Sabina Obolnar: Ta čudovita praznina.

Ampak mene bolj zanima, zakaj dopustujoči in nezadovoljni Slovenci še vedno rinejo tja. Po uradnih podatkih HTO se namreč število Slovencev ni zmanjšalo, celo za odtenek povečalo, manj pa je nemških, poljskih, čeških in avstrijskih turistov. Mene sicer nič od njihovih storitev ne moti, ampak nevzdržno se mi zdi ležati na plaži en teden ali se skrivati pred soncem v stanovanju pod klimo, pa kjer koli že to je. Je to sploh dopust? Govoriti o aktivnih počitnicah v juliju in avgustu na hrvaški obali, pa še marsikje drugje, je v celoti privlečeno za lase, kajti kdo pa se lahko, bolje rečeno sme, potikati naokrog med 10. in 18. uro, ko sonce neusmiljeno žge. Nihče z dobršno mero odgovornosti. Mislim, da visoke cene niso pravi odgovor za zmanjšanje števila turistov, kakor tudi ne za neprijaznost in vobče slabe storitve, temveč je bistvo v tem, da si ljudje želijo aktivnega oddiha, ki jih bo resnično sprostil in napolnil z novo močjo, in bržčas se je tudi zato povečal obisk v notranjosti Hrvaške (kot kažejo podatki), kjer pač najdejo prave užitke.

Ali ne bomo največ naredili zase prav v trenutku, ko se bomo zaustavili? In si privoščili premor – v mirovanju. Ker res ni treba nikamor, da se človek najde.    

Sicer pa je v Sloveniji kotičkov za oddih toliko, da vam jih v naslednjih dvajsetih letih ne bo uspelo obiskati. Prečudovitih in vznemirljivih. Vsako leto znova sem presenečena, ko odkrijem nov del Slovenije. Samo pomislite, koliko dragocenega časa izgubite na cestah in predvsem kakšen nepotreben stres je potovanje. Ja, seveda je tudi v Sloveniji poletna gneča aksiom, ampak ne bomo vsi rinili proti Bohinju, Bledu in Portorožu. Ozrite se naokoli in prepričana sem, da boste našli izvrstna dopustniška izhodišča. Zadnjič sem poslušala dve dami, prva je nizala odlične izkušnje z Menino planino in tamkajšnjimi nastanitvami, gostoljubjem, pohodnimi potmi, druga opevala Goričko in že pregovorno odprtost tamkajšnjih ljudi: sem šla takoj brskat, ali bi bilo lahko tamkaj tudi kaj zame. Seveda bi bilo.

Veliko ljudi pove, da sta načrtovanje in organizacija dopusta prehud stres, resnično sta, tudi zame. Ker je človek bržčas preveč utrujen in potem prvi dan dopusta že tovori vse mogoče in nemogoče proti morju, po možnosti proti vikendu, kjer ga čaka obilica dela. Lepo prosim. Čemu? Zakaj? Predvsem pa zakaj takšna ihta tudi na dopustu? Ustavimo se. Ali ne bomo največ naredili zase prav v trenutku, ko se bomo zaustavili? In si privoščili najprej premor – v mirovanju. Ker ni treba nikamor (in za vsako ceno), da se človek najde. To pa si vsi želimo, mar ne?