Slovenka, ki je s svojim glasom osvojila študij na prestižni ameriški univerzi: Vrstniki tam me zelo podpirajo
Ko stopi na oder, takoj začutiš tisto pravo energijo vrhunske pevke. Veronika Strnad (ki, mimogrede, ni v sorodu s prav tako izjemno Nino Strnad) je bila med stotinami kandidatov izbrana za polno plačan študij na prestižnem Berkleeju v Bostonu, kjer je svoje znanje nekoč kalil tudi Jan Plestenjak. Mlada vokalistka je trenutno na počitnicah v Sloveniji, a bo dopust izkoristila predvsem za to, da svojo glasbo predstavi tudi domači publiki. Pred velikima koncertoma na Ptuju in v Brežicah smo z njo poklepetali o tem, kako je premagala hudo konkurenco in osamljenost ter zakaj vztraja pri petju v slovenščini.
Velika jazzovska ikona Nina Simone je dejala: »Talent je proces preoblikovanja naključij v usodo.« Vi ste na tisto usodno avdicijo v Italijo odpotovali z mislijo »nimam ničesar izgubiti«, domov pa prišli s polno šolnino za Boston. Kdaj ste nehali verjeti, da je bil Berklee le srečno naključje?
Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem dojela, kako veliko spremembo je naredila ta avdicija. Imela sem res veliko podporo s strani družine, prijateljev in profesorjev, ki so verjeli vame in me spodbudili, da sem zbrala pogum in zagrabila priložnost. To mi je ogromno pomenilo. Verjamem in zaupam vesolju, da se stvari zgodijo z namenom, če sta le prisotna strast in delo.
Ko ste spakirali kovčke in odšli čez lužo, ste bili stari 21 let. Koliko dvomov in strahov je potovalo z vami v letalu in kako hitro so v Ameriki izpuhteli?
Prva pot je bila polna mešanih občutkov. Spomnim se velike vznemirjenosti, da se tistega dne sploh nisem mogla veseliti odhoda in da sem nato čutila krivdo, da se tako počutim, saj je bila priložnost izjemna. Seveda so bili ti občutki normalni, saj sem puščala vse, kar sem poznala, za sabo. Ko sem prispela v Boston, mi je odleglo, saj sta mesto in fakulteta naredila name odličen vtis. Ker pa se v Ameriko nisem preselila z mislijo, da tam ostanem štiri leta, temveč sem to vzela bolj kot poskusno obdobje, sem morala skozi spoznanje, kako velik je bil ta korak. Ta proces je pri meni trajal kar celo študijsko leto. V tem sem ponotranjila, da sem začela živeti novo realnost, staro pustila za sabo in tudi sprejela novo verzijo sebe.
Jan Plestenjak, ki je prav tako obiskoval Berklee, je nekoč rekel, da te tam nihče ne vpraša, kdo si, ampak le, kaj znaš pokazati z glasom. Kdaj v teh treh letih v Bostonu ste sebi priznali/dokazali, da lahko konkurirate izjemnim vokalistkam?
Konkurenca je vsekakor velika, ogromno je takih študentov, kot sem jaz in še veliko boljših. Pri tem se trudim imeti dovolj milosti do sebe, saj se lahko hitro začneš primerjati z drugimi in opažati svoje pomanjkljivosti. Okolje je zelo inspiracijsko in velikokrat me sovrstniki navdahnejo in motivirajo, da se še izboljšam. Hkrati pa vem, da je edina oseba, s katero se moram primerjati, mlajša verzija sebe. Pohvale profesorjev, sovrstnikov, opravljene avdicije, povabila v večje projekte in ne nazadnje želja vrhunskih glasbenikov po sodelovanju z mano, kot je bilo snemanje albuma, so mejniki, kjer se vse povrne in kjer verjamem vase. Ob intenzivnem študiju in raziskovanju svojega glasu poskušam ohranjati zavest, da ima vsak svojo pot, unikaten glas, svoje vrline in da mora vsak poiskati svoj recept za uspeh.
Sanje imajo svojo ceno, ki pogosto pomeni osamljenost v tujem mestu. Kdo je bil vaš največji steber, ko so se pojavili trenutki domotožja ali umetniškega dvoma?
To je bila družina in najbližji prijatelji. Vsak pogovor je bil v uteho in predstavljal nov zagon. Vedela sem, da ta pot prinaša veliko vzponov in padcev, in obljubila sem si, da se bom iz vsakega padca nekaj naučila in ga izkoristila za rast.
Izhajate iz močne glasbene družine Strnad. Je bila ta vaša domača, brežiška reprezentanca tista, ki vam je dala krila in vam nikoli ni pustila, da bi podvomili o svojih sanjah?
Družina mi je vedno stala ob strani in mi pustila sanjati o svetu glasbe. Očetovi koncerti in njegovo umetniško ustvarjanje, mamin pevski zbor Viva Brežice, in njuno predano delo, ki sta ga vedno opravljala z veseljem, so mi pokazali, da je nekaj najlepšega, če lahko tvoja strast postane tudi tvoj poklic. Kasneje mi je tudi brat Krištof, skladatelj, dirigent MePZ Viva Brežice in pevec v zboru Slovenske filharmonije, postal velika inspiracija, kako dojemati in pisati glasbo. Veliko mi pomeni, da imam ob sebi ljudi, ki razumejo glasbeni svet in s svojo ljubečo podporo dajejo občutek varnosti.
PREBERITE ŠE -> Slovenka o tem, kako v resnici poteka študij na Harvardu: To ni kraj brez napak, nasprotno!
Študirate »petje in songwriting« v zibelki jazz glasbe, vaš prvi samostojni album pa je v slovenščini. Zakaj vam je tako pomembno, da svoje najbolj intimne zgodbe izpoveste v maternem jeziku, in kako vašo slovenščino sprejemajo sošolci v Bostonu?
Izraz v maternem jeziku mi veliko pomeni in tudi želim si prispevati k svoji kulturi ter ohranjanju jezika. Album »Naslednja postaja« je konceptualna zbirka mojih avtorskih skladb in gre za potovanje, na katerem je vsaka pesem ena osebna zgodba in vsaka zgodba ena postaja na poti. Želela sem si, da prav to pripoved delim z našo publiko. Vrstniki v Bostonu me zelo podpirajo, z mano so se veselili izdaje, nekateri pa so pri snemanju plošče tudi sodelovali.
Stereotipno Amerika velja za kruto in tekmovalno, vi pa na faksu čutite ogromno medsebojne podpore. Kako se v okolju, kjer vsi sanjajo iste velike sanje, sploh rodi takšen zdrav podporni sistem?
Naša univerza je zbirna točka mladih, zagnanih glasbenikov, ki izhajajo iz celega sveta. Vsi si želimo glasbo, postati boljši, uspeti, imeti dobre ljudi okoli sebe, vsi smo odleteli iz domačih gnezd in prišli v ta kraj sami. Dejstvo, da plujemo na isti ladji in da imamo le drug drugega, pripomore k veliki medsebojni ljubezni in podpori.
Letošnje poletje prinaša koncerte na Festivalu Arsana in na gradu Brežice. Je nastopanje pred domačim občinstvom po treh letih Bostona večji užitek ali večja odgovornost?
Oboje. Zelo rada sodelujem z domačimi ustvarjalci in pojem za domačo publiko, hkrati pa čutim veliko mero odgovornosti in željo, da prikažem svoj najboljši nastop. Oba koncerta bosta nekaj posebnega. Zelo se veselim sodelovanja z Big Bandom in Simfoničnim orkestrom RTV na večeru Slovenske popevke, ki se bo zgodil 10. julija ob 21. uri na festivalu Arsana na Ptuju. Zelo pa se tudi veselim stopiti na čisto domač oder z mojim bandom in avtorsko glasbo, ki pa sledi 20. avgusta ob 20. uri na Gradu Brežice.
Jeseni stopate v zadnji letnik študija, vrata v Sloveniji in svetu se vam na široko odpirajo. Kakšne so vaše naslednje, najbolj drzne sanje?
Prva želja je uspešno dokončati študij, medtem napisati in izdati še nekaj avtorske glasbe in izkoristiti zadnje priložnosti v Berklee skupnosti. Potem pa puščam vrata odprta obema svetovoma. Želim si ustvarjati glasbo, sodelovati, izkusiti še kakšen večji projekt in živeti pristno in polno.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
