Poznamo jo s televizije in filma, je tudi članica ansambla ljubljanske Drame. »Če se lotiš vloge profesionalno, ni pomembno, ali je ta na televiziji, v filmu ali teatru, kaže tvoj odnos do dela. Če kdo gleda zviška na to, da igraš v filmu ali televizijski seriji, to ni povezano s tvojim profesionalnim delom, to delo je enakovredno ostalim,« pove, ko jo vprašamo, ali še kdo viha nos nad igro v televizijskih serijah. No, v zadnjem času smo jo videli v kar dveh, ena je Nemirna kri, druga pa Pošast za železno zaveso, ki je gledalke in gledalce popeljala v temačno zgodbo, navdihnjeno z resničnimi dogodki iz časa nekdanje Jugoslavije. V ospredju sta morilec Metod in njegova življenjska zgodba od otroštva, Saša pa je zaigrala njegovo mamo. Zaupala nam je, da je bilo poglabljanje v to vlogo vse prej kot lahka naloga. Ko raziskuješ lik, namreč vedno posežeš tudi vase, je povedala.
V intervjujih ste povedali, da vloga Metodove mame za vas ni bila preprosta, saj ste se poglobili v njeno duševnost.
Pri tej vlogi sem raziskovala mejno osebnostno motnjo – domnevali smo, da jo je Metodova mama imela. Ta proces je bil zahteven, ker gre za osebnost, pri kateri je v ospredju globok strah pred zapuščenostjo, ta pa povzroča intenzivna nihanja v čustvih in razpoloženju. Precej kompleksno je bilo vstopati v njen notranji kaos, ki se ne kaže le v odnosu do same sebe, ampak v odnosu do sina in v načinu, kako ga vzgaja. Največji izziv pri tej vlogi in tudi tisto, kar me je najbolj pretreslo, je razcep: da lahko nekoga ljubiš in mu hkrati škoduješ. Na vajah nam je skupaj z režiserjem Tomažem Gorkičem ter soigralkami in soigralci uspelo ustvariti zelo varen prostor, v katerem smo si lahko dovolili iti zelo daleč, da smo lahko prišli do kar se da iskrenih notranjih svetov svojih likov ...
