Slovenska javnost se premalo zaveda, da prav pri nas nastajajo ključne rešitve za čistejše okolje

Ob dnevu Zemlje gostimo znanstvenici s Kemijskega inštituta, prof. dr. Natašo Zabukovec Logar in prof. dr. Natašo Novak Tušar, ki na vodilnih položajih v evropskih strokovnih zvezah krojita prihodnost trajnostnih materialov. Kot vodji odseka in laboratorija in redni profesorici svoje znanje usmerjata v razvoj inovativnih adsorbentov in katalizatorjev kot materialov za čistejše okolje.

V intervjuju poudarjata, da tehnološki napredek ne bo dovolj brez korenite spremembe naših potrošniških navad, skromnosti in prehoda k trajnosti, ki namesto gole rasti vrednoti odgovorno rabo virov. Spoznajte znanstvenici, ki dokazujeta, da slovenska znanost močno odmeva na svetovnem zemljevidu trajnostnega razvoja.

Obe sta na čelu raziskovalnih enot na Kemijskem inštitutu, vajini področji – adsorbenti in katalizatorji – pa sta v svetu znanosti pogosto neločljivi dvojčici pri reševanju okolijskih vprašanj. Kako se vajino delo znotraj istega odseka prepleta, ko gre za razvoj tehnologij, ki bodo našemu planetu omogočile "dihati" bolj čisto?

Nataša Zabukovec Logar (v nadaljevanju NZL): Obema je skupen razvoj novih materialov, od stopnje načrtovanja za izbrano uporabo, do optimizacije priprave, natančne karakterizacije in preizkušanja lastnosti. Cilj je v mojem primeru razvoj adsorbentov, ki se uporabljajo za selektivni zajem škodljivih plinov iz zraka, ter adsorbentov za upravljanje toplotne energije, kar vključuje shranjevanje toplote, pasivno hlajenje površin in podobno.

Nataša Novak Tušar (v nadaljevanju NNT): Pri razvoju katalizatorjev gre za razvoj preventivnih tehnologij, ki omogočajo učinkovito čiščenje zraka in vode v industrijskih obratih ter čistilnih napravah še pred njihovim izpustom v okolje. Hkrati pa zajema tudi razvoj kurativnih tehnologij, namenjenih čiščenju zunanjega zraka in vode ter izboljšanju kakovosti zraka in vode v notranjih prostorih.

Pogosto slišimo o političnih in ekonomskih rešitvah za podnebne spremembe, redkeje pa o poroznih materialih. Prof. dr. Zabukovec Logar, vi ste predsedovali evropski konferenci, ki se je leta 2023 odvijala v Portorožu z naslovom Porous Materials for a Green Future. O čem sploh govorimo in kako lahko ti materiali v praksi upočasnijo segrevanje planeta?

NZL: Porozni materiali, najbolj znani so zeoliti, so ena od vrst materialov, ki omogočajo zelene tehnologije in posredno upočasnjevanje segrevanja planeta. Z njimi želimo omiliti škodo zaradi intenzivne uporabe fosilnih goriv. Konkretno se porozni materiali s porami nanometrskih velikosti hitro uveljavljajo kot učinkoviti odstranjevalci ogljikovega dioksida iz industrijskih dimnih plinov in za njegov zajem iz zraka. Posebno učinkoviti so tako imenovani kovinsko-organski porozni materiali (ang. MOF), za odkritje katerih je bila v l. 2025 podeljena tudi Nobelova nagrada za kemijo in ki jih na odseku razvijamo že slabih 20 let. Po drugi strani pa želimo s poroznimi materiali omogočiti alternativne tehnologije, s katerimi bi zmanjšali negativni vpliv na okolje in porabo energije. Primer je shranjevanje sončne toplote, kot obnovljivega vira energije, in odpadne toplote, tudi nižjih temperatur, za kasnejše ogrevanje v stavbah in industriji, za adsorpcijsko hlajenje in na splošno za energijsko učinkovito upravljanje toplote, na principu sorpcije oz. desorpcije vode v pore materialov. Upravljanje toplote postaja ključno za optimalno in varno delovanje baterij v različnih elektronskih napravah, električnih avtomobilih in podatkovnih centrih. Poleg izboljševanja materialov za naštete tehnologije se trudimo, da je njihova priprava čim bolj zelena, brez organskih topil in energijsko učinkovita ter iz elementov, ki so netoksični in predvsem lahko dostopni, torej ne gre za redke in geografsko omejene elemente. Govorimo o poroznih aluminosilikatih (zeolitih) ali MOF-ih na osnovi aluminja, železa, ipd.

Prof. dr. Nataša Zabukovec Logar in prof dr. Nataša Novak Tušar. Foto: Jože Suhadolnik

Obe zasedata visoke funkcije v evropskih združenjih (FEZA - Federation of European Zeolite Associations/IZA - International Zeolite Association in EFCATS -European Federation of Catalysis Societies). Prof. dr. Novak Tušar, leta 2027 boste v Ljubljano pripeljali največji evropski kongres o katalizi imenovan EuropaCat 2027. Kaj nam to pove o ugledu slovenske kemijske znanosti v tujini in ali se slovenska javnost sploh zaveda, da se prav pri nas pišejo "recepti" za evropski zeleni prehod?

NNT: Prihod kongresa EuropaCat 2027 v Ljubljano jasno kaže, da slovenska kemijska znanost uživa visok ugled v mednarodnem prostoru. Gostiteljstvo največjega evropskega kongresa s področja katalize ni naključje, temveč priznanje dolgoletnemu kakovostnemu raziskovalnemu delu, mednarodni vpetosti naših znanstvenikov ter njihovemu pomembnemu prispevku k razvoju katalize. Hkrati pa takšen dogodek odpira tudi vprašanje prepoznavnosti teh dosežkov doma. Slovenska javnost se pogosto premalo zaveda, da prav na naših inštitutih in univerzah nastajajo ključne rešitve – »recepti« – za evropski zeleni prehod, od trajnostnih procesov do tehnologij za čistejše okolje in učinkovitejšo rabo virov. EuropaCat 2027 bo zato izjemna priložnost ne le za mednarodno povezovanje in izmenjavo znanja, temveč tudi za večjo promocijo slovenske znanosti v domačem okolju. Z ustrezno komunikacijo lahko pomembno prispevamo k večjemu zavedanju javnosti o vlogi katalize in kemije pri reševanju okolijskih in energetskih izzivov ter utrdimo položaj Slovenije kot pomembnega akterja na področju zelenega prehoda.

Marie Curie je nekoč dejala: "V življenju se ničesar ni treba bati, le razumeti je treba." Kot vodji odseka in laboratorijev usmerjata številne mlade raziskovalce. Ali v svetu vrhunske znanosti, ki je bil dolgo domena moških, danes opazita drugačen, morda bolj povezovalen slog vodenja, ki ga prinašajo ženske na vodilnih položajih?

NZL: Slogi vodenja se brez dvoma spreminjajo, raste zavedanje o pomenu komunikacije v timih in pozitivnih učinkih sodelovanja. Slednje postaja vse pomembnejše tudi v znanosti, saj obilica novih spoznanj vodi v specializacijo posameznikov in tako obvladovanje širšega problema ni več mogoče brez sodelovanja več specialistov. Lahko, da je na to vplivala tudi večja vključenost žensk, za katere velja, da so jim bližje mehke veščine vodenja, vztrajnost in potrpežljivost pri reševanju konfliktov, tudi večopravilnost. Rekla bi, da so spremembe v oblikah vodenja posledica splošnih družbenih sprememb, tudi drugačnih navad in pričakovanj mlajših zaposlenih generacij, ki želijo biti takoj aktivno vključene v delo in razvoj, tudi odločitve, imajo pogum in jasna mnenja, ki jim sama rada prisluhnem.

NNT: Ženske na vodilnih položajih pomembno prispevajo k večji uravnoteženosti tradicionalno bolj moško zaznamovanega prostora vodenja ter prinašajo bolj celosten pogled na različne situacije, kar je velika prednost pri sprejemanju ključnih odločitev. V vrhunski znanosti opažam, da prav ženske pogosto pomembno izboljšujejo komunikacijo – tako znotraj kolektivov kot tudi med zaposlenimi in vodstvom ter v odnosih z gospodarstvom in političnimi odločevalci. Nenazadnje ravnovesje med različnimi pristopi, ki jih prinašata oba spola, prispeva k bolj premišljenemu, vključujočemu in objektivnemu odločanju.

Katalizatorji in adsorbenti niso le teoretični koncepti, temveč ključ do čistejših izpustov in energetske učinkovitosti. Kako blizu smo trenutku, ko bodo vajini izsledki iz laboratorijev na Hajdrihovi ulici postali standard v evropski industriji? Kje so največji izzivi pri prenosu znanja v prakso?

NZL: Kot ste prej omenili, so okoljske politike in prepoznani pozitivni ekonomski učinki v ospredju razprav in so dejansko ključni promotor za konkretne premike na področju zelenih tehnologij. Inovativne rešitve, s katerimi poskušamo prispevati tudi mi z raziskavami poroznih materialov, pa so osnova za vse nove zelene tehnologije. Na našem odseku je še vedno poudarek na osnovnih raziskavah, torej na nizkih ravneh tehnološke razvitosti, imamo pa tudi nekaj projektov z industrijo, kjer se izbrani porozni materiali preverjajo za konkretno uporabo. Na splošno je prenos znanja v prakso res kompleksen in dolgotrajen proces, ki zahteva razumevanje in povezovanje več deležnikov, od raziskovalcev do tistih, ki imajo ekonomski interes. Bazične raziskave, ki jih izvajamo, se večinoma financirajo iz proračuna države ali EU. Za prehod na višje ravni tehnološke razvitosti smo trenutno vključeni tudi v konzorcije, katerih namen je povezati vse omenjene deležnike s ciljem komercializacije novih odkritij. Težko konkretno odgovorim če in kdaj bo nastopil ta trenutek, verjamem pa, da je to želja in cilj večine raziskovalcev.

NNT: Največji izziv je sodelovanje z industrijo. Da bi ga okrepili, Kemijski inštitut intenzivno sodeluje z Univerzo v Novi Gorici na interdisciplinarnem podiplomskem doktorskem študijskem programu Materiali, ki povezuje ekspertna znanja iz fizike, kemije, kemijskega inženirstva in teoretične kemije. Namenjen je študentom, ki želijo pridobiti vrhunske raziskovalne kompetence in znanja na področjih razvoja različnih novih vrst funkcionalnih materialov za ciljno uporabo v industriji. Študij je zasnovan celostno, od sinteze in karakterizacije materialov, razumevanje odnosa med strukturo, lastnostmi materiala in njegovim delovanjem, do razvoja materiala na industrijsko skalo. Posebna pozornost je pri študiju namenjena razvoju novih materialov za uporabno v energijskih in okolijskih tehnologijah za potrebe industrijskega razvoja. S pridobljenimi teoretičnimi in praktičnimi znanji ter kompetencami doktorji znanosti tega programa uspešno nadaljujejo raziskovalno delo v razvojnih oddelkih v industriji tako v Sloveniji kot v tujini.

Prof. dr. Nataša Zabukovec Logar. Foto: Jože Suhadolnik

Glede na vajine dosežke tako v raziskovalnem kot v organizacijskem smislu, me zanima, kako gledata na svojo vlogo vzornic. Se vama zdi pomembno, da ženske, ki danes šele vstopajo v svet STEM (znanost, tehnologija, inženirstvo, matematika), v vama vidijo dokaz, da meja med delovno predanostjo in osebnimi okoliščinami ni nujno konfliktna?

NZL: Ni nujno konfliktna, je pa lahko združevanje v določenih obdobjih izziv, predvsem v času materinstva. Kljub temu da v Sloveniji zelo lepo deluje sistem porodniških dopustov in otroškega varstva, mnogo bolje kot v marsikateri razviti državi, pa raziskovalci in seveda tudi mnogi drugi poklici, delujemo mednarodno, kar pomeni, da se čas karierne neaktivnosti lahko hitro sprevrže v konkurenčno slabost na mednarodnih razpisih, aktivnosti objavljanja, itd. Se pa v mlajši zaposleni generaciji pri nas kar hitro izenačuje vključenost moških v omenjene dejavnosti, kar je seveda spodbudno. V raziskovalnem okolju štejejo kompetence in sposobnosti in trenutno se mi zdi, da diskriminacija pri vstopu v STEM pri nas ni izrazita. Na odseku imamo veliko mlajših aktivnih, samoiniciativnih in samozavestnih sodelavk, ki ne kažejo strahu pred dvojnimi izzivi. Mislim, da je danes precej podobno tudi na odsekih, ki jih vodijo moški kolegi, obstajajo pa seveda tudi izjeme. Kot mi povedo mlajše kolegice, se včasih še počutijo preglašene od moških kolegov, kljub temu pogumno oblikujejo svojo profesionalno pot. Lahko rečem, da sem ponosna na mlajše sodelavke in sodelavce.

NNT: Za mlajše generacije žensk v svetu STEM je pomembno zavedanje, da so v karierni poti lahko različna življenjska obdobja, ki zahtevajo drugačne prioritete. Obdobje materinstva je pogosto čas, ko ženska del svoje energije in pozornosti usmeri v družino, kar je povsem naravno in legitimno. Takšna odločitev ne pomeni odmika od strokovnosti ali ambicioznosti, temveč začasen premik v fokusu, po katerem se številne ženske uspešno in samozavestno vrnejo v svoje poklicno okolje. Pomembno sporočilo mlajšim generacijam je, da ne obstaja en sam »pravilen« način usklajevanja kariere in zasebnega življenja. Vsaka pot je lahko uspešna, če temelji na lastnih vrednotah, podpori okolja in jasnih osebnih prioritetah. Prav raznolikost teh poti bogati znanstveni prostor ter prispeva k bolj vključujoči in trajnostni prihodnosti na področju STEM.

Slovenija je postala članica Svetovnega katalitskega združenja (IACS – International Association of Catalysis Societies), vi prof. dr. Zabukovec Logar pa ste članica glavnega odbora Svetovne zeolitne zveze (IZA - International Zeolite Association), pod okriljem katere deluje tudi mednarodna sekcija za MOFe. V času geopolitičnih trenj se zdi, da je znanost edini preostali univerzalni jezik. Kako pomembna je ta globalna mreža pri reševanju vprašanj, ki ne poznajo državnih meja, kot je npr. pomanjkanje pitne vode ali čiščenje zraka?

NZL: Znanost je dejansko globalna. In mednarodno sodelovanje pri raziskavah ključ za hitrejše in boljše rešitve za omenjene izzive. Večina osnovnih odkritij tudi postaja dostopna vsem s principi odprte znanosti, ki se uvaja že nekaj časa, poleg tega smo aktivni v več evropskih in svetovnih strokovnih organizacijah, kjer delimo znanja in izkušnje ter poskušamo prepoznati najbolj obetavne novosti in rešitve - nekatere so uporabne povsod, nekatere bolj lokalno – glede na naravne in družbene posebnosti. Kot sem že prej omenila, pa so odkritja lahko spregledana in inovacije neuresničene, če ni sodelovanja financerjev in odločevalcev na globalnem nivoju. Menim, da raziskovalci opravljamo dobro delo pri iskanju rešitev za našteta vprašanja na mednarodni ravni, pri drugih deležnikih je interes bolj razpršen in vizija še bolj nejasna.

NNT: Globalno znanstveno sodelovanja pogosto deluje kot most med državami v času političnih napetosti, saj temelji na skupnem cilju – izboljšanju kakovosti življenja in ohranjanju okolja. Globalna znanstvena mreža je pri reševanju izzivov, kot so pomanjkanje pitne vode, onesnaženost zraka ali podnebne spremembe, ključnega pomena, saj gre za probleme, ki ne poznajo meja in zahtevajo usklajene, mednarodne pristope. Sodelovanje med raziskovalci omogoča izmenjavo znanja, podatkov in najboljših praks ter pospešuje razvoj inovativnih rešitev. Nobena država sama nima vseh odgovorov ali virov, zato so povezave med laboratoriji, inštituti in industrijo po svetu nujne za učinkovito ukrepanje.

Obe vodita raziskovalni enoti, hkrati pa sta aktivni v mednarodnih združenjih ter na pedagoškem področju - obe sta redni profesorici na Univerzi v Novi Gorici. Kako usklajujeta to trojno diplomacijo – med raziskovalnim delom, ki zahteva mir in fokus, organizacijskim delom, ki zahteva nenehno komunikacijo in potovanja ter pedagoškim delom, ki zahteva predanost? Je to za vaju nujno ravnovesje ali nenehen izziv?

NZL: Po eni strani nujno ravnovesje, saj je potrebno naše delo in novosti deliti na znanstvenih srečanjih, ki jih delo v organizacijah tudi usmerja. Po drugi strani je za dobro znanstveno delo res potreben mir in čas za razmislek, ki ga iskreno večkrat pogrešam. Če v to dodamo še poučevanje študentov, mentorstvo oziroma prenos znanja na mlajše generacije, ki je tudi zelo pomembno poslanstvo raziskovalca, potem je usklajevanje večkrat resnični izziv.

NNT: Uspešno usklajevanje med raziskovalnim, organizacijskim in pedagoškim delom je zame reševanje izzivov z vzpostavitvijo ravnovesja. Zaradi nenehnih izzivov je namreč potrebno stalno prilagajanje dinamike delovanja.

Prof. dr. Nataša Novak Tušar. Foto: Jože Suhadolnik

Prof. dr. Novak Tušar, priprava kongresa EuropaCat 2027 je ogromen logistični in vsebinski zalogaj. Če bi lahko takrat svetu sporočili eno ključno stvar o prihodnosti katalize, kaj bi to bilo? Bo kataliza tista, ki bo končno omogočila učinkovito uporabo vodika ali reciklažo CO2 v koristne surovine?

NNT: EuropaCat 2027 predstavlja katalizo kot resnično večnivojsko znanost, ki sega od razumevanja na atomskem nivoju do industrijske implementacije in družbenega vpliva. Program kongresa sledi poti katalize od temeljnih spoznanj in napredne karakterizacije, preko načrtovanja katalizatorjev in procesov, do aplikacij, ključnih za energetski prehod, varstvo okolja in krožno gospodarstvo. Poseben poudarek je namenjen katalitskim rešitvam, ki podpirajo trajnostne energetske sisteme in odgovorno ravnanje z okoljem. Kataliza bo skoraj zagotovo igrala ključno vlogo pri obeh omenjenih področjih, uporabi vodika in reciklaži CO2.

Pri vodiku je glavni izziv še vedno celoten ekosistem: proizvodnja, shranjevanje in uporaba. Zelo verjetno bo prav kataliza v integraciji z obnovljivimi viri in infrastrukturo omogočila, da bo vodik postal ekonomsko in energetsko konkurenčen.

Katalitska pretvorba CO₂ v goriva ali kemikalije je znanstveno že dokazana, vendar še ni široko industrijsko razširjena zaradi energetske zahtevnosti in selektivnosti. Tukaj kataliza dejansko lahko naredi preboj: bolj selektivni, stabilni in aktivni katalizatorji bi lahko omogočili zapiranje ogljikovega kroga.

Kemijski inštitut je ena od vodilnih raziskovalnih institucij v Sloveniji in širše, kjer se razvijajo rešitve za naš vsakdan. Se na hodnikih inštituta čuti ta odgovornost, da v vaših rokah dobesedno leži prihodnost naše vode, zraka in prsti? Kako se to prepleta z vajino vizijo vodenja odseka in laboratorijev?

NZL: Na Kemijskem inštitutu se spodbuja odlično raziskovalno delo, prebojna odkritja, prenos znanja na mlade in tudi prenos znanja v industrijo in družbo. Slednje se v zadnjem času odraža tudi z odpiranjem novih centrov v okviru inštituta, ki so namenjeni prenosu raziskav na višje ravni tehnološke razvitosti. Temu sledijo tudi usmeritve našega odseka. Je pa zame zelo pomembno tudi razumevanje ciljev in smisla raziskav ter odgovornosti raziskovalnega dela. Lahko se zgodi, da v preveliki želji po znanstvenem uspehu, spregledamo širši namen raziskav in akademsko odgovornost. Pri sodelavcih najbolj cenim iskreno željo po raziskovanju za skupno dobro, samoiniciativnost, tesno sodelovanje za doseganje končnih ciljev in raziskovalno integriteto.

NNT: Kemijski inštitut v zadnjih letih dosega odličnost na različnih raziskovalnih področjih v domačem in mednarodnem merilu. Ohranjanje edinstvenosti, integritete in odličnosti v vedno novih izzivih, hitro prilagajanje situacijam in motivirani ter zadovoljni zaposleni so po mojem mnenju naslednji koraki v napredek laboratorijev, odseka ter s tem inštituta. Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na slišanje sporočil mlade generacije ter spodbujanje sodelovanja mlade generacije s starejšo.

Znanost zahteva ogromno odrekanja in vztrajnosti. Kaj je bil tisti trenutek v vajinih karierah, ko sta vedeli, da bo prav kemija anorganskih materialov vajino orodje za boljši svet? Vas je k temu vodila radovednost ali skrb za okolje?

NZL: Verjetno radovednost in privilegij raziskovalnega dela. Na začetku bolj zanimanje za odkrivanje novega, v mojem primeru razumevanje nastanka in strukture materialov, želja pripraviti nov material, ki ga prej še nihče ni. Kasneje, ko so bili porozni materiali prepoznani kot eni od najboljših za nove okolijske in energijske rešitve, pa je postalo zavedanje o potrebi po raziskavah na teh področjih pomembno vodilo. Dejansko je pri pridobivanju projektov in drugega financiranja nujno prepoznati dobrobiti svojega dela za družbo in povezano skrb za okolje.

NNT: Praktični del diplome na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo na Univerzi v Ljubljani sem opravila na enem izmed Fraunhoferjevih inštitutov v Nemčiji, kjer sem se ukvarjala z raziskavami onesnaženosti zraka s težkimi kovinami. To je bil trenutek, ko sem vedela, da je kemija anorganskih materialov področje, na katerem želim raziskovati. Po diplomi sem se zaposlila v podjetju Dinos, v razvojnem oddelku za področje trdnih odpadkov. To je bil trenutek, ko sem se zavedala, da ima raziskovanje na področju skrbi za okolje zame pomemben smisel.

Prof. dr. Nataša Novak Tušar in prof. dr. Nataša Zabukovec Logar. Foto: Jože Suhadolnik

Je tehnologija tista, ki nas bo rešila, ali moramo znanstveniki in državljani stopiti skupaj v popolnoma drugačen način življenja?

NZL: Tehnologije lahko pomagajo k ohranjanju čistega oziroma primernega življenjskega okolja, vendar mora njihova implementacija iti z roko v roki s spremembami navad in našega dojemanja življenjskega standarda. Potrošništvo je doseglo razsežnosti, ki zelo negativno vplivajo na okolje in neizogibno vodijo v več odpadkov in onesnaženja. Kupujmo manj in izdelke, ki jih lahko, uporabljamo dlje časa. Ustvarjajmo dodano vrednost na načine, ki ne uničujejo našega planeta z bolj kvalitetnimi in visokotehnološkimi izdelki in storitvami. Stremimo k več skromnosti pri fizičnih dobrinah, in več energije usmerjajmo v izobraževanje, raziskovanje in razmisleke o prihodnosti na osebni in družbeni ravni. V tem trenutku tudi umetna inteligenca že spreminja naše navade in družbo. Res je, da z njo oziroma neskončnimi količinami podatkov ustvarjamo tudi digitalno onesnaženje. Vendar ji ne bomo ubežali. Poskusimo raje razmisliti, na katerih področjih predstavlja priložnost, predvsem na področjih novih zelenih tehnologij, in kako jo lahko družbeno odgovorno uporabljamo z namenom izboljšati trenutno stanje planeta ali pa vsaj zadržali nadaljnje poslabšanje.

NNT: Podnebna kriza ni več oddaljen problem prihodnosti, temveč realnost, ki jo že živimo. Dobra novica pa je, da imamo znanje in tehnologije, s katerimi lahko bistveno zmanjšamo vpliv na okolje – od naprednih materialov za shranjevanje energije do učinkovitejšega čiščenja vode in zraka. Ampak samo znanje in tehnologije niso rešitev. Potrebujemo spremembo v razmišljanju. Kot družba moramo začeti vrednotiti trajnost, ne le rast. To pomeni tako v znanosti kot v industriji ter v vsakdanjem življenju pametnejšo rabo virov, krožno gospodarstvo in odgovorne odločitve. Znanstveniki imamo odgovornost razvijati rešitve in jih jasno komunicirati. Državljani pa imajo moč, da s svojimi odločitvami te rešitve podprejo in zahtevajo sistemske spremembe. Če bomo stopili skupaj, lahko prihodnost še vedno oblikujemo, ne kot kompromis, ampak kot priložnost za bolj zdrav, pravičen in trajnosten svet.