Slovenka o odnosu z narcisom: Po koncu zveze je sledilo najhujše obdobje

Sara Schwarzmann se je pred nekaj leti zaljubila v moškega, ki ji je obljubljal nebesa, zbudila pa se je v peklu. Znašla se je v toksičnem odnosu z narcisom, kjer ni bilo pristne bližine, temveč nenehna drama, izsiljevanje, kritiziranje, manipulacija.

Zaradi tega je vse bolj dvomila vase, saj je v njej odmevalo: »nisi dovolj, ne znaš, grda si.«

Ko je razmerje prekinila, je sledilo najhujše obdobje njenega življenja - ustrahovanje, zalezovanje in žaljenje s strani nekdanjega partnerja. Toda dokazala je, da je pot iz toksičnega razmerja mogoča. Danes namreč pleše drugače - v miru, sreči in notranjem zadovoljstvu.

Vaša zgodba se bere kot napet psihološki triler, vendar gre za pretresljivo osebno izkušnjo. Zakaj ste se odločili, da boste napisali knjigo o toksičnem razmerju?

Ko sem se postavila na noge, sem ugotovila, da lahko s svojo izkušnjo pomagam marsikateri ženski ali moškemu, ker pred toksičnimi odnosi nihče ni varen.

Toda nekateri niso vedeli, da je knjiga napisana po resnični zgodbi in so me spraševali, kako sem se lahko tako dobro vživela v glavno junakinjo. Bili so presenečeni, ko sem jim pojasnila, da je to moja zgodba.

Ko ste spoznali moškega, o katerem pišete, ste mislili, da je ljubezen vašega življenja. S čim vas je očaral?

Sprva mi je namenil veliko pozornosti in naklonjenosti. Zdelo se je, da je moj človek. Nekdo, ki je prišel v moje življenje z namenom, saj je znal iz mene potegniti najboljše in mi nameniti vse tisto, kar sem že kot otrok pogrešala - občutek, da sem pomembna, dragocena, vredna ljubezni točno takšna, kot sem.

Najina zveza me je na začetku navdala z upanjem, radostjo, zato me je potegnila v vrtinec. Nekdo, ki je tako sestradan ljubezni, kot sem bila jaz že kot otrok, čaka nanjo in jo sprejme z odprtim srcem.

A s tem postaneš lahka tarča in žrtev patoloških odnosov z narcisi, ki čakajo na priložnost in s pridom izkoriščajo ranljivo osebo, žejno in lačno pozornosti in naklonjenosti. Oseba s slabo samopodobo je idealna zanje, saj z njo lažje manipulirajo. Očaral me je torej z lepimi besedami, ki pa jim niso sledila lepa dejanja.

Kdaj ste opazili, da nekaj ni v redu - ste prepoznali rdeče zastave?

Rdeče zastave so se začele pojavljati zelo hitro, a sprva je šlo za malenkosti. Ker ni imel službe in je niti ni želel poiskati, se je preselil k meni, vendar je večino dneva igral računalniške igre, medtem ko sem jaz hodila v službo.

Malenkosti, ki sem jih najprej opazila, so bile, da je kavo skuhal na začetku za oba, potem pa le zase. Ko sem se vrnila iz službe, me je sprva zasul s pozornostjo, poljubi in s prijaznimi besedami, nato pa me niti pozdravil ni več.

Sčasoma je postal vedno bolj nesramen, žaljiv, degradiral me je v smislu, kaj vse bi morala jaz narediti, čeprav je bil on ves ljubi dan doma, medtem ko sem delala. Hitro sem nehala gojiti pričakovanja, vendar sem si želela, da imava vsaj spoštljiv odnos – da me pozdravi, ko se vrnem domov.

Kako pa ste sprevideli, da ste v zvezi s patološkim narcisom?

Trajalo je kar precej časa, saj sem opravičevala njegovo vedenje in najprej pomislila, da sem jaz naredila kakšno napako. Zelo sem bila prežeta z občutki krivde in se ukvarjala s tem, kaj je narobe z mano, kaj bi lahko naredila drugače, on pa je to spretno izkoriščal.

Vse svoje slabe občutke je projiciral name, češ da sem jaz kriva, da me ne pozdravi, ker vse delam narobe. Če to poslušaš vsak dan, se počutiš vse manj vredno, ubadaš se z lastno krivdo, občutki strahu in sramu. Z njim pa se nikakor nisem mogla pogovori.

Sara Schwarzmann, Foto: Leon Vidic/delo

Zakaj?

Vsakič, ko sem mu skušala pojasniti svoje občutke, ga to ni zanimalo, ker narcis nima empatije. Jaz sem je bila polna, on pa je ni imel, zato se nisva mogla odkrito pogovoriti in najti kompromisa. Precej hitro sem torej opazila, da to ni odnos, ki se mi je predstavil na začetku, in odnos, ki si ga želim.

Toda še vedno sem upala, da se bodo stvari spremenile. Sem oseba, ki ne obupa zlahka, zato sem vztrajala, vendar se mi v tej situaciji to ni obrestovalo.

Poleg tega, da me je razvrednotil, mi je pogosto očital stvari, me začel nadzirati, imel je izpade ljubosumja. Vse, kar je ostalo od najine komunikacije, so bile le še slabe stvari. Ko je bilo tega preveč, sem na neki točki rekla, da tega ne zmorem več – da se torej mora nekaj spremeniti. Ali bo odšel on ali pa jaz.

To je bil odločilen stavek zame. Spraševala sem se, na koga naj se obrnem, kako naj končam zvezo. Takrat sem začela reševati sebe.

PREBERITE ŠE -> Preživela raka, spolno zlorabo, se 33-krat selila, danes pa polno živi in ljubi

Koliko časa ste potrebovali, da ste prekinili zvezo?

Relativno hitro, saj je zveza oziroma najino skupno življenje trajalo eno leto, kar je dokaj hitro, saj mi ženske, ki se obračajo name, povejo, da so že osem ali celo štirideset let v razmerju z narcisom.

Razmerje sem zaključila tako hitro, ker faza medenih tednov ni trajala dolgo, najbrž pa mi je pri tem pomagala tudi izobrazba, saj sem diplomirana socialna delavka in nekaj vem o teh osebnostnih motnjah, pa tudi pomoč prijateljic, ki so mi prigovarjale, naj končam zvezo, ki me uničuje. Opazile so, da slabo vpliva name.

Toda moja muka se je šele začela, ko sem končala zvezo. Kar je sledilo, si nisem predstavljala niti v najhujši nočni mori. To je bilo najhujše obdobje mojega življenja. Če bi vedela, kaj me čaka, bi iz strahu ostala z njim, saj si nisem predstavljala, kaj je sposoben narediti.

Vas je bilo strah?

Zelo. Sploh ne znam opisati, kakšen strah sem čutila. Pravijo, da je strah votel, a moj strah je bil zelo oprijemljiv.

Zasledoval me je, ustrahoval, se pojavil na vratih mojega doma, mi poslal petdeset grozljivih, žaljivih sporočil na teden … Ni mi pustil dihati, saj sem bila štiriindvajset ur na dan v krču in sem se bala, kaj bo storil.

Vedela sem, da je zelo prizadet in zaradi tega maščevalen ter agresiven. Znašla sem se v brezizhodni situaciji, zato sem premišljevala o selitvi v tujino, da me ne bi mogel najti. Utrujena sem bila od nenehnega strahu, zato sem se želela spočiti in zadihati.

Ves čas sem bila na preži – zaklepala sem vrata, izbirala druge poti iz službe domov, saj me je zasledoval, v žepu sem nosila tudi solzivec. Čutila sem ogromen pritisk zaradi negotovosti, ker nisem vedela, ali se mi bo kaj zgodilo. To grozljivo obdobje je trajalo še dve leti po koncu zveze.

Sara Schwarzmann. Foto: Leon Vidic/delo

Obrnili ste se na policijo, center za socialno delo, Društvo za nenasilno komunikacijo … Ste imeli občutek, da ste zaščiteni ali da vas je sistem pustil na cedilu?

Sprva sem imela občutek, da me pošiljajo od vrat do vrat, potem pa se mi je zdelo, da so bili vsi koraki, ki sem jih naredila, koristni, saj se je ves sistem postavil meni v bran. Ugotovila sem, da je bila to prava pot, čeprav najprej nisem imela občutka, da mi bodo pomagali in me zaščitili, ker se niso odzvali takoj.

Sistem je namreč hladna enačba, ker se ne more prilagajati potrebam vsakega posameznika. Toda v roku enega meseca je sistem deloval v mojo korist, ker sem naredila prve korake.

Kako so vam pomagali?

Dobila sem zaščito, informacije in spremstvo policije. Ključen trenutek je bil, ko sem čez pol leta prejela odločbo sodišča, brez sodne obravnave, da ima bivši partner prepoved približevanja.

Takrat sem dobila potrditev, da sem pravilno ukrepala – da ne povzročam dodatnega nasilja, ampak stvari rešujem na ustrezen način. Sistem torej deluje. Ko sem se opolnomočila, sem se zahvalila vsem, ki so mi pomagali.

Kaj svetujete ženskam, ki so se znašle v podobni situaciji?

Vsem, ki so v stiski in ne zmorejo sami, svetujem, da poiščejo pomoč. V ranljivosti je moč. Vem, kako težko je, ko te je strah in sram, ko se bojiš, da se bo stiska povečala.

Morda se sprva tudi je, ko sem se razgalila in zaupala ljudem svojo stisko, vendar se je splačalo, ker se je sistem odzval in sem prejela pomoč. Takrat sem čutila, da nisem več sama v tej borbi.

Ste poiskali tudi strokovno pomoč zaradi stiske?

Da. Obiskala sem osebnega zdravnika, ki je odkril, da imam znatno povišan pritisk, da sem polna adrenalina in kortizola, zato sem prišla v stanje izgorelosti.

Osebni zdravnik me je napotil k psihiatrinji na Polikliniko, kar je bil zame šok. Nisem mogla verjeti, da imam poleg vsega še težave z duševnim zdravjem in sem morala jemati zdravila. A to mi je pomagalo, saj mi je psihiatrinja razložila, da zdravila pomagajo vzpostaviti osnovno kemijsko ravnovesje, potem pa bom lahko z zdravim življenjskim slogom izboljšala počutje.

Čeprav sem imela predsodke pred antidepresivi, sem ugotovila, da so mi v hudi stiski pomagali, potem pa sem jih lahko nehala jemati.

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Epidemija patoloških narcisov in borderline oseb

Kdaj se je ustrahovanje bivšega partnerja prenehalo in vas ni bilo več strah?

Presahnilo je, kot presahne studenec. Pred dvema letoma se je počasi končalo njegovo zalezovanje, občasno mi je poslal kakšno sporočilo, toda takrat ni imel več moči nad mano, zato njegovo ravnanje ni imelo več takšnega vpliva name.

Decembra leta 2023 sem si rekla: »letos je končno mir«, saj mi je dve leti pred tem za rojstni dan grozil s samomorom. Sistem je pritisnil nanj, čeprav se je spretno izmikal organom pregona. A neke posledice so se očitno morale zgoditi, saj je prenehal. Toda takrat me ni več zanimal, ker sem se osredotočila nase.

Od takrat nisem slišala zanj, saj sem se oddaljila tudi od skupnih znancev, čeprav niso bili nič krivi, vendar nisem več želela slišati ničesar o njem.

Ste mu odpustili?

Da. Zavedam se namreč, da je bil ranjen tudi on in ranjeni ljudje ranijo. Odpustila sem mu in morda sem mu celo na neki način hvaležna. Kajti verjamem, da tam, kjer je bolečina, je tudi rast. Ne glede na vse, kar se je zgodilo, ima ta zgodba zame srečen konec.