Saša Einsiedler je v javnosti dolgo veljala za obraz televizije. A tisti, ki jo srečujejo danes, jo poznajo predvsem kot osebo, katere karierna pot je povezana s tem, da pomaga drugim, zlasti ženskam, znajti se v sebi in negovati občutek lastne vrednosti.
Za podjetja vodi delavnice o komunikaciji, osebni uspešnosti in spopadanju s spremembami, izvaja individualna svetovanja, piše knjige. Z Alexandro Pi Bachel vodi akademijo OMM Pogled vase, na kateri ženske stopajo na pot več miru in ljubezni do sebe.
Zdaj jo lahko spremljamo v oddaji Poroka na prvi pogled, v kateri kot ena izmed strokovnjakov spremlja pare, ki se odločijo za nevsakdanji poskus ljubezni in pogosto tudi nevsakdanjo rast.
Še vedno pogosto idealiziramo partnerstvo kot končno obliko izpolnitve, hkrati pa postaja sprejemljivo, da je lahko človek sam, in to ne pomeni, da je z njim kaj narobe. Kako je bilo pri vas? Ste vedno vedeli, da potrebujete partnerski odnos, ali so bila tudi obdobja, ko ste si rekli: tudi če ne, bo v redu?
Bila sem v obdobju, ko se mi je zdelo, da potrebujem nekoga ob sebi, da bi lahko bila bolj cela ali pa izpopolnjena, izpolnjena. In bila sem tudi v obdobju, ko sem bila stoodstotno prepričana, da nikoli več ne bom imela nikogar. Bila sem zelo zadovoljna, da sem določene stvari preživela v odnosih, da sem se postavila, sestavila, in čutila sem, da sem cela. Nisem potrebovala nikogar, da bi se počutila še bolj ... celo. Niti nisem nikogar iskala.
Ne bom rekla, da v tistem obdobju nisem tu in tam začutila globokega hrepenenja po bližini, po dvojini, ampak sem ga na podlagi ranjenosti, ki sem jih doživela, zelo hitro utišala in si rekla: »Glej, še enega takšnega padca ne bi preživela. Zdaj se imaš super in to je to.« Ravno v obdobju, ko sem se tako postavila in sestavila, pa sem srečala partnerja, s katerim sem zdaj že dvanajsto leto. Čeprav sem se partnerstva otepala, saj mi je pomenilo grožnjo.
Grožnjo, kako?
Bila je mešanica čustev. Tudi njemu sem rekla: »Pa ravno zdaj si moral priti, ko mi je najbolje. Kje si bil prej, ko sem te res potrebovala?« Ampak to je točno ta življenjska šola, ki sem jo morala izkusiti. No, saj jaz dvomim, da je kdo v resnici čisto cel, ne poznam takega človeka. A ko sem bila bolj ali manj poceljena, je prišel. In nato sva lahko začela vzpostavljati partnerstvo, kakršno imava zdaj.
To je partnerstvo dveh ljudi, ki sta v samskosti v redu vsak sam s sabo, v dvojini pa to še nadgradita. Seveda pa so na začetku prihajale na plan vse travme, vsi moji strahovi, ki sem jih ...
