Ko je Slovenija stopala na pot samostojnosti, je sestra Vesna Hiti odhajala v misijon v Afriko. »Vedno z veseljem povem, da imam afriški rojstni dan skupaj z domovino, kar mi veliko pomeni,« pravi danes in v tem stavku je pravzaprav zajeto njeno življenje – globoko povezano tako s Slovenijo kot z ljudmi, med katerimi je preživela že več kot tri desetletja. V Ruandi je kot medicinska sestra doživela vojno in genocid, bila je begunka v Kongu, zadnjih osem let pa v Burundiju njen vsakdan krojijo otroci. Na misijonarski postaji v Bujumburi vodi center za otroke s posebnimi potrebami Akamuri, kar pomeni Lučka. V zaključni fazi je velik projekt v kraju Muhwazi, ki ga je na njeno prošnjo podprla Slovenska karitas – gradnja novega vrtca in devetletne osnovne šole za približno 500 revnih otrok. Afrika ji je ogromno podarila in ji hkrati dala možnost, da se lahko daruje brez pridržka.
V Afriko ste odšli pred 35 leti, pravzaprav ste svoje poslanstvo začeli, ko se je Slovenija osamosvojila, kajne?
Tako je. Štiriindvajsetega junija 1991 sem zapustila Misijonski center v Parizu, kjer sem se pripravljala na misijone, in se podala na dolgo pot v Ruando, kjer sem začela svoje delo kot sestra usmiljenka in medicinska sestra. Vedno z veseljem povem, da imam afriški rojstni dan skupaj z domovino, kar mi veliko pomeni. To, da se je v Sloveniji začela vojna, sem izvedela šele ob prihodu v Kigali. Šele pozneje sem dojela, da se je tisti dan zares začelo novo poglavje tudi zame. Vidite, kako življenje ubira svoja pota.
