Slovenka, ki se je poročila z Američanom: ZDA mi dajo občutek neizmerne svobode

Saša Mrak Hendrickson se je pred petimi leti zaradi ljubezni preselila v ZDA, kar ji je omogočilo večje razumevanje razlik med sistemi držav, kulturami, pogledi na enakost, raznolikost, pravice, odnos do okolja, dela, družbe in družine.

Čeprav se je ob selitvi spoprijela z izzivi, odločitve nikakor ne obžaluje. V Washingtonu si je namreč ustvarila družino, obenem pa je drugo družino našla na delovnem mestu. Na pobudo slovenskega veleposlaništva v Washington DC-ju in v sodelovanju z ameriškimi Slovenci v ZDA konec leta 2023 ustanovila tudi neprofitni Ameriško-slovenski klub, prvi tovrstni v ZDA z namenom povezovanja Slovencev in slovenskih Američanov na področju podjetništva, kariere in profesionalnega razvoja.

Zakaj ste se odločili, da se preselite v Združene države Amerike?

Junija 2015 sem v Ljubljani preko skupnega prijatelja naključno spoznala Scotta, bodočega moža, ki je zaradi dela v diplomaciji potoval in imel misije do konca leta 2019, ko sva se decembra poročila na Ljubljanskem gradu.

V Združene države Amerike sem se preselila v začetku marca 2020, deset dni pred zaprtjem zaradi epidemije koronavirusa in dva in pol meseca noseča, kar je bil šok, saj nisem pričakovala, da se ne bom mogla vrniti v Slovenijo in v miru posloviti od družine in moje ekipe več kot eno leto, kaj šele, da bo vse okoli mene zaprto za osebne stike tudi v Ameriki.

S katerimi izzivi ste se spoprijeli, ko ste se preselili?

Veselila sem se novih izzivov in novega sveta. Zame je bila Slovenija premajhna, ker imam rada raznolikost, svobodo in veliko možnosti. A dokler ne tvegaš in poskusiš, ne moreš vedeti, kaj te čaka. Moram priznati, da ni bilo enostavno začeti znova, še posebej pri štiridesetih letih in po uspešni karieri.

Selitev ni bila najlažja izkušnja. Moj mož dela v vladi, kjer imajo svoja pravila glede konflikta interesov in mi ni mogel prav veliko pomagati pri iskanju službe, zato sem morala začeti čisto od začetka, tako kot skoraj vsak priseljenec, torej nič neobičajnega za Ameriko.

Ni lahko, a tako gre tu. Toda življenje je kratko, zato ga je treba preizkušati, uživati. Zelo sem vesela, da sem se odločila za ta korak.

Kako ste našli delo?

Ves čas sem se prijavljala na prosta delovna mesta, spraševala, ali kje iščejo nekoga z mojimi izkušnjami. V ZDA velja pravilo igre številk. To pomeni, da ni nič neobičajnega, če se ljudje prijavljajo na sto, dvesto prostih delovnih mest in eno od teh se bo odprlo, kar se je zgodilo tudi meni.

Na začetku sem delala za precej nižje plačilo, kot je pričakovano, ampak počasi sem napredovala in iskala nove priložnosti. Ko delodajalci vidijo, da imaš izkušnje z delom v ZDA, je precej lažje.

Kadrovniki večinoma raje ostanejo pri varni odločitvi in se neradi odločajo za kandidate, ki nimajo ameriške izobrazbe in izkušenj z delom v ZDA, še posebej v takšnem okolju, ki je precej tekmovalno, kjer moraš imeti vzpostavljeni družbeno in poslovno omrežje ter je na voljo veliko dobrih kadrov z ameriško izobrazbo in ameriškimi izkušnjami. Pogosto se kadrovniki odločijo za takšne kandidate, ker je to bolj varna izbira zanje.

PREBERITE ŠE-> Slovenka, ki je zadela vizo za ZDA, zdaj tam živi in goji kokoši

"V našem predelu, ker smo v regiji glavnega mesta s številnimi vladnimi institucijami, je še vedno kaotično. Ogromno izredno sposobnih ljudi je čez noč ostalo brez službe, trenutno pa je trg dela precej nasičen. Mnoge družine so v veliki stiski." Foto: osebni arhiv

Omenili ste, da ste bili noseči, ko ste se preselili. Koliko časa ste bili na porodniškem dopustu?

Imela sem veliko srečo, saj sem bila zaposlena do junija 2020 in sem se potem zaposlila še v svoji neprofitni organizaciji v Sloveniji, zato sem v ZDA imela slovenski porodniški dopust, ki traja eno leto. Zame je bilo to enostavno, obenem moj mož dovolj zasluži, da sva normalno živela.

V ZDA je porodniški dopust velika rana, brazgotina za družine, predvsem za ženske, in ne uspejo tega spremeniti, zato je za številne mame zelo težko. V ZDA ni zakona o plačanem porodniškem dopustu, zato večina žensk uporablja zvezni zakon FMLA (Family and Medical Leave Act), ki zagotavlja do 12 tednov neplačanega, a delovno zaščitenega dopusta.

Okrevanje po nosečnosti in porodu se pogosto obravnava kot začasna zdravstvena nezmožnost ter je lahko delno pokrito s kratkotrajnim nadomestilom za invalidnost, če ga delodajalec ponuja. Čas za nego novorojenčka pa ni obravnavan kot invalidski dopust in je običajno neplačan, razen če država ali delodajalec zagotavlja plačan družinski dopust.

Pari si zato prihranijo ves plačani dopust, ki ga imajo, kar je navadno največ dva ali tri tedne, zato da so lahko po rojstvu otroka dva ali tri mesece doma, preden se vrnejo na delo. Toda pojavi se velika zadrega pri ponovnem vključevanju žensk v delovno okolje.

Zakaj?

Nekatere družine si ne morejo privoščiti varstva za otroke, ker je zelo drago, saj predšolska vzgoja ni subvencionirana s strani države, temveč jo moraš plačati sam, kar je ogromen strošek.

Zaradi tega se nekatere ženske odločijo ostati doma ali bolj redko moški, če imajo dva ali tri otroke, ker je varstvo prevelik strošek. Toda potem se težje vrnejo na delovno mesto in njihova kariera nekoliko zaostane. Skratka, pogosto se preračuna, kaj se bolj splača stroškovno.

Tu v Virginii, kjer živim, sem plačevala petsto dolarjev na teden za vrtec, torej približno dva tisoč na mesec samo za enega otroka.

V mladosti ste trenirali ples. Vam je to pomagalo, da ste zelo disciplinirani in vztrajni?

Do neke mere. Res sem se naučila, da vztrajnost, disciplina in treningi prinesejo rezultate, zato tudi danes verjamem, da moraš vztrajati ne glede na vse. Eden mojih najljubših citatov je: Nikoli ne odnehaj. Prej ko slej se obrestuje, predvsem v ZDA, kjer se trud obrestuje. Kdor dela, vlaga v svoj razvoj, se bo razvil. Zdaj imam krasno službo, odgovorno funkcijo in pri delu uživam, na začetku pa je bilo težko.

PREBERITE ŠE-> Dr. Ana Bračič, Slovenka s Harvarda: Če želiš uspeti, je izjemno pomembno to

Pravite, da se trud v ZDA obrestuje. Ali to res drži, glede na to, da vse več ljudi živi na robu preživetja?

Moje osebno mnenje je, da tu vsak res lahko uspe, vendar je pot do uspeha za nekatere precej težja ali skoraj nemogoča. Otroci, ki odraščajo v problematičnih skupnostih, s kriminalom, drogo in slabimi šolami, nimajo prav veliko možnosti, da razvijejo svojo filozofijo uspeha, discipline in trdega dela.

Ideja, da imajo vsi enake možnosti, je po mojem mnenju iz trte izvita. Tisti, ki so rojeni z zlato žlico v ustih, so vpisani na najboljše šole, saj si jih lahko privoščijo, povezani so z vplivnimi krogi in jim ni treba kaj dosti  skrbeti za prihodnost in dobro službo. Gibajo se v krogih, ki jim ponujajo nov sklop priložnosti. Ne glede na to, ali je predsednik Trump ali Biden, so bile te razlike vedno prisotne.

Kakšne pa so možnosti za tujce, odkar je na oblasti Trump? Vas je strah, da bi zaradi tega, ker prihajate iz Slovenije, izgubili delo ali se celo morali odseliti?

Ne, ker delam v zasebnem sektorju in sem že državljanka ZDA. Toda zavedam se, kakšne težave imajo tujci, ki so zaposleni v akademskem svetu, vladi, neprofitnih organizacijah … V soseski imam kolegico, Američanko, rojeno v ZDA, dvanajst let je delala za USAID, ki ga je Trumpova vlada čez noč razpustila, zato je ostala brez službe. Sicer je še nekaj časa prejemala plačo, a kmalu je morala začeti znova.

V našem predelu, ker smo v regiji glavnega mesta s številnimi vladnimi institucijami, je še vedno kaotično. Ogromno izredno sposobnih ljudi je čez noč ostalo brez službe, trenutno pa je trg dela precej nasičen. Mnoge družine so v veliki stiski.

Mnenja glede Trumpove odločitve o zmanjševanju delovnih mest v vladi pa so različna. Vlada se je namreč desetletja širila in širila, zato so mnogi mnenja, da je bilo preveč ljudi zaposlenih v administraciji.  

A moramo vedeti, da je tu delo v vladi relativno varno in ponuja ogromno bonitet, zato predstavlja večjo socialno varnost za družino. No, vsaj do nastopa Trumpove vlade je bilo tako. V zasebnem sektorju velja zaposlitvena pogodba »at will«. To pomeni, da te lahko odpustijo kadarkoli in da lahko tudi ti odideš kadarkoli.

Pred leti ste v nekem intervjuju dejali, da lažje dihate v ZDA. Še vedno čutite tako?

Da, ker je zelo odprta dežela, si v središču dogajanja in spremljanja celega sveta, predvsem pa živim med tako različnimi ljudmi, mešanici kultur, kjer dojameš, da smo vsi enako pomembni in zanimivi. Zame je to občutek neizmerne svobode.

Veliko je izbire, vedno spoznaš nove ljudi. Kar se tiče rasizma, ki se Ameriki pogosto očita, je treba razumeti, da je v ZDA 330 milijonov ljudi in vsaka rasa, religija, etnična skupina ima svoje praznike, cerkve, religijo, navade … Občasno zato pride do konfliktov, a načeloma vsak, s komer se pogovarjam in prihaja iz druge države ali celine, priznava, da so ZDA še vedno dežela, ki najbolj sprejema raznolikost in jo imajo ljudje zaradi tega radi.

Žal pa pri 330 milijonih ljudi ni mogoče pričakovati, da bodo vsi to sprejemali in razumeli. Še vedno se najdejo ljudje, ki sodijo druge po rasi, barvi kože in etnični skupini, ogromno predelov Amerike je neizobražene in neosveščene, zato se predsodki do drugačnih razvijejo in ukoreninijo zelo hitro. Hvala bogu, ne v moji regiji.

Ste v ZDA hitro spletli prijateljstva?

Na začetku so odnosi površinski. Ljudje so iskreno prijazni, vendar nimajo časa, interesa za druge, dokler jih ne druži nekaj skupnega. Resnično so prijazni, vljudni, tako so naučeni in vzgojeni, zato je to zanje osnova. Tudi pomagajo drug drugemu, a to zanje še ne pomeni, da smo takoj prijatelji.

Šele ko se nekaj sproži, recimo, da imaš otroke iste starosti, skupno aktivnost, takrat se ljudje začnejo odpirati in se spletejo globlja prijateljstva. Načeloma so Američani zelo usmerjeni v to, kar se dogaja doma. Zasebnost zelo varujejo in se tudi ne vtikajo v zasebnost drugih ljudi.

Prijateljstvo se razvije sčasoma. Sama sem sicer precej hitro našla prijateljice, naša soseska ima Facebook skupino, kamor sem se prijavila, ko sva se z možem preselila v novo hišo. Tako sem našla najboljšo prijateljico tu v ZDA, ki je bila rojena v Rigi, in se je z družino preselila v ZDA, ko je bila stara dve leti. Slovanska kri je bila tista, ki naju je takoj povezala.

Zelo rada spoznavam ljudi, zato sem počasi začela spoznavati druge ženske, mame in se zdaj dobivamo cele družine. Imam krasen krog ljudi, kjer sem doma, in krasen krog ljudi v službi, ki jim pravim druga družina.

"Američani nimajo časa za druge, dokler jih ne druži nekaj skupnega." Foto: osebni arhiv

Ste torej zadovoljni z odnosi na delovnem mestu?

Zelo. Našla sem netipično ameriško delovno okolje. Lastniki podjetja, v katerem delam, so priseljenci iz Pakistana. V ZDA so se preselili pred petinštiridesetimi leti. Zelo so sposobni in so ustanovili podjetje za financiranje nepremičninskih nakupov.

To je bilo prvo podjetje, kjer mi je lastnik že na prvem intervjuju rekel, da mu je vseeno, kje sem študirala in od kod sem, temveč je zanj pomembno, da imam petnajst let izkušenj z delom v marketingu in poslovnem razvoju, zato so mi hitro ponudili  odgovorno delovno mesto. Dve leti delam zanje. Ko so me zaposlili, je lastnik rekel, da si želi, da se vsak počuti kot del družine, ker hoče obdržati zaposlene. In dejansko se tako počutim.

Še vedno so prisotne odgovornosti in treba je imeti rezultate, a sodelavci si pomagamo med sabo, skupaj kuhamo, praznujemo, krasimo … Zame je to izjemno dragoceno. Še posebej mi je všeč, da so moji sodelavci in sodelavke iz različnih koncev sveta, zato se vsak dan naučim nekaj novega o različnih kulturah. Nedavno smo ugotovili, da strankam naša ekipa petdesetih lahko ponudi podporo v dvajsetih jezikih.

"Evropa je krasna dežela, in čeprav se zdaj ne bi vrnila, priznam, da pogrešam družino, prijatelje in mediteransko morje." Foto: osebni arhiv

O vrnitvi v Slovenijo ne razmišljate?

Ne, ker je moj mož Američan, ker je tu trenutno več možnosti za naju in ker sem tukaj srečna. Mogoče se bo to spremenilo, ko bo hči odrasla. Vsaka dežela ima svoje pluse in minuse, Amerika ima veliko posebnosti, in razumem, zakaj nekaterim ne ustreza.

Evropa je krasna dežela, in čeprav se zdaj ne bi vrnila, priznam, da pogrešam družino, prijatelje in mediteransko morje. Zato delam na tem, da pridem v Slovenijo enkrat do dvakrat na leto.