Špela Pirnat: Glasbena šola je lepa popotnica za doživeto življenje

V prihodnjih tednih bomo predstavili vse superfinalistke izbora za naziv učiteljica leta 2026. Tokrat smo se pogovarjali s Špelo Pirnat, učiteljico viole in komorne igre, ki poudarja, da ne poučuje inštrumenta, ampak človeka.

Kaj vam pomeni, da ste prva učiteljica inštrumenta, ki je nominirana za učiteljico leta?

Štejem si v veliko čast. Že ko sem izvedela, da so me nominirali starši učenke, sem bila navdušena. To je veliko izkazano zaupanje, hkrati pa čutim veliko odgovornost.

Pri pouku inštrumenta se lahko posvetite vsakemu učencu oziroma dijaku posebej. To je kar privilegij, mar ne?

Tako poučevanje skupine kot individualno je zahtevno, če se temu res želiš posvetiti, da delaš kakovostno, predano in s srcem. Je pa individualni pouk drugačen. Otroku se lahko posvetim, mu prisluhnem, mu od prvega trenutka, ko stopi v učilnico, poskušam dati občutek varnosti, sprejetosti in prostora, kjer lahko skozi glasbo izrazi svoj jaz. Kmalu bom tudi diplomirana psihologinja, tako da lahko to na neki način primerjam z individualno obravnavo nekoga, ki ima priložnost biti v varnem prostoru in kjer lahko razvijamo njegov talent v njegovem tempu. V tem pogledu je res prednost.

Kako motivirate otroke in mlade, da vadijo? Ker v nekem trenutku vsi oziroma jih velika večina pride v obdobje, ko ne bi počeli ničesar.

Da, vsi smo prišli v to fazo. (Nasmeh.) V komornih skupinah je malo lažje, ker tam drug drugega motivirajo k skupnemu cilju. Pri individualnem pouku pa poskušam otroka oziroma mladostnika podrobno spremljati že od začetka. Da prepoznam njegovo osebnost, vrednote, vrednote njegove družine, da vem, kaj potrebuje. Potem skozi zgodbe povezujem stvari, ki njemu v življenju nekaj pomenijo, s tem, kam ga lahko pelje glasba z veščinami, ki jih pridobiva z vajo. Tako otrok živi glasbo in glasbo vnaša v svoje življenje. Ves čas iščem analogijo, povezanost z življenjem in tem, kar je v nekem trenutku pri otroku najbolj aktualno. Da ni nič narobe, če se mu kdaj kaj zdi brez zveze ali se mu ne ljubi. Ampak tako kot se nam kdaj ne da umiti zob, pa je dober občutek, ko si jih umijemo, je treba v glasbi tudi vaditi. Lestvice so v glasbi nujna zobna higiena.

Je glasbena šola samo še ena šola zraven, torej obremenitev, ali se jo lahko razume tudi drugače?

Absolutno se jo lahko razume drugače, sem pa zagovornica tega, da s starši delujemo kot ekipa, v kateri vsak naredi svoj del. Glasba, tako kot umetnost na splošno, je nekaj, kar nas bogati in nam daje dodatne veščine, med drugim organizacijske veščine in disciplino. Poleg tega daje ogromno lepih trenutkov druženja, zlasti pozneje, ko pridemo do igranja v komornih skupinah, orkestrih. Pomembni so tudi vsi nastopi. Lahko je to napor, ampak ključna je prava mera, tu pa je glasbena šola zaradi individualnega dela v prednosti. Včasih tako cilje dosežemo po obvozih, ki so nujni, da ne ogrozimo otrokovega veselja do glasbe, da prebrodimo najstniška leta, ko je vse brez zveze in je veliko zavijanja z očmi.

So tudi v glasbi starši tisti, ki so (pre)ambiciozni, ko gre za dosežke otrok in mladostnikov?

Otroci so si vsi enaki v tem, da so različni. Zato je individualni pristop nujen. Sama nerada uporabljam besedo tekmovanja, čeprav jih absolut­no tudi jaz tja pošiljam. Ampak tega se lotevamo z drugim vzgibom. Poskušam jih vzgajati v duhu, da to, kar radi počnejo, delijo z drugimi in da so tekmovanja priložnost za nabiranje izkušenj, da gredo ven iz mehurčka domačega odra. Poskušam jim malo prikupiti potovanje, spremembo okol­ja, spoznavanje nove kulture, drugih krajev. Skratka, da si malo razširijo obzorje. Gremo po izkušnjo, ne po nagrado. Ključni so skupni trenutki, ki jih damo skozi med pripravami, in izvedba oziroma koncert. Končni rezultat pove neke objektivne stvari, kot sta ritem, intonacija. Pri drugih, subjektivnih stvareh pa gre za to, da učenec odkriva samega sebe v daljšem procesu in z mojo pomočjo. Zato mislim, da sem bolj mentorica kot učiteljica.

Ne poučujete »samo« inštrumenta.

Ne. Gre v bistvu za pripravo na življenje. Če bom otroku to dala, potem mu bo tudi vaditi lažje. Razumel bo, zakaj mora za kakšno stvar kdaj malo potrpeti, da je jeza čisto normalna, kadar mu kaj ne gre. Tudi v življenju ne gre vse gladko in ni vedno vse po naše. Tudi v življenju kdaj dobimo že napisano stvar, ki jo moramo znati prebrati, se držati pravil. Včasih pa kaj interpretirati po svoje, ker so tudi v glasbi stvari, pri katerih imamo svobodo. Zlasti mlajše spodbujam, da napišejo kakšno svojo skladbo, da vidijo, da lahko ustvarijo nekaj svojega, in pri tem doživijo ponos. Starejšim omogočim, da sami kdaj izberejo kakšno skladbo ali napišejo svojo kadenco pri koncertu. To je sicer čisto odvisno od posameznika, kakšne so njegove, njene želje, sposobnosti.

PREBERITE ŠE -> Učitelj sem! Učiteljica sem! - Znane so tri superfinalistke

Zakaj naj bi otroci hodili v glasbeno šolo? Večinoma ne bodo profesionalni glasbeniki.

V Sloveniji imamo neverjeten nabor čudovitih ljubiteljskih orkestrov in zasedb, ki delujejo na zelo visoki ravni, kjer se mladi glasbeniki lahko še naprej ukvarjajo z glasbo in gojijo to ljubezen. Vsekakor pa je glasbena šola lepa popotnica za bolj doživeto življenje, gradnjo mladega človeka, otroka skozi glasbo. Da ne govorimo o razvoju motorike, logičnega mišljenja in drugih stvareh, ki se zgodijo ob tem. Otroci, ki pridejo v prvi raz­red, imajo velikokrat izzive s fino motoriko, kot je denimo rezanje s škarjami ali zavezovanje čevljev. Po dveh mesecih mi starši povedo, da je vse steklo brez težav. Pomembno je tudi, da se v glasbeni šoli razvijejo ljudje, ki imajo občutek za umetnost, ki gredo pozneje na koncert, razstavo, predstavo in cenijo umetnost kot tako. Prav tako pa razumejo tišino, v kateri se tudi dogaja življenje in teče čas.

Kako pomembna je telesna pripravljenost pri igranju? Vključujete tudi fizioterapijo.

Letos je že 12. sezona, v kateri sem se poleg poučevanja v šoli odločila za tako imenovane glasbene edicije, ki sem jih poimenovala ArSensei. Gre za delo, usmerjeno v mentalno pripravljenost, skrb za telo in dihanje. Fizioterapevtski vidik je zelo pomemben. Poglobimo se v držo glasbenika, ker je dosti statična. Veliko mišic je v statični drži, ker podpirajo manjše skupine mišic, ki morajo delovati za motoriko. Pomembno je, da vemo, kako mišice ogreti in raztegniti. Tega se lahko učimo vsi vseh starosti, od najmlajših do starejših, in dodajamo k svoji vadbeni rutini. To se mi zdi res pomembno, ker je težko poslušati kolege, ki so morali zamenjati profesijo zaradi poškodb.

Kaj bo vaša prioriteta, če boste postali učiteljica leta?

Vsekakor bo to velika čast in potrditev, da nekaj delam prav. Predvsem pa želim dati glas učiteljem inštrumentov po vsej Sloveniji. Razmere, v katerih delamo, so sicer daleč od idealnih, a imamo kljub temu veliko sreče. Delamo eden na enega, kar je redko tudi v evropskem prostoru. In zelo dragoceno.