Stoletna Slovenka Silva Puntar: Moraš imeti srečo, da med vojno in revolucijo ostaneš živ

Nekdanja profesorica je lani decembra v domu starejših ob Savinji, kjer že deveto leto preživlja jesen življenja, dopolnila častitljivih sto let. Skrb za telo in duha, red in zmernost, predvsem pa zdrav način življenja brez pretiravanja, so vrline, na katere prisega. In jih upošteva. V domu se dobro počuti, za vse je poskrbljeno, tudi za druženje. Rada pa ima svoj mir, čas zase. In čas za spomine, ki so jih zaznamovali različni dogodki in mnogi zanimivi ljudje. 

Pravijo, da otroštvo zaznamuje človeka za vse življenje. Kakšno je bilo vaše in kateri so spomini, ki vam še vedno grejejo srce?

Vsekakor so to spomini na moj rodni dom v vasi Unec na Notranjskem, kjer sem odraščala. V družini nas je bilo šest otrok, mama in oče sta bila naš steber. Privzgojila sta nam tako delovne navade kot odnos do narave in spoštovanje do ljudi, predvsem pa spoznanje, da je znanje tisto, ki daje človeku osnovo za uspešno življenje. Oče je bil za tiste čase napreden kmet, kot odrasel je obiskoval tečaj Janeza Evangelista Kreka, kjer se je dodatno izobrazil in zato nas otroke, kljub pomanjkanju denarja in težkim časom, poslal v šole. Tu ne morem ne omeniti njegove bolečine, ko je med vojno izgubil edinega sina, ki naj bi nasledil domačijo, a je njegovo življenje ugasnilo pri rosnih dvajsetih letih ...