Slovenka, ki je svoje sanje uresničila v Ameriki: Šovbiznis je posebna zver

Od puščajočega okna v najetem stanovanju do prestižnih odrov Broadwaya. Naša sogovornica Katja Križan je dokaz, da so ameriške sanje uresničljive. New York jo je izklesal, a ko je postalo preostro, se je umaknila. V domovini je našla sorodno dušo, s katero zdaj skupaj ustvarjata življenje na Floridi.

Če potegneva črto pod 20 let življenja v Ameriki: je vaš uspeh rezultat trdega dela ali tega, da ste se pravočasno naučili razmišljati "po ameriško"?

Uspeh je zelo subjektivna stvar in se skozi življenje nenehno spreminja. Danes mi pomeni nekaj popolnoma drugega kot pred dvajsetimi leti. Ko sem kot 22-letnica prišla v New York, sem iskala spremembo, izziv in novo okolje – in mesto mi je dalo vse to, pa še veliko več. Takrat je uspeh zame pomenil predvsem preživetje. Najti način, kako si ustvariti življenje na drugem koncu sveta, brez družine, prijateljev in kakršnegakoli zaledja. Začeti popolnoma iz nič. Bolj ko sem spoznavala ta sistem, bolj sem v njem našla tudi sebe. Ko pa sem razumela še ameriški način razmišljanja, sem dobila občutek, da sem končno “na konju”.

Na začetku je bilo ključno predvsem trdo delo, saj takrat še nisem znala razmišljati po ameriško. Z leti pa mi je ta mentaliteta postajala vedno bližje – in iskreno, zelo mi je ustrezala. V njej sem našla logiko, učinkovitost in jasen fokus na napredek. Danes je moj uspeh rezultat obojega: trdega dela in načina razmišljanja, ki sem ga osvojila tukaj. Tudi moj pogled na uspeh je danes drugačen. Prioritete so postale svoboda, kakovost življenja in iskanje notranjega “flowa”, brez velikih ekstremov.

Slovenijo ste zapustili kot plesalka, danes ste obraz fitnesa. Vas je v to spremembo prisilil trg ali ste v New Yorku odkrili novo verzijo sebe?

Šovbiznis je posebna zver. Doživela sem ga v vsem njegovem blišču in če bi me danes kdo vprašal, ali bi vse ponovila, bi brez oklevanja rekla: absolutno. A veliko stvari ostaja skritih očem javnosti. Ne zato, ker bi jih kdo namenoma skrival, ampak zato, ker ljudje radi verjamejo v glamur in navidezno popolnost, ki jo ta industrija prodaja. Šovbiznis je konec koncev ustvarjen zato, da zabava. Z vplivom družbenih omrežij in vedno več izpovedmi znanih obrazov pa javnost počasi začenja razumeti, da ni vse zlato, kar se sveti.

Sama sem doživela ogromno neprijetnih situacij – od popolnega nadzora nad videzom, pričesko in telesno težo do zavrnitev na avdicijah zaradi popolnoma banalnih razlogov, kot je na primer višina. Včasih imaš občutek, da te ta industrija najprej popolnoma zlomi, zato, da bi te lahko po svoje zgradila. Vztrajala sem predvsem zato, ker sem si uspeha želela tako močno, da me je le malokaj lahko ustavilo. Ko enkrat doživiš ta svet od znotraj, te zaznamuje za vse življenje. In iskreno – verjetno danes ne bi bila tukaj, kjer sem, če ne bi šla skozi vse to. Šovbiznis ti ustvari trdo kožo in te pripravi na življenje.

Kariera plesalke pa ima tudi rok trajanja. Vedno prihaja nova, mlajša generacija in slej ko prej pride trenutek, ko se moraš odločiti, ali boš nadaljeval kot koreograf, učitelj ali pa izbral povsem novo pot. Jaz sem po dvajsetih letih preprosto začutila, da imam dovolj. Kot pravijo: »Najboljši čas za odhod je takrat, ko si na vrhu.« Prehod v fitnes in osebno trenerstvo je bil zame zelo naraven. Fitnes je bil vedno del mojega življenja, saj sem morala kot plesalka ves čas skrbeti za svoje telo. Ni pa bil lahek začetek. Pri skoraj tridesetih sem gradila popolnoma novo kariero in morala pridobiti ogromno znanja, da sem sploh lahko začela delati kot trenerka začetnica. Danes mi fitnes predstavlja ne samo kariero, ampak tudi življenjski stil, ki bo ostal del mene do konca življenja. Ne glede na to kam me posel zapelje.

Katja Križan. Foto: Osebni arhiv

Pravite, da je šovbiznis zver. Koliko talentiranih ljudi pa ste videli pogoreti zato, ker niso imeli dovolj finančnega zaledja za preboj?

Veliko. Sploh v New Yorku, ki je mesto plesalcev z vsega sveta. Tja pridemo z velikimi sanjami, a jih preživi le malo. Trdo delo, brutalna konkurenca, neizprosne ulice, življenje brez družine in stalna borba za obstanek – to ni okolje za vsakogar. Zanimivo pa je, da večina ljudi, ki jih poznam in so si tam dejansko ustvarili življenje, ni imela velike finančne podpore doma. Tisti, ki so jo imeli, so pogosto hitreje odšli nazaj. Nikoli ne bom pozabila pogovora z mami, ko sem ji povedala, da mi ob vsakem dežju pušča okno v sobi. Rekla mi je: »Zdaj pa res vidim, da te še dolgo ne bo domov.« Stanovanje sem si delila z dvema sostanovalcema, ki ju skoraj nikoli nisem videla, a mama je vedela, da če sem pripravljena živeti v takih razmerah namesto vrnitve domov, potem sem res odločena.

Danes to razumem veliko bolje kot takrat. Meni življenje v New Yorku nikoli ni predstavljalo trpljenja. Če bi ga doživljala tako, bi se hitro vrnila. Je bilo težko? Absolutno. Sploh brez veliko denarja, brez delovnega dovoljenja in z omejenim proračunom za osnovne stvari. Velikokrat sem bila tudi zelo osamljena. Takrat so bili telefonski klici dragi, Skype pa je šele prihajal. Kasneje sem ugotovila, da je osamljenost v New Yorku pravzaprav precej pogosta. To je mesto imigrantov. Ljudje si socialno življenje gradijo skozi delo, restavracije, bare, nočne klube. Meni je ples takrat pomenil vse – delo, identiteto in družbo.

PREBERITE ŠE -> Dr. Urška Košir: Ena in edina stvar, ki jo pogrešam iz Amerike

Je v svetu zabave in fitnesa sploh prostor za pristnost, ali je vse, od nasmeha do mišic, le del dobro premišljenega poslovnega načrta?

Seveda je prostor za pristnost. Svoje najboljše prijatelje sem spoznala prav v teh dveh industrijah. Nekateri so postali moja mala ameriška družina in večkrat so obiskali tudi Slovenijo. Res pa je, da je posel tukaj veliko bolj načrtovan kot pri nas. Sama tega nikoli nisem doživljala kot nepristnost, ampak kot dobro poslovno strategijo. Američanom se ne zdi nič nenavadnega, če izpostaviš svoje prednosti in vrednote, ki ti pomagajo do uspeha. Na koncu je od tega odvisen tudi tvoj zaslužek. A dobra promocija ni dovolj – rezultate moraš tudi dejansko pokazati. Sploh v fitnes industriji sem večkrat videla trenerje, ki so imeli videz, sledilce in karizmo, a niso vlagali v znanje ali dovolj trdo delali. In prej ali slej so pogoreli. Ljudje tukaj, predvsem tisti, ki vlagajo v osebno trenerstvo, zelo cenijo kakovost, strokovnost in delovno etiko. Ko ti enkrat zaupajo, ostanejo zvesti. Nekatere stranke imam že deset let.

Američani so tudi veliko bolj odprti, zato mi je tukaj lažje delati kot v Sloveniji. Iskreno sem v Ameriki doživela manj zahrbtnosti in neiskrenosti kot doma. Že kot plesalka sem opazila, kako smo si v New Yorku med sabo iskreno privoščili uspeh, medtem ko sem v Sloveniji pogosto čutila več tekmovalnosti in metanja polen pod noge.

Katja Križan. Foto: Žiga Intihar

Pravite, da so sanje v ZDA uresničljive, a drage. Kdaj ste prvič začutili, da Amerika od vas zahteva več, kot ste ji v tistem trenutku lahko dali?

Verjetno že prvo leto. Nekateri stroški so tukaj tudi do trikrat višji kot v Sloveniji. Spomnim se raziskave, ki je pokazala, da večina Newyorčanov za najemnino nameni 30 do 40 odstotkov prihodka. Hrana in predvsem restavracije so zelo drage. Prva leta so bila precej zahtevna predvsem zato, ker nisem smela delati – študentska viza tega ni dovoljevala. Večkrat sem za nekaj mesecev prišla v Slovenijo, delala dve službi in se nato vrnila v New York. Delala sem tudi kot varuška in sprehajalka psov, medtem ko sem hodila na avdicije in čakala na pravo priložnost.

Vrhunec moje plesne kariere je bil, ko sem postala del skupine Almost Angels. To je bil eden najbolj zaželenih projektov med plesalci, saj je poleg Broadwaya pomenil stabilen tedenski zaslužek. Nastopale smo štirikrat tedensko in živele v hotelu. To sta bili verjetno dve najlepši in nori leti mojega življenja.

A vendarle, izgorelost vas je vrnila v Slovenijo. Je bila vrnitev iskanje zatočišča ali le preizkus, če vas domovina še zna zadržati?

Verjetno kombinacija obojega. Koronavirus je New York spremenil v mesto duhov. Ljudje so zapadli v paniko, druženje, kot smo ga poznali, je praktično izginilo in osamljenost je bila na vrhuncu.

Takrat sem delala za znano fitnes korporacijo Equinox, kjer smo čez noč vse preselili na remote. Treningi so potekali prek interneta, jaz pa sem kot managerka ekipe štiridesetih trenerjev živela v popolnem kaosu. Vsi sestanki so bili na Zoomu, moja majhna garsonjera na Manhattnu pa je čez noč postala pisarna, jedilnica in spalnica hkrati. Vse se je pomešalo. Delala sem med 60 in 80 ur na teden, le da sem zdaj vse to počela med štirimi stenami majhnega stanovanja v New Yorku.

Izgorelost je postajala vedno bolj očitna in prvič sem resno začela razmišljati o kakovosti svojega življenja. Kaj mi pomenita denar in kariera, če nimam časa uživati v življenju? Ali pa še huje – če na koncu vse zasluženo porabiš za stvari, ki sploh nimajo prave vrednosti. Ko človek ostane več sam s sabo, začne razmišljati o stvareh, ki ležijo nekje globlje. Tudi meni se je začel vračati glas: »Kako bi mi bilo danes v Sloveniji? Se lahko ponovno najdem v okolju, kjer sem odrasla? Lahko tam ustvarim boljšo kakovost življenja?« Po dolgih pogovorih z družino in po resnem premisleku sem se odločila, da se vrnem domov in poskusim ponovno najti svojo pot.

PREBERITE ŠE -> Tjaša Macerl: Moški nikoli ne sme biti tvoj projekt, zaradi katerega se izgubiš

In tu ste našli sorodno dušo in jo odpeljala s seboj. A ne v New York. Kako sta skupaj »napadla« ameriški trg?

(smeh) Res je. Ali pa je on našel mene. Dolgo sem čakala, da se Tomaž sam odloči za selitev, in nikoli nisem pritiskala nanj. Vedel pa je, da se sama v Sloveniji preprosto nisem našla. Če njega ne bi bilo v mojem življenju, bi se verjetno že po enem letu vrnila nazaj v New York. Slovenija mi je vsak dan predstavljala neko notranje razočaranje, sem pa človek, ki tudi v slabih situacijah hitro najde nekaj dobrega. V tem času sem se ponovno povezala z družino in prijatelji, ustvarila nove poslovne odnose ter vzpostavila distribucijo za novozelandsko znamko Nuzest, ki še danes uspešno posluje v Sloveniji s pomočjo moje prijateljice Barbare.

Tudi z mami sva se v tem obdobju zelo zbližali, zato danes verjamem, da je res vsaka stvar za nekaj dobra. Nikoli nisem verjela v “ultimate” stvari. In v tistem trenutku je ljubezen do Tomaža prevladala nad ljubeznijo do Amerike. Verjetno tudi zato, ker sem čutila, da si spremembe želi tudi on – le pravi trenutek sva morala najti. Težko rečem, da sva ameriški trg “napadla”, ker sva se preselila v precej neprijetnem obdobju za selitve. Nova administracija je močno zaostrila postopke, delodajalci so postali previdnejši pri zaposlovanju tujcev in situacija ni bila lahka – predvsem za Tomaža. Sama nisem nikoli verjela v delo na črno. Če te tukaj dobijo, si lahko zelo hitro zapreš vrata do dovoljenja za bivanje in delo. Amerika je glede tega precej bolj stroga kot Slovenija. Zato sva najprej uredila vse dokumente in poskrbela, da sva oba tukaj legalno. Zdaj pa je čas za “napad”. (smeh) Oba verjameva v to, da lahko v Ameriki ogromno dosežeš, če si pošten, pozitiven in pripravljen trdo delati. Američani to cenijo. Tukaj lahko dobro zaslužiš, spoznaš zanimive ljudi in si ustvariš zelo polno življenje, če imaš pravo miselnost in željo po napredku.

Katja Križan. Foto: Osebni arhiv

Kako danes gledate na ameriško državljanstvo? Je to le praktična vstopnica za lažje birokratsko življenje ali globok občutek pripadnosti tej državi?

Iskreno? Ko pomislim na svojo imigracijsko pot in koliko časa, denarja ter predvsem živcev je bilo potrebnih, da danes držim v roki ameriški potni list, ga zagotovo vidim tudi kot zelo pomemben birokratski dokument. Nenazadnje je prav to omogočilo precej lažjo pot tudi Tomažu. On je na primer dovoljenje za delo in bivanje dobil v osmih mesecih, jaz pa sem do njega prišla šele po sedmih letih življenja v Ameriki. Od študentske vize, Au Pair programa in Einstein vize do Green Carda ter nato državljanstva leta 2021 – celotna pot je trajala več kot deset let. Ponosna sem predvsem na to, da sem vse naredila pošteno. Niti enega dneva nisem bila v Ameriki nelegalno. Kar danes mediji pogosto prikazujejo glede imigracij, je po mojem mnenju predvsem posledica dolgoletnega pomanjkanja nadzora in nejasnih pravil. Seveda v Ameriki živi veliko ljudi brez dokumentov, ampak realnost je pogosto precej bolj kompleksna, kot jo prikazujejo naslovnice.

Moram pa priznati, da z leti vedno bolj patriotsko gledam na svoj ameriški potni list. Američani so zelo ponosni na svojo državo in to mentaliteto sčasoma malo prevzameš tudi sam. Nekaj takega bi po mojem mnenju lahko včasih bolj cenili tudi Slovenci. Amerika je še vedno ena najmočnejših držav na svetu in občutek, da si del tega sistema, prinese določeno mero ponosa. Hkrati pa vedno z veseljem poudarim, da so moje korenine slovenske.

Katja Križan. Foto: Osebni arhiv

Amerika je politično in kulturno močno razdvojena. Se na Floridi sploh še čuti tista "stara Amerika" svobode, ali se ljudje danes družijo le še znotraj svojih političnih mehurčkov?

Ne verjamem vsemu, kar vidimo na televiziji. Realno življenje – vsaj tisto, ki ga živim jaz – je precej drugačno od slike, ki jo pogosto ustvarjajo mediji. Na Floridi se zelo čuti vpliv Južne Amerike, zato imam včasih občutek, da sem skoraj na Balkanu. Življenje je precej bolj “easy going” (lahkotno) kot v New Yorku. Ljudje delajo manj, tempo je počasnejši, veliko stvari pa se kljub pravilom še vedno naredi malo “po domače”. Poslovno gledano so ljudje tukaj manj zanesljivi kot v New Yorku.

Mislim pa, da gre za podoben kontrast kot v Evropi – sever je bolj usmerjen v red, pravila in delovno etiko, jug pa bolj v sproščen način življenja. Ne bi rekla, da se ljudje družijo samo znotraj političnih mehurčkov. Večina Američanov zna politiko pustiti ob strani, ko pride čas za druženje. Tukaj velja neko nepisano pravilo, da se o politiki, veri in denarju v družbi ne govori preveč. Iskreno sama med letom 2009 in danes ne čutim bistvene razlike v vsakdanjem življenju. Seveda obstajajo ekstremi, ki želijo svoje poglede vsiljevati drugim, ampak takšni ljudje so obstajali vedno.

Katja, Tomaž in Shah. Foto: Osebni arhiv

Kaj v vašem slovenskem DNK najbolj trči ob ameriško kulturo? Je to naša nagnjenost h kritičnosti ali morda to, da ob kavi ne znamo govoriti le o poslu?

Mislim, da nič od tega. Verjetno je prav zato Amerika postala moj dom. Obe lastnosti, ki ju omenjaš, sta tukaj lahko celo prednost – le v nekoliko drugačni obliki. Samokritičnost Američani zelo cenijo, ker jo povezujejo s skromnostjo in željo po napredku. Kritičnosti do drugih pa večinoma ne razumejo oziroma jo izražajo veliko bolj zasebno in previdno. Na začetku mi je največji kulturni šok predstavljala njihova odprtost. To je bilo zame nekaj popolnoma novega. Nisem mogla verjeti, kako hitro so se mi popolni neznanci odprli in z mano delili zelo osebne zgodbe. Nikoli ne bom pozabila globokih pogovorov z ljudmi na podzemni železnici, v taksijih, za barskimi pulti ali na ulici. Takrat se mi je to zdelo skoraj neverjetno. Danes pa razmišljam precej bolj ameriško kot slovensko. In ravno zaradi tega včasih težje razumem slovensko mentaliteto. Kot imigrant v New Yorku moraš biti ves čas usmerjen v napredek, delo in prihodnost. Ta “business mindset” (podjetniška miselnost) mi je bil zato pravzaprav zelo pisan na kožo.

Ko se po dolgem času vrnete v Slovenijo, kaj je tista prva stvar, ki jo vaše telo in um najbolj pogrešata? Poleg ljudi, seveda.

Narava za um. Hrana za telo. Slovenija je čudovita država in prav vsak ameriški prijatelj, ki sem ga pripeljala tja, se je želel vrniti. Vedno komaj čakam, da grem teč v naravo. Zrak je drugačen. Seveda predvsem takrat, ko se odmakneš iz Ljubljane. In hrana … Ta je v Sloveniji neprimerljivo boljša. Ne samo domača kuhinja – vse ima drugačen okus. Tomaž, ki vedno bolj spoznava ameriški hospitality in restavracijski posel, mi pogosto reče, kako drugače se kuha tukaj v primerjavi s Slovenijo. Vedno se razveselim kozarca slovenskega vina, zelo rada greva v Brda, če je le priložnost, in pogosto pogrešava tudi hribe. Na Floridi je najvišja nadmorska višina okoli 105 metrov, tako da tega res ni veliko. Tudi najin kuža bi se verjetno strinjal.

Katja Križan. Foto: Osebni arhiv

New York ali Florida?

Nemogoče se odločim za eno. To je skoraj tako, kot bi primerjal Nemčijo in Španijo. Veliko ljudi misli, da je Amerika povsod enaka, ampak zvezne države se med seboj močno razlikujejo – po kulturi, mentaliteti, načinu življenja in celo vrednotah. Težko bi izbrala samo eno, ker imata obe okolji svoje prednosti in slabosti. Veliko je odvisno od tega, kakšen življenjski slog si želiš.

New York je mesto, ki se nikoli ne ustavi. Ima energijo, ki jo je skoraj nemogoče opisati, če je ne doživiš. Zahteva trdo kožo in močan karakter, da v njem preživiš in uspeš. Po drugi strani pa ti da toliko možnosti, izkušenj in širine, da težko najdeš primerljivo mesto kjerkoli na svetu. Kulturna raznolikost, neskončne možnosti za druženje, neverjetne življenjske zgodbe ljudi in tisti občutek, da je vedno mogoče še več – to je New York. In seveda dejstvo, da tam praktično vedno lahko dobiš ali najdeš, karkoli si zamisliš.

Florida pa je popolno nasprotje. Tukaj se čas nekoliko ustavi. Vsak dan imaš občutek, kot da si na dopustu. Palme, sonce, ocean in toplo vreme te hitro prepričajo, da si vzameš trenutek zase. Včasih mi to predstavlja izziv, ker sem človek akcije in stalnega napredka. Sicer pa Florido še vedno spoznavam in iščem svoj pravi ritem tukaj. Zato mi trenutno zelo ustreza kombinacija obeh svetov – življenje v Ameriki in poslovni projekti, ki jih še vedno gradim tudi v Sloveniji.