Ena prvih študentk fizioterapije v Sloveniji ima kljub častitiljivi starosti še vedno odličen smisel za humor in kritično ostrino. Zares redka kombinacija, ki jo je v današnjem času skoraj tako težko najti kot njeno življenjsko vodilo. Kot poudarja, namreč nikogar ni nikoli sovražila in nikoli ni nihče sovražil nje. Njen edini sovražnik je bil le sistem po drugi svetovni vojni. Zaradi njega je v zaporu preživela tri leta.
Pohvalili ste se mi, da pri sto letih vzamete le polovičko tablete na dan, ničesar drugega. Kako je to mogoče?
Res je. Poleg dnevne polovičke tablete za pritisk jemljem le še vitamin D. Pa tablete za kri tudi. Ko sem še v službo hodila, skoraj nikoli nisem bila na bolniški. Pa saj še zdravnika nisem imela! Ko so uvedli zdravstvene knjižice, sem vseeno morala na zdravniški pregled. In ko sem že skoraj šla skozi vrata, mi je zdravnica rekla: Joj, pritiska vam pa nismo izmerili! In so mi ga. Bil je 220. Zato mi je zdravnica napisala napotnice za vse možne zdravnike, da bi ugotovili vzrok. Hodila sem od enega do drugega, a je moj pritisk ostal tako visok, kot je bil. In noben zdravnik ni nič našel, kaj bi bilo lahko narobe. Tako sem ves čas živela s tolikšnim pritiskom ...
