Ko hrana postane tolažba: nutricionistka Mojca Cepuš o skritih vzorcih prehranjevanja

Mojca Cepuš je po izobrazbi teologinja, vendar jo je prehrana zanimala že od nekdaj. »Moja poklicna pot se je razvila iz potrebe, da bi shujšala,« pravi nutricionistka, ki je pri enajstih letih začela hujšati, ker se ji je zdelo, da ima preveč kilogramov. »Absolutno jih nisem imela,« doda z nasmehom.

Že vrsto let deluje na področju prehranskega svetovanja in zdravega življenjskega sloga, v tem obdobju pa je številnim ljudem pomagala doseči njihove cilje. 

Pri svojem delu sliši tudi težke zgodbe, saj so v nekaterih primerih težave s prehranjevanjem lahko povezane s travmami in bolečimi izkušnjami iz otroštva. Eno od njih nam je zaupala v intervjuju.

Po izobrazbi ste teologinja, leta 2007 pa ste začeli svojo pot na področju prehranskega svetovanja. Zakaj ste se odločili za spremembo poklicne poti?

Ko sem se odločala za študij, si nisem predstavljala, da bi izbrala pravo in bi življenje posvetila pravilom ter sankcijam. Prav tako si nisem predstavljala, da bi se učila o stvareh, ki so tukaj in zdaj, ker so minljive.

Nisem želela porabljati časa in energije za stvari, ki izginejo. Teologija se mi je zdela edini koncept, kjer presegamo materialno in še vedno tako čutim. Toda nihče mi ni hotel plačati, da bom razlagala Kantov kategorični imperativ (smeh). In tako sem poiskala nekaj, kar znam, me zanima in mi leži. Pomembno pa je bilo, da bom lahko od tega živela.

Vas je to področje zanimalo, ker ste imeli tudi sami kdaj težave s prehranjevanjem?

Da. Ko sem bila stara enajst let, sem začela hujšati, ker se mi je zdelo, da imam preveč kilogramov. Absolutno jih nisem imela, saj sem bila visoka 163 centimetrov in sem tehtala 57 kilogramov. Moja postava je bila hruškaste oblike, takrat pa je bil lepotni ideal izjemno vitko telo brez oblin - kot ga je imela manekenka Kate Moss.

Pri enajstih letih sem torej ugotovila, da shujšam, če ne jem. Zaradi tega sprva nisem imela manj energije in sem lahko vse normalno počela. Ko telo ni zdržalo več stradanja, pa sem pojedla vse. Kar pomeni, da sem pojedla skoraj vse sladkarije, ki sem jih našla doma.

Kako ste potem prenehali s tem?

Ljubiteljsko sem se začela ukvarjati z branjem o hrani – našla sem članke, enciklopedije, priročnike … Ko sem vse to prebrala, sem razumela, kako se moram prehranjevati. Potem sem svetovala še drugim – bratu, prijateljicam. Pisala sem jim tudi jedilnike.

Ko sem med študijem teologije odkrila, da bom težko živela od tega, pa mi je prijateljica svetovala, naj začnem pisati jedilnike, ker bi s tem lahko zaslužila. A sem imela kar nekaj pomislekov.

Katere?

Zdelo se mi je, da nisem nič posebnega, saj sem bila iz blokovskega naselja v Celju in v Ljubljani nisem skoraj nikogar poznala. Mislila sem si, komu naj napišem jedilnik. Toda potem sem začela deliti letake po nakupovalnem središču v Ljubljani in prvi jedilnik sem prodala na tak način, ko sem bila stara dvajset let. Kar zveni precej bolj romantično, kot je bilo. (smeh)

Moja poklicna pot se je torej razvila iz potrebe, da bi shujšala. Kadar pridejo k meni na posvet mlada dekleta, ki želijo shujšati in nimajo prekomerne telesne teže, jih lažje razumem. Čeprav moje besede ne zaležejo vedno.

Kaj jim svetujete?

Naj ohranijo svojo težo in ne hujšajo, temveč naj se raje naučijo zdravo jesti. Povem jim, da bo telesna teža, ki jo imajo, idealna teža, ko bodo stare štirideset ali petdeset let. Ko si starejši, je kakšen dodaten kilogram dobrodošel.  

Pomagam jim sicer tudi shujšati, a večji poudarek je na uravnoteženi prehrani kot na nizkokalorični dieti. S pravilnim načinom prehranjevanja, ki vključuje veliko zelenjave, sadja, polnozrnatih ogljikovih hidratov, stročnic, malo mesa in brez procesirane hrane, se kilogrami sami uravnajo kot »stranski učinek« pravilnega prehranjevanja.

Pomembno je, da se zdravo prehranjujejo in dovolj gibajo, saj se potem tudi telesna teža temu prilagodi in niso potrebne rigorozne diete. Mladim dekletom je nevarno priporočati diete. Zelo sem previdna pri teh stvareh.  

Mojca Cepuš, foto: Andraž Franc Purg

Ste tudi sami odkrili, da se bolje počutite v svojem telesu, ko ste se začeli zdravo prehranjevati?

Dolgo nisem prepoznala tega vzorca pri sebi. Nisem razumela, da ni zdravo, da nekaj časa stradaš, potem pa se prenajedaš. Če ne ozavestiš svojega vzorca, ne moreš vedeti, da je to neke vrste patologija.

Prepričevala sem se, da nimam časa jesti, da potrebujem razstrupljanje telesa. Ko sem dobila prve kliente, ki sem jim svetovala, pa so mi nastavili ogledalo. Takrat sem odkrila, da je to, kar počnem, zelo narobe – da zelo veliko časa porabim za razmišljanje o hrani; da je stradanje in prenajedanje nezdravo za telo in da so posledice lahko zelo hude.

Kakšne?

Lahko pristaneš v bolnišnici zaradi anoreksije ali pa se zelo zrediš, ker ne moreš več nadaljevati s stradanjem. To nikakor ni dober način za vzdrževanje telesne teže.

Najprej sem poiskala psihološko pomoč za svoje kliente in odkrila, da jim ne morem pomagati, če ne pomagam sebi. Terapevtka me je namreč vprašala, ali bom tudi sama hodila na skupinsko terapijo. Potem sem se vključila in zelo dolgo sem obiskovala skupinske programe.

Takrat sem se prvič seznanila s psihološkim pristopom, ki ga uporabljam v praksi. Prav tako sem začela razumevati dinamiko, ki je bila značilna zame. Tega brez terapije ne bi opazila.

PREBERITE ŠE -> Priznani nutricionist odgovarja Ivu Boscarolu na izjavo o prehranjevanju

Kaj ste torej opazili, ko ste prepoznali svoje vzorce?

Da obstajajo določeni sprožilci, ki vplivajo na to, kdaj posegam po določeni hrani in se z njo tolažim. To je bil zame pomemben preboj. Dokler tega nisem vedela, nisem mogla spremeniti odnosa do sebe in razvijati samozavesti na zdravih temeljih.

Opazila sem, da sem igrala številne vloge, se pretirano prilagajala drugim. Da težko postavljam meje in da skoraj ne znam reči ne.

S terapijo sem odkrila, da moram vse razpršene delčke združiti v celoto; odkriti, kdo sem in šele potem bom lahko vedela, katera pravila glede prehranjevanja, pa tudi v življenju, so zame ustrezna, katera mi škodijo …

Še vedno hodim na supervizijo k psihologu, ker tako lažje pomagam klientom, obenem pa ne želim povzročati škode sebi, saj nočem nositi domov težkih zgodb, ki jih velikokrat slišim.

Kakšne zgodbe slišite?

Pred nekaj meseci sem svetovala gospe, ki je vsak večer, ko se je vrnila iz službe, pojedla eno veliko čokolado ali vrečko čipsa, ker ji je to nudilo občutek varnosti in je s tem zapadla v otopelost. Ni zmogla preživeti trenutkov, ko je bila sama doma, saj je bilo to zanjo preveč ogrožajoče.

Ugotovila je namreč, da ko je bila majhna, doma ni imela dovolj hrane, temveč je morala nekaj na skrivaj vzeti. Prav tako je bilo v njeni družini grozljivo vzdušje in je s hrano lažje preživela teroriziranje s strani očeta. To stisko in paniko je nosila v sebi že vse življenje, zato je razvila vzorec, da je s hrano lažje prebrodila težke trenutke.

Zanjo je bilo zelo naporno biti sama s sabo in v stiku s čustvi zvečer. Mehanizem, ki ga je razvila, je bil, da je pojedla sladko, slano in mastno hrano ter se s tem »zadela«. Imela je zelo težko otroštvo, bila je zlorabljena in se je naučila s hrano pomiriti. Na srečo ni izbrala alkohola, drog, kockanja …

Na kakšen način ste ji pomagali?

Kadar gre za tako težko zgodbo, priporočam, da oseba obiskuje tudi psihoterapijo, ker ne morem reševati travm iz otroštva, saj nisem usposobljena za to. Gospa je to upoštevala, jaz pa sem ji pomagala s treningom.

To je pomenilo, da sva najprej odkrili, kdaj je zanjo najtežje. In povedala mi je, da je zanjo najbolj problematičen ponedeljek, ker je po vikendu drugačen ritem. Torej je morala imeti v nedeljo zvečer pripravljen načrt.

Ko je prišla iz službe domov, ni smela biti lačna. To je bilo prvo pravilo. Lahko je tudi v avtu pojedla jabolko, banano ali zdravo energijsko ploščico. Potem pa se je morala zelo natančno držati načrta, ki je bil čim bolj podrobno izdelan – vsaka malenkost je morala biti načrtovana. Recimo: sezuvanje čevljev, preoblačenje, tuširanje …

Več racionalnih malenkosti kot je v načrtu, boljše je. Najbolje bi bilo, da bi porabila petnajst minut, preden bi slekla oblačila in šla v kopalnico. Kajti zelo pomembno je, da ni delovala na avtopilotu. Ko si racionalno dobro pripravljen, je manj možnosti, da zapadeš v stare vzorce in greš do hladilnika ali do omare s prigrizki.

Z mentalnim treningom lahko preprečiš, da ješ nezdravo hrano zvečer. Zelo pomembno je tudi, da imaš v stanovanju prijatelja, sovražnika pa ne.

Mojca Cepuš, foto: Andraz Franc Purg

Lahko pojasnite, kaj to pomeni?

Prijatelj je vnaprej pripravljena hrana. Moj predlog je zelenjavna juha, ki jo shraniš v hladilniku ali zamrzovalniku, saj jo hitro pogreješ in poješ brez hudega napora. Juho namreč lahko spiješ. Včasih mi kdo reče, ali lahko namesto tega poje solato, a to odsvetujem.

Ker je solato treba oprati in pripraviti, zato je marsikdo potem sploh ne poje, kajti to marsikomu predstavlja preveč mentalnega napora – ne ljubi se jim. Z juho si kupiš mentalni prostor in lahko razmisliš, kaj bo tvoja večerja. Dobro je, če imaš hrano vnaprej pripravljeno. In to delaš v stanju »nisem lačen in nisem še čisto sit«.

Predvsem pa je pomembno, da nimaš doma hrane, ki te ogroža – torej sovražnika. Za vsakogar je to nekaj drugega. Zame je to določen čokoladni namaz. Včasih hočem pretentati sama sebe in si rečem, da ga bom kupila, ker bom spekla torto. Toda potem ga že naslednji dan jem z žlico.

Ni problem, če poješ žlico ali tri. Težava je, ko izprazniš kozarec. Potrebno je biti iskren in pošten do sebe. Veliko mojih klientk si meče polena pod noge, ker vedo zelo veliko o prehrani in si rečejo, da ne bodo goljufale, ker jim je vse jasno, a se potem hitro zgodi, da zapadejo v stare vzorce, še posebej zvečer, ko nimamo energije za sprejemanje zdravih odločitev.

Kaj torej svetujete ženskam, ki se tolažijo s hrano? Je dovolj močna volja ali pa je treba spremeniti vzorce?

Treba je spremeniti vzorce in zelo pomemben je trening, ki traja več let oziroma do konca življenja. Ta poteka, kot sem že opisala – da nisi lačen; da imaš vnaprej pripravljeno hrano; da doma nimaš hrane, ki ti škoduje, in da racionalno razmišljaš in se zavedaš svojega telesa.

Zelo pomembno je, da po tem, ko poješ večerjo, greš v svoje telo – da torej čutiš, kako sediš ali ležiš na kavču. Da nisi na avtopilotu, in medtem ko gledaš televizijo, ne ješ nezdravih prigrizkov.

Kateri pa so najpogostejši razlogi za nezdravo prehranjevanje?

Pogosto ljudje nimajo hudih psiholoških težav, ampak niso organizirani in pojedo vse, kar jim pride pod roke. Ko jim napišem jedilnik, vedno vključim hrano, ki ni nujno zdrava, je pa njim ljuba. Tako se učijo tudi nezdravo hrano jesti na varen način, po navadi to pomeni, da čokolado, sladoled kombiniramo s sadjem, oreščki, odvisno od okusa, želj in ciljev osebe.

Zatakne se, kadar se ljudem nekaj zgodi – ko se ritem poruši. Recimo, ko greš na kakšno praznovanje ali pa se zgodi kaj tragičnega. V takšnih situacijah je težko vzdrževati ritem. Okolje, v katerem živimo vpliva na prehranjevanje, zato je treba vse življenje trenirati in vzdrževati zdrave navade, če smo imeli težave s prehranjevanjem.

Mladim dekletom vedno svetujem, naj se naučijo poslušati svoje telo. Tudi sama sem se tega učila, to še treniram in to poskušam prenesti naprej na svojo hčerko. Kdor se je kdaj soočal z izzivi pri prehranjevanju, ve, kako pomembna sta red in potrpežljivost. Ko enkrat izgubimo ritem, ga je težko znova ujeti, zato je pomembno, da vztrajamo in ostanemo v stiku s sabo.

PREBERITE ŠE -> Prehranska svetovalka, ki je premagala anoreksijo: Dieta se lahko razvije v obsesijo

Za konec me še zanima, kaj menite o nizko-hidratnih dietah?

Nizko-hidratne diete lahko pomagajo pri nekaterih bolezenskih stanjih, a se morajo izvajati pod nadzorom usposobljenega strokovnjaka.

Sama imam Hashimotov tiroiditis (avtoimunska bolezen, op. a.) in mi gluten škoduje, zato se izogibam ogljikovim hidratom iz glutena, ki ga sicer ljudem svetujem. Ogljikove hidrate potrebujemo, ker nam dajejo energijo, sploh kadar smo pod stresom.

V eni od raziskav so pri štiridesetih udeležencih izvedli dva preizkusa: enega v mirnem okolju in drugega v stresni situaciji – javnem nastopu pred neznanci. Po stresni nalogi so bile ravni kortizola in adrenalina občutno višje, udeleženci pa so zaužili povprečno 34 gramov več ogljikovih hidratov kot v stanju brez stresa.

Rezultat jasno kaže, da stres neposredno spodbuja povečan vnos ogljikovih hidratov, kar potrjuje, da naše telo naravno poseže po viru hitre energije, ko potrebuje podporo.

Premalo se zavedamo, da so ogljikovi hidrati telesu potrebni za delovanje možganov, živčnega sistema in uravnavanje hormonov. Sodobne diete so jih pogosto postavile na zatožno klop, a znanost jasno kaže, da brez njih ne moremo optimalno delovati. Zato je pomembno, da sledimo raziskavam, ne trendom.