej delite pogled onkraj klasičnega razumevanja zdravja. Knjiga ne govori le o odpornosti proti boleznim, temveč o naši notranji odpornosti.

Imunost duše združuje uvide iz moje dolgoletne terapevt­ske prakse, mojega življenja in razumevanja človekove celovitosti. Ta knjiga govori o pogumu – ne zmagati, temveč ostati v stiku s seboj tudi takrat, ko je najteže. O Imunosti duše ter o mojem delu in življenju se bomo pogovarjali na dogodku, ki smo ga naslovili Kaj pa, če je sreča dosegljiva vsakomur?, 23. aprila, na svetovni dan knjige, vas ob 16.30 vabim v knjigarno Konzorcij v Ljubljani. Naše srečanje bo s svojo izkušnjo študija Nondual Kabbalistic Healing obogatila akademska slikarka Brina Torkar, povezoval pa ga bo igralec Dejan Pevčević.