Dr. Mateja Gabrijel Blatnik in prof. dr. Helena H. Chowdhury sta izjemni znanstvenici, neutrudni in prodorni raziskovalki. Pomembno vprašanje je, od kod jemljeta moč za vse svoje natančno in premišljeno delo. Kje, v današnji strukturni razpršenosti, veličino za dostopnost in prijaznost do vseh nas?
Tega ju sicer nisem vprašala, ker sta mi morali povedati veliko o svojem delu in pomembnem medicinskem preboju, saj jima je v skupini znanstvenikov/-ic uspelo razviti novo obliko zdravljenja raka prostate – imunoterapijo v obliki personaliziranega zdravljenja, s čimer sta nas postavili v svetovni medicinski vrh. Za izjemno delo sta prejeli Puhovo nagrado.
Ko sem brala, s čim vse se ukvarjata in kaj je vajina raziskovalna pot kakor tudi dosežki, sem stopila v sivo cono, priznam. Lepo prosim, povejta mi po domače, kaj počneta.
Dr. Mateja Gabrijel Blatnik (MGB): Že nekaj let sem zaposlena v farmacevtski industriji, a pred tem sva bili s Heleno v istem raziskovalnem laboratoriju. V skupini smo se ukvarjali z razumevanjem temeljnih fizioloških mehanizmov, ki vplivajo na to, kako se naš imunski sistem odziva, tudi v primeru raka. To znanje smo postopoma prenesli v prakso in začeli klinično študijo na bolnikih z rakom prostate. Iz bolnikovih celic smo pripravili posebne terapevtske celice – imunohibridome –, ki delujejo kot nekakšna specialna enota imunskega sistema in natančno vedo, katere spremenjene celice morajo najti in kako jih odstraniti. Cilj je bil pravzaprav zelo preprost, čeprav je bila pot do tja izjemno zahtevna: bolnikovemu imunskemu sistemu dodati okrepljeno, zelo ciljno usmerjeno pomoč, ki mu omogoči, da se učinkoviteje spopade z rakom.
