Samanta Mamić: Najbolj dragoceno je znati ljubiti in oproščati

Samanta Mamić je 23-letna negovalka v centru starejših Zimzelen Topolšica. Ko jo pokličem po telefonu in slišim njen glas, vem, da govorim s pravo osebo. S človekom, ki mu je mar za sočloveka.

Kakšno je bilo vaše preteklo leto? Kaj bi lahko izpostavili posebno dragocenega tako v osebnem kot poklicnem udejstvovanju? 

Že samo delo, ki ga opravljam, nosi veliko odgovornost, še posebej v današnjem času. Za mano je leto trdega in lahko rečem napornega dela, tako fizičnega kot psihičnega. Pravijo pa, da je vse slabo za nekaj dobro. Veliko sem se naučila, predvsem ceniti čas z dragimi ljudmi ter zdravje in vse, kar imamo. Zagotovo sem postala bolj zrela. 

Skrbi me, kako si ustvariti dobro prihodnost. Tako na osebni, intimni ravni kakor tudi, kako priti do lastnega doma, dobre službe in tako naprej. Vsi si želimo družino in otroke in vprašanje je, kako jim omogočiti kakovostno življenje. 

Pri 21 letih ste začeli delati v domu za starejše, bržčas za mladega človeka to ni najbolj preprosto? 

Res je, začela sem pri zelo mladih letih. Vsak poklic je po svoje lahko »težak«. Pri nas v centru starejših Zimzelen imamo odlično ekipo in si med sabo zelo pomagamo, smo povezani, tako da je potem nekoliko lažje. Je pa težko, vedno znova, videti človeka, ki se poslavlja. Ne glede na vse pa se najde tudi ogromno lepih stvari v našem poklicu in to je tisto, kar šteje. Na vse poskušam gledati s pozitivne plati in mislim, da je danes tega premalo. Življenje je navsezadnje zelo lepo, samo znati moramo živeti in početi to, kar nas veseli. 

Kaj se človek mora naučiti od starejših? Kaj je najbolj dragoceno? 

Starejši so v življenju veliko prestali. Tukaj je veliko stvari, ki se jih lahko naučimo. Seveda si ne bi mislili, a vendar ti lahko podajo mnogo pametnih nasvetov, ki ti zelo koristijo v različnih okoliščinah. Vedno pa je v ospredju čas – čas je tisti, ki ga ne moremo zavrteti nazaj. Najbolj dragoceno je ceniti čas z ljubljenim, znati ljubiti in znati oproščati. 

Kateri predsodek ste si morali priznati sami? Kako ste ga premagali? 

Na življenje gledam zelo stvarno in poskušam biti v vseh okoliščinah pozitivna in tudi predsodke sprejmem kot izziv. Mogoče to, da sem začela zelo mlada in nekateri niso verjeli vame, češ da mi ne bo uspelo in da ta poklic ni zame. Dokazala sem, da sem lahko zelo uspešna. Ljudje se skorajda vsakodnevno srečujemo s predsodki. A sprejmite jih kot izziv, motivacijo, da dokažete prav nasprotno. 

Zaupajte nam, kaj vas mlade najbolj tare. 

Vsak od nas ima drugačne skrbi in pogled na prihodnost. Mene skrbi, kako si ustvariti dobro prihodnost. Tako na osebni, intimni ravni kakor tudi, kako priti do lastnega doma, dobre službe in tako naprej. Vsi si želimo družino in otroke in vprašanje je, kako jim omogočiti kakovostno življenje. To je tudi tisto, kar mene žene in mi daje dodatno motivacijo za kljukice na seznamu želja in ciljev. Seveda pa je vse odvisno od zrelosti posameznika in prioritet. Za nekatere je to »žuranje« in v slengu mladih beseda yolo, kar pomeni »you only live once« (živiš samo enkrat). Za druge pa želja po osamosvojitvi in doseganju življenjskih ciljev. Vem pa, da smo mladi zelo zreli, ambiciozni, sposobni in polni zagona. Tako da bi ob tej priložnosti vsem rada povedala, da je svet lahko ponosen na nas in ne obupajte nad svojimi cilji. In seveda želim vsem veliko uspeha na vseh poteh, po katerih boste korakali. 

Nam je čas epidemije res vzel svobodo? Kaj pa če nam jo je podaril? Kako jo vi razumete? 

Covid nam je mogoče res omejil določene stvari, kot so druženje, izleti in podobno. Veliko ljudi živi v strahu, prav tako nas skrbi za naše ljubljene, še posebej za stare starše. Za zdravstvene delavce, ki se vsakodnevno borimo za ljudi, je ta čas zelo naporen. O tem bi se dalo veliko več pogovarjati, ampak na kratko: nekaterim je covid svobodo podaril, nekaterim pa odvzel. 

Človek mora znati biti pravičen do sebe, da bi lahko bil pravičen tudi do drugih. Vsi ljudje si zaslužimo dobiti tisto, kar je prav, pravično in primerno. 

Katera beseda je najlepša, je to hvala? Kdaj veste, da ste nedvoumno na pravi poti? 

Najlepša beseda? Seveda, tudi hvala spada zraven. Ko narediš nekaj dobrega in se ti ob tem nekdo iz srca zahvali, je to zelo prijetno. Tudi besede ponosen sem nate mi dajo vedeti, da sem na dobri poti in da delo opravljam dobro. Vsaka lepa, topla beseda je balzam za ušesa in motivacija za naprej. To je tisto, kar nam daje moč. 

Kaj vas najbolj sprosti? 

Oddih je nekaj, kar vsi potrebujemo. Zadnje čase sem se veliko posvetila sebi. Svež zrak, glasba in sprehod mi zbistrijo misli. Seveda je čas, preživet z družino in prijatelji, prav tako del sprostitve. Če izpostavim samo eno stvar, je to dobra glasba v družbi partnerja. 

Kako zelo pomembna je za vas pravičnost – osebno? Zdi se, da je je vse manj, ampak kakšen bo svet brez nje? 

Pravičnost je zelo pomemben dejavnik v življenju. Brez nje ni dobrih odnosov in ni dobrih rezultatov. Meni pomeni veliko, saj ti z njo drugi izkaže tudi spoštovanje. Človek mora znati biti pravičen do sebe, da bi lahko bil pravičen tudi do drugih. Vsi ljudje si zaslužimo dobiti tisto, kar je prav, pravično in primerno. Za konec bi dodala še eno lepo misel: Odprite svoje oči za lepoto okoli sebe, odprite svoje misli za čudeže življenja, odprite svoje srce za ljudi, ki vas imajo radi, in vedno bodite pravični do sebe.