Slovenka, ki si je uresničila željo in se preselila na Hvar: Ni bilo lahko

Že v otroštvu si je želela, da bi nekoč živela na enem od dalmatinskih otokov, zato je bila pred dvema letoma pripravljena pustiti vse za sabo in začeti znova.

Čeprav se je zavedala, da življenje na Hvaru niti približno ni enako kot poletni oddih, in se je morala spoprijeti s precej izzivi ob selitvi, niti za trenutek ne obžaluje svoje odločitve. Še več – pravi, da nikoli ni bila tako srečna kot zdaj, ko lahko uživa v odmaknjenosti, miru in samoti, ki jo omogoča otok.

Zakaj ste se odločili, da se boste preselili na Hvar?

Prvotni načrt ni bil, da bom živela na Hvaru, sem pa že v otroštvu vedela, da želim živeti na nekem otoku v Dalmaciji, ker se mi je zdelo, da je tam moj pravi dom.

Ko je bila moja hči dovolj stara, sva se začeli pogovarjati o tem in ob koncu epidemije koronavirusa, sem začela iskati hišo, ki bi jo kupila. Želela sem si, da bi s hčerko živeli blizu morja, na samem, obenem pa je bil pogoj, da je v bližini tudi šola, ki bi jo hči lahko obiskovala.  

Iskanje je trajalo približno dve leti. Finančno sem bila omejena, zato ni bilo tako enostavno najti ustrezne ponudbe. Hotela sem namreč kupiti hišo, ki bi jo obnovila, nisem pa nameravala graditi. A so se stvari potem obrnile v drugo smer.

Pred leti ste že živeli v tujini. Vam je ta izkušnja pomagala, ko ste se preselili v Dalmacijo?

Preden sem imela otroka, sem nekaj časa živela v Braziliji, s hčerko in njenim očetom pa smo živeli na Kanarskih otokih, preden sva se razšla. Od nekdaj sem zelo rada potovala, a vedno me je vleklo v Dalmacijo, ker sem tam čutila mir.

Imela sem občutek, da se vračam domov, čeprav nimam sorodnikov v Dalmaciji. Šlo je torej za intuicijo, ki jo pogosto upoštevam.

Kako ste se pripravili na to, da boste zapustili Maribor in odšli na Hvar?

Glede takšnih odločitev sem precej nora. (smeh) Rada tvegam in se prepustim novim dogodivščinam in izzivom, zato mi ni bilo težko pustiti vse za sabo in začeti znova. Najprej sem nameravala prodati stanovanje v Mariboru in s tem denarjem zgraditi hišo na Hvaru.

Marsikdo mi je rekel, da je to nemogoče in da tega ne bom uresničila, a sem bila vztrajna. Tudi na Hvaru so mi domačini pozneje povedali, da so mislili, da sem nora, češ ženska je prišla sama s hčerko bogu za hrbtom in namerava graditi hišo.

S hčerko namreč živiva na precej odmaknjenem delu otoka, saj sem petinštirideset minut vožnje oddaljena od prvega mesta Jelse. Kadar me obiščejo bližnji, pogosto kdo reče, da živim na drugem koncu sveta.

Moram pa povedati, da hiša še ni zgrajena, temveč s hčerko trenutno živiva zraven zemljišča, kjer gradim nov dom. Če bi vedela, kaj vse me čaka, se morda res ne bi podala v to, da bi gradila. (smeh)

Barbara Štancer, foto: osebni arhiv

Kakšni zapleti so vas čakali?

Ko sem našla ustrezno lokacijo, sva s hčerko odšli na Hvar, da se prepričava, če želiva tam živeti in graditi hišo. Takoj sem se zaljubila v razgled, saj je bilo zemljišče tik ob morju. Dva dni zatem sva se že odpravili v Jelso, da bi hčerko vpisala v šolo.

Toda vse ni potekalo gladko, še zdaleč ne. Stanovanja v Mariboru nisem pravočasno prodala, zato sem bila pod stresom, ker sem morala prositi prodajalce hiše, da me počakajo, kar so bili pripravljeni storiti, če poravnam določen znesek, zato sem morala pravočasno zbrati denar.

Prav tako sem dolgo iskala izvajalca gradnje, ki bi bil zanesljiv. Bilo je veliko komplikacij, vendar je bila želja tako močna, da sem našla način in vztrajala. Imela sem občutek, kot da mi bo nekdo dušo iztrgal, če tega ne uresničim.

Rekla pa sem si, da če mi ni namenjeno, se bom pač vrnila v Slovenijo. A kljub zapletom sem dobivala znake in potrditve, naj sledim svojim željam. Nakup hiše je bil stresen, obenem sva morali najti stanovanje, v katerem bova živeli, dokler gradnja ne bo končana. Toda potem so sledili dodatni zapleti.

PREBERITE ŠE -> Preživela raka, spolno zlorabo, se 33-krat selila, danes pa polno živi in ljubi

Kakšni?

Izvajalec gradbenih del je zbolel za rakom, zato sem morala poiskati novega. Po priporočilu sem našla neke ljudi, ki naj bi bili zanesljivi, a so pobegnili z denarjem, gradnja hiše pa ni bila niti na polovici. To je bila prava nočna mora.

Izgubila sem denar, s hčerko pa sva morali poiskati tudi novo začasno namestitev. Na srečo so mi ponudili, da živim v drugem delu hiše, ki sem jo kupila. Kar je bilo velikodušno, vendar tam ni bilo vode, stranišča in umivalnika, zato sva nekaj dni morali stisniti zobe. Umivala sem se kar v morju, preden sem šla v službo.

Kje ste našli delo?

Vodim hotel in apartmaje, čeprav to ni bil prvotni načrt. Na Hvaru sem nameravala nadaljevati s slikanjem in izvajanjem slikarskih delavnic, saj se s tem ukvarjam že več let. Ko sem dobila ponudbo, da vodim hotel, sem tri mesece odlašala z odločitvijo. Delo sem sprejela, ker sem izgubila denar.

Ker sem umetniški tip, je bila to zame velika preizkušnja in precejšen zalogaj, saj nisem imela izkušenj z vodenjem hotela in birokracijo, a sem se to naučila. To je pomenilo, da sem morala delati od jutra do večera, da sem usvojila način dela. Toda ni mi žal, da sem sprejela to priložnost, ker vem, da mi to omogoča življenje na Hvaru, čeprav je bilo prvo leto zelo naporno.

Ste kdaj pomislili, da bi se vrnili v Slovenijo?

Ne, čeprav sem se vmes psihično in fizično zlomila. Toda morje me zdravi. Kadar plavam in sedim ob obali, me to rešuje. Brez tega ne bi zdržala. Ko se zbudim ob morju, se zahvalim, da lahko živim tukaj. Ne glede na preizkušnje sem neskončno hvaležna, da sem uresničila svojo dolgoletno željo.

Kako pa se je vaša hči privadila na novo okolje in obiskovanje šole na otoku?

Sprva je bilo zanjo težko, ker ni znala hrvaščine, zato se je morala naučiti jezika, po dveh letih pa govori kot domačini, z dialektom, ki je značilen za Jelso. Vsako mesto na Hvaru ima namreč svoj dialekt. Po dveh letih marsikdo ne more verjeti, da je Slovenka, ko sliši, kako govori.

Ko sva se preselili, se je vpisala v šesti razred, saj na Hrvaškem nimajo devetletne osnovne šole. Prve tri mesece je imela grozno krizo, čeprav se je selitve veselila. Veliko sva se pogovarjali, da je lažje prebrodila spremembo, potem pa so se stvari obrnile na bolje.

Prvo poletje je bilo zanjo čudovito, polno doživetij, zato se mi je celo zahvalila, ker sem ji omogočila takšno življenje. Rekla mi je, da nikoli ne bi ustvarila takšnih spominov, kot jih je lahko na Hvaru. Odraščanje na otoku je namreč povsem drugačno kot v mestu.

Katere razlike opažate?

Otroci preživijo več časa zunaj, nimajo obšolskih dejavnosti, ampak se igrajo, kopajo … Hči mi je povedala, da ne pogreša Maribora, kjer se je s prijatelji dobivala v nakupovalnem središču ali pri kom doma, veliko časa pa so uporabljali tudi pametne telefone, medtem ko na Hvaru tega skoraj ni, ker prosti čas preživljajo na plaži, se vozijo s čolnom, supom, igrajo kitaro, pojejo.

Barbara Štancer, foto: osebni arhiv

Kako so vaju sprejeli domačini?

Zelo lepo, kar je čudež. Domačini so namreč zelo tradicionalni, jaz pa sem precej drugačna, zato sem bila resnično presenečena in hvaležna, ker so me tako lepo sprejeli. S hčerko naju imajo radi. V uvali, kjer živiva, pa stanuje le še ena družina in dve starejši gospe.

Najbrž nisem edina, ki vas bo vprašala, kakšne so zime na otoku?

Ne, ker me to sprašuje veliko ljudi, kakor da so zime na Hvaru nekaj najhujšega. (smeh) Pred tem sem že preživela zimo na Murterju, zato zame to ni bilo nekaj novega in nenavadnega.

Pravzaprav ne razumem, zakaj ljudje domnevajo, da so zime na otoku grozne. Odkar živim na Hvaru, imam raje zimo kot poletje.

Zakaj?

Ker ni turistov in je zelo mirno. Kot sem že omenila, sem zaposlena v hotelu, zato je med sezono precej naporno in delam tudi po dvanajst ur na dan. Pozimi pa lahko uživam v samoti in miru. Ne slišim ničesar drugega kot zvoke narave, zato lahko v miru slikam.

Pozimi ni hladno, zato ne potrebujem plašča, obenem plavam vsak dan. Tudi burjo sem vzljubila, saj se mi zdi, da prečisti zrak. Zdaj razumem, zakaj imajo domačini najraje zimo, ker je več časa za druženje, ribolov, stik z naravo, obiranje oljk ... Večina ljudi na Hvaru dela v turizmu, zato poleti nimajo toliko časa.

PREBERITE ŠE -> Marija, matematičarka, ki je postala gozdarka: Gozd je lepo zrcalo lastnih zablod

V Jelsi organizirate tudi delavnice slikanja ob vinu (Paint & Wine). Kakšen je odziv?

Ko sem to organizirala prvič, je bil zelo dober odziv, kar me je presenetilo. Udeležile so se ženske, ki so bile navdušene in so prišle iz različnih mest na otoku. Pozimi bom spet nadaljevala s tem, tudi plesne delavnice bom organizirala, saj je precej povpraševanja po tem.

Prav tako se še vedno ukvarjam s slikanjem, ker sem bila kljub službenim obveznostim trdno odločena, da s tem ne odneham. Pozimi se torej lahko v večji meri posvetim stvarem, ki mi polnijo dušo.

Je bila selitev na Hvar ena od vaših najboljših odločitev?

Zagotovo, ker sem tukaj pomirjena s sabo in imam rada samoto, tišino, stik z morjem in naravo. Tega v mestu nisem imela, zato ne pogrešam življenja na celini.