Staša Rojten: Nekoč v patronažni dejavnosti ni bilo toliko stika z nasiljem

Patronažne medicinske sestre so edina vez med pacientom in zdravstvenim sistemom, zato je njihovo delo dragoceno, a tudi naporno.

Vse več je namreč potreb in obremenitev, pri delu pa se srečujejo z boleznimi, psihosocialnimi in ekonomskimi stiskami. Toda Staša Rojten pravi: »Poklic patronažne medicinske sestre ni zgolj služba, ampak poslanstvo.«

Kdaj ste odkrili, da želite delati v patronažni dejavnosti?

Stara sem bila triindvajset let, ko sem začela delati v patronažni dejavnosti. Kakšno je delo patronažne medicinske sestre, sem dobro vedela, saj je bila moja mama takrat že dvajset let patronažna medicinska sestra in sem njeno delo dobro poznala.

Vendar sama nisem razmišljala o tem delovnem mestu, dokler nisem ravno na patronaži začela opravljati pripravništva. Takrat sem to delo vzljubila in ga z največjim veseljem opravljam še danes.

Kaj vas je pritegnilo?

Delo je zelo pestro, saj imam stike s pacienti v vseh življenjskih obdobjih. Obravnavamo novorojenčke, starejše, umirajoče … Za delo na tem področju potrebuješ veliko znanja. In ko enkrat to znanje usvojiš, zlepa ne zamenjaš delovnega mesta.

Se s pacienti zbližate in postanete kot del njihove družine?

Vsekakor, saj je delo v patronažni dejavnosti povsem drugačno od dela v zdravstvenem domu in bolnišnici, ker vstopamo v domove pacientov, v njihovo najintimnejše okolje.

Z njimi se srečujem vsakodnevno ali večkrat tedensko, v njihovem najranljivejšem obdobju bolezni ali pa z družinami, ki dobijo novega družinskega člana.

Ker stiki z njimi potekajo v njihovem domačem okolju in so pogostejši, obravnave pa trajajo dlje časa, z njimi stkemo drugačen odnos, kot če bi se srečevali v zdravstvenem domu.

Na kakšen način vzpostavite zaupanje s pacienti?

S tem, da si zanje vzamemo čas. Da se z njimi pogovorimo in jim prisluhnemo. Ko vstopimo v njihovo domače okolje, smo vljudni in spoštljivi. Sama recimo ne vzamem telefona zraven, ko jih obiščem, da ni motečih dejavnikov in se lahko posvetim le njim.

Kadar ljudem nameniš svoj čas, se z njimi pogovarjaš, jim daš občutek, da si jim na razpolago, in ti lahko zaupajo svoje težave, lahko vzpostaviš zaupen odnos. Vsekakor pa ta odnos ne nastane z enim ali dvema obiskoma, temveč se gradi počasi.

Patronažne medicinske sestre delujejo na terenskem območju, kjer jih ljudje že poznajo, še preden vstopijo v njihove domove, ker smo obiskali že njihove sosede, prijatelje, sorodnike … Zaradi tega jim je lažje, saj je zaupanje že prej vzpostavljeno, ker so slišali izkušnje drugih.

Staša Rojten, foto: Jože Suhadolnik

Kar nekaj časa sva se dogovarjali za intervju, saj ste zelo zasedeni in pogosto na terenu. Kako poteka vaš običajen delovni dan?

Začne se ob pol sedmih zjutraj, ko v pisarni pripravim načrt dela za tisti dan. Preveriti moram, kateri obiski so predhodno naročeni, katere izvajam redno dva do trikrat na teden in po potrebi naredim še načrt preventivnih obravnav za tisti dan.

Potem grem v zdravstveni dom, kjer se pogovorim z zdravniki, ki so v zdravstveni postaji, kjer delujem, saj mi razložijo, ali je treba še koga obiskati, nato pa se odpravim na teren.

Ob zaključenem delu na terenu se moje delo nadaljuje v pisarni, kjer opravljene obiske zabeležim v pacientovo dokumentacijo in v računalnik za potrebe plačnika in Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

S katerimi izzivi se srečujete pri delu?

Vedno več je obremenitev in potreb po patronažnih obiskih. Obiski so zahtevnejši, bolnišnice in porodnišnice odpuščajo paciente vedno hitreje v domače okolje, zato imajo patronažne medicinske sestre vse več obremenitev.

Več je torej obiskov, ki jih morajo izvesti patronažne medicinske sestre, obravnave pa so vse bolj zahtevne. Določeni postopki, posegi, ki so se do nedavnega izvajali v bolnišnicah, se zdaj izvajajo v domačem okolju.

Ali patronažne medicinske sestre doživljajo vse več nasilja, kot ste omenili v nekem intervjuju?

Da. Nekoč v patronažni dejavnosti ni bilo toliko stika z nasiljem kot danes. Tega je bilo več v ambulantah in bolnišnicah, zadnja leta pa to doživljajo tudi moje kolegice. Gre predvsem za verbalno nasilje, izsiljevanje obravnav v domačem okolju, pa tudi za fizično in psihično nasilje.

PREBERITE ŠE -> Osebna asistentka bolnice z ALS: Karmen me je naučila teh pomembnih lekcij

Srečujete se tudi z boleznimi, psihosocialnimi in ekonomskimi stiskami. Kako se spoprijemate s tem?

Empatija je pri našem delu zelo pomembna, da začutim stisko pacienta, mu pomagam in ga usmerim, obenem pa njegovih težav ne vzamem za svoje.

Vsaka patronažna medicinska sestra, ki želi opravljati svoje poslanstvo, mora znati stiske pacientov pustiti v službi, sicer jo lahko to zelo obremenjuje in vodi tudi v izgorelost

Na kakšen način je to mogoče doseči?

Zelo koristni so pogovori med sodelavkami znotraj patronažne službe, pa tudi pogovor s pacientovim osebnim zdravnikom, gibanje, sprehodi, meditacija, torej neka oblika sproščanja. Če bi vse zgodbe in težave, ki jih slišimo, ponotranjile, bi nas to zelo omejevalo pri opravljanju dela in bi slabo vplivalo na naše zdravje.

Kako poskrbite, da ne nosite zgodb pacientov domov?

Zelo veliko se pogovarjam znotraj tima, saj se maksimalno potrudimo najti rešitve za težave pacientov in jih znamo usmeriti, opolnomočiti. Stres pa skušam odpraviti z gibanjem in sprehodi v naravi.

Opažate, da je vedno več ljudi osamljenih in so prepuščeni sami sebi?

Srečujem se tudi z osamljenimi pacienti, vendar je moja prednost, da prihajam iz periferije, kjer so ljudje povezani, družine živijo skupaj ali v bližini, zelo aktivno je tudi društvo upokojencev, kjer skrbijo, da se starejši vključujejo v družabno življenje. Prav tako se srečujem z ljudmi, ki so osamljeni, vendar zavrnejo pomoč.

Zakaj?

Včasih zato, ker ne želijo vzpostavljati novih stikov in odnosov. Nekaterim pa ni prijetno, da v njihovo domače okolje vstopi nekdo, ki ga ne poznajo.

Staša Rojten, foto: Jože Suhadolnik

Najbrž so vam ljudje tudi hvaležni za pomoč. Se vam pogosto zahvalijo?

Da, veliko je takšnih zgodb. Še posebej, ko gre za paliativno oskrbo in pomagamo umirajočemu pacientu v sodelovanju z osebnim zdravnikom. Trudimo se, da pacient čuti čim manj bolečin, da ni nemiren, prestrašen …

Podporo nudimo tudi svojcem, ki jih opolnomočimo in jim damo napotke, kako naj skrbijo za svojega bližnjega, povemo jim, do katerih medicinskih pripomočkov so upravičeni. 

Ko proces umiranja v domačem okolju izpeljemo do konca, svojci vidijo, da so zmogli in da so omogočili bližnji osebi, da je umrla v znanem okolju, obdana z ljudmi, ki so ji veliko pomenili. Takšne zgodbe so težke, a polne hvaležnosti, saj me pogosto svojci pokličejo in se zahvalijo za podporo.

Tudi mamice, ki se vrnejo po porodu iz porodnišnice, imajo veliko vprašanj, skrbi, dvomov. Nekatere imajo težave z dojenjem, zato jim z nasveti poskušamo pomagati vzpostaviti dojenje, jim vliti samozaupanje, da bodo zmogle in znale skrbeti za dojenčka. Ko jih obiščemo čez nekaj mesecev, se nam številne zahvalijo in rečejo, da je bilo naporno, vendar jim je uspelo.

Obiskujem tudi ljudi, ki imajo socialno stisko, in ne vedo, do katerih socialnih transferjev so upravičeni, zato jim svetujem, na koga naj se obrnejo, pomagam jim izpolniti različne vloge … Velikokrat so takšni ljudje najbolj hvaležni. 

Kaj pa je najtežje pri vašem delu?

Najtežje je, kadar se srečam s situacijo, v kateri sem nemočna in ne morem izpeljati določenih stvari. To je najpogosteje, kadar ne moremo zagotoviti pomoči na domu pri pacientih, ki jo potrebujejo.

Težko je tudi, kadar naletimo na družine, kjer odnosi niso urejeni in je prisotno nasilje. Nekateri ne zmorejo ali ne želijo priznati, kaj se dogaja, zato jim ne moremo pomagati, kot bi želeli in bi jim lahko. Vse, kar počnemo, delamo s privolitvijo pacientov.

Vedno moramo poskrbeti, da si z ravnanjem ne zapremo vrat v dom pacienta. Zaradi tega ne moremo vedno ravnati tako, kot bi želeli in bi bilo prav.

Če podam prijavo nasilja, lahko s tem žrtev spravim v zelo nelagodno situacijo, mogoče tudi ne bo več dovolila, da jo obiščem in s tem onemogočim, da ima kdorkoli drug kontakt z njo. Številne žrtve redko zberejo moč in pogum, da izstopijo iz toksičnega odnosa.

Ali svoje delo še vedno doživljate kot poslanstvo?

Zagotovo. Poklic patronažne medicinske sestre ni zgolj služba, ampak poslanstvo. Postaneš del pacientove družine in del skupnosti.

Katere stvari bi bilo treba spremeniti na sistemski ravni, kar se tiče patronažne dejavnosti?

Veliko je še možnosti za izboljšave, ena je zagotovo krepitev patronažnih timov, torej več patronažnih medicinskih sester na terenu, saj je naše osnovno poslanstvo preventivna dejavnost - da odkrivamo dejavnike tveganja in skrbimo za preprečevanje poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar statistika kaže, da je preventivnih obravnav le nekaj odstotkov, saj nam za to pogosto zmanjka časa

Vedno več je kurative, ki jo moramo opraviti. Patronažno varstvo je edina dejavnost, kjer ni čakalnih vrst, saj so vsi pacienti obravnavani, ko je to potrebno. Novorojenčki v roku štiriindvajsetih ur po odhodu iz porodnišnice, vsi ostali pa takrat, ko to potrebujejo. Zaradi tega je težko vnaprej načrtovati preventivne obravnave in jih izvajati.

PREBERITE ŠE -> Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek: Zaradi tega se ljudje vdajo v usodo

Verjamete, da se bodo stvari spremenile?

Seveda, saj brez upanja in optimizma ni nič. Obtičiš na neki točki in se vdaš v usodo, zato verjamem, da se bodo stvari spremenile, sicer bi se sistem patronažnega varstva, kakršnega poznamo, sesul.

Prepričana sem, da bodo odločevalci prisluhnili našim opozorilom, upoštevali potrebe prebivalstva in bomo tako ohranili patronažno dejavnost takšno, kot jo poznamo.