Slovenka, zaradi katere vrednost pletenih izdelkov iz ličja in šibja znova raste
Lani je direktorica Zadruge za razvoj podeželja Pomelaj iz Male Polane dosegla, da je Pomelaj vpisan v slovenski register nesnovne kulturne dediščine, prejel pa je tudi status rokodelskega centra.
V mladosti vas je gnalo v svet, stran od Prekmurja. Živeli ste v Londonu, Veroni in še marsikje. Kaj vas je poklicalo nazaj v domače kraje?
Ko sem bila mlada, so me zanimale tuje kulture, alternativa, drugačnost, tukaj v Prekmurju smo bili pač zelo prekmurski, zato sem hrepenela po daljnih krajih. V Londonu, Veroni in na potovanjih po svetu sem našla vse, kar sem doma pogrešala, dokler nisem začela pogrešati slovanske duše, te globine, ki jo nosimo v sebi tudi Slovenci.
Gotovo je bila moja vrnitev povezana z osebnostnim dozorevanjem. Ko si mlad, si obremenjen s sabo, veliko se v tebi dogaja, in čeprav spoznavaš svet okoli sebe, ga ne čutiš na takšen način, kot ga čutiš kasneje.
Šele ko dozoriš in se dovolj dobro spoznaš, da se nehaš ukvarjati samo s sabo, te začnejo res zanimati drugi. Takrat lahko dejansko začutiš drugega, razvijaš empatijo, ga slišiš. In bolj ko sem sama dozorevala, bolj sem si želela priti nazaj v Prekmurje in spet začutiti domače okolje, a tokrat povsem drugače.
Pletenje iz ličja in šibja je široko uporabno, saj je to material, ki obogati vsak prostor.
Ste po vseh izkušnjah v tujini dobili drugo perspektivo o domačih krajih?
Morda je ključna prav beseda domači. Med študijem in kasneje sem se namreč zelo velikokrat selila, a nikjer nisem začutila, da bi našla svoj dom. Ko se je v meni prebudila želja po stalnem domu, sem se začela ukvarjati z ekološkim kmetovanjem in permakulturo, kar me je pripeljalo na Goričko, najprej na Hodoš, kasneje pa v Pečarovce, kjer z možem in najinimi živalmi živim zdaj. Imava vrt, pa ekološki nasad visokodebelnih jablan. Stik z naravo mi veliko pomeni.
Vaše spoštovanje do narave se zrcali tudi v vašem vodenju zadruge Pomelaj, kjer se trudite ohranjati rokodelsko tradicijo pletarstva na Slovenskem, ki je tako pomembna dediščina naših prednikov kot tudi trajnostna obrt, saj iz odpadnega koruznega ličja ustvarja uporabne predmete. Namesto v smeti material povzdigujete v čudovite in kakovostne trajnostne izdelke.
Veste, Pomelaj je bil trajnosten, še preden je trajnost postala način življenja. Tukaj so se cekarji iz ličja in vrbovih šib pletli že od nekdaj. Spretni domačini so si s pletenimi izdelki plačali zdravnika, pa tudi marsikateri otrok je bil izšolan z denarjem ali uslugami, ki so jih prinesli ti izdelki.
Imeli smo srečo, da se je zadruga Pomelaj vzpostavila že pred 20 leti in od začetka skrbela, da tradicionalne tehnike pletenja niso šle v pozabo s prejšnjimi generacijami, ampak da so se jih naučili mlajši rodovi.
Danes pa naloga Pomelaja ni samo ohranjanje te dediščine, ampak tudi njen dvig. S sodobnim dizajnom tradicionalno pletarstvo dobiva dodano vrednost in postaja zanimivo za sodobne kupce, ki prisegajo na trajnost in kakovost.
Naše pletarke namreč še zmeraj izdelujejo vse ročno, uporabljajo iste naravne materiale kot naši predniki, to je ličje avtohtone sorte koruze trdinke, ki je zrasla na tukajšnji zemlji, kar pomeni, da nismo odvisni od tujine ali uvoza. Vse imamo na svojem pragu, tukaj ni nobenih dolgih verig ali transporta.
Koruzo konec poletja obiramo sami ročno, takrat nam pomaga celotna skupnost. Nato jo zličkamo in zrna vrnemo kmetom, ličje pa posušimo na soncu. Tako pripravljeno lahko uporabljamo vse leto, da lahko ne glede na letni čas pletemo izdelke. Pri tem je sicer tudi kar nekaj odpada, vendar imam že načrt, kako bi ostanke ličja uporabili v povsem drugih izdelkih. Res si želim, da sklenemo krog.
Položaj direktorice zadruge ste zasedli manj kot pred letom dni, a ste v tem času Pomelaj že zelo razvili. Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport vam je podelilo status rokodelskega centra, Slovenski etnografski muzej pa vas je vpisal v register nesnovne kulturne dediščine kot enega izmed nosilcev pletarstva v naši državi. Kako vam je to uspelo v tako kratkem času?
Že takoj v prvem delovnem tednu sem pripravila vlogo za vpis v register, saj sem menila, da si Pomelaj to zasluži. Moja prva naloga je, da zadrugo poslovno stabiliziram, in druga, da jo razvijam. Da bi to lažje dosegla, nas prijavljam na projektne razpise, tako domače kot mednarodne. Veste, voditi zaposlitveni center in se obenem ukvarjati z rokodelstvom, ki je obrobna panoga, zahteva enega človeka in pol, da obstanemo in smo uspešni.
Načrtujem tudi nekaj posebnega, da bi ostanke koruznega ličja uporabili v industriji, v krožnem, zelenem gospodarstvu, a to pride z novimi projekti. Poleg tega se povezujemo z lokalnimi in regionalnimi rokodelci drugih panog v skupnem sodelovanju, že nekaj let sodelujemo s slovenskimi oblikovalci (pred leti smo za Lili Žagar izdelovali torbice, še vedno pa za Darjo Malešič ustvarjamo čevlje), nove projekte kujem z novimi oblikovalci, želela bi si sodelovanja tudi z notranjimi oblikovalci in arhitekti.
Pletenje iz ličja in šibja je široko uporabno, saj je to material, ki obogati vsak prostor. Sodelujem tudi z etnologinjo Jelko Pšajd iz Pomurskega muzeja, da bi v naše izdelke integrirali stare tradicionalne vzorce. Da se znanje ne bo izgubilo, bi rada digitalizirala pletarske tehnike. Želim si še obogatiti našo kulinarično ponudbo.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je Berlin zamenjala za kmetijo v Jurovskem Dolu in postala glas kmetic
Idej vam torej ne manjka, da se uresničijo, pa so seveda zaslužne tudi vaše zaposlene, na katere ste zelo ponosni, kajne?
Res je, izjemno cenim njihovo predanost in prizadevnost, saj se zavedam, koliko jim ta zaposlitev pomeni. To mi daje zagon za nove projekte. Veste, v Pomelaju se zelo trudimo, a ne hitimo in ne poznamo neizprosnega tempa. Taka je tudi narava rokodelstva.
Zaposlenih nas je deset ljudi, od tega jih je osem na zaščitenih delovnih mestih: šest jih je rokodelk pletark v rokodelski delavnici, dve pa sta pomočnici v kulinarični delavnici. To so osebe z invalidnostjo, ki so pri nas redno zaposlene in sprejete takšne, kot so, s svojimi omejitvami.
Zagotavljamo jim stabilno in podporno delovno okolje, v katerem se počutijo sprejete in cenjene. Imamo še gospo, ki je na zaposlitveni rehabilitaciji, k nam namreč pridejo tudi ljudje iz URI Soča in podobnih organizacij, ko se želijo ponovno integrirati na trg dela. Če jim je delo všeč in imamo možnost, jih po končani rehabilitaciji tudi zaposlimo.
Slišala sem, da tudi popravljate stare izdelke iz ličja.
Drži, veliko izdelkov, ki so jim odslužili ročaji ali so se drugače obrabili, nam pošljejo ljudje in z veseljem jih popravimo. Človeška potrošnja je postala pretirana in čas je, da to ozavestimo ter stopimo korak nazaj. Spoznati moramo, da ne potrebujemo toliko stvari, ker tudi naravnih virov ne moremo izkoriščati v nedogled. Živimo, kot da imamo dva planeta in pol, ne samo enega.
Količina in naši apetiti so težava. Mislim, da moramo pogledati vase. Videti, kakšno praznino napolnjujemo z zunanjimi stvarmi, ki si jih kupujemo. In videti vrednost v stvareh, ki so trajnostne. Kupimo nekaj kvalitetnega, kar bomo uporabljali desetletja, ne samo eno sezono.
Kdo je Človek?
Človek si, ko izbereš iskrenost. Ko lahko sebe pogledaš v ogledalu brez obžalovanj in strahov. Ko sprejmeš rane, ki ti jih je zadalo življenje, in jih zaceliš. Ko postaneš popolnoma samozavesten in hkrati ponižen v svojem bivanju in do drugih, da ne manipuliraš z mislimi, besedami ali dejanji, ampak dopustiš, da je vsak to, kar je.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.
