Ricarda Götz-Preisner: Ni treba, da smo popolne. Moški nikoli niso

Ricarda Götz-Preisner je predstavnica dunajskega mestnega oddelka za ženske, kjer se ukvarja z raziskovanjem enakosti spolov in razvojem ukrepov za bolj vključujoče mesto. Marca je bila v Ljubljani na mednarodni urbanistični konferenci Urban Future, na kateri je sodelovala v razpravi o vključujočih javnih prostorih.

Dunaj velja za enega vodilnih primerov sistematičnega vključevanja enakosti spolov v načrtovanje mesta. A njeni poudarki segajo dlje od urbanizma. Opozarja na pritisk popolnosti, ki ga družba nalaga ženskam, in občutek krivde, ki pogosto spremlja usklajevanje različnih življenjskih vlog. Prepričana je, da sta prav zavračanje teh pričakovanj in večja medsebojna podpora ključna za spremembe. Spremembe se začnejo tam, pravi, kjer ženske nehajo sprejemati pravila, ki jih omejujejo.

Spomnim se podkasta, v katerem ste govorili, kako se ženska, še posebno če je mama, pogosto spopada s krivdo. Mislite, da bi se, če bi bile ženske manj stroge do sebe in bolj dosledne glede enakosti v našem vsakdanjem, zasebnem življenju, miselnost lažje prenesla v širše družbene spremembe?

Pri tem, kako presegam občutke krivde, mi zelo pomagajo bližnji. Mož mi nenehno prigovarja, naj me ne skrbi, naj se kar lotim, naredim, kar si želim, ne tuhtam preveč. Enako tudi prijateljice. Zato je izjemno pomembno, da se ženske obkrožamo z drugimi močnimi ženskami in moš­kimi, ki nas resnično podpirajo in nam pomagajo ublažiti to krivdo. Kajti krivda je brezplačna, ena redkih stvari v resnici, ki je zastonj. A to ne pomeni, da se ji moramo vdati. Ženske delujemo v toliko različnih vlogah. In v nobenih od njih ne moremo biti popolne. Še več; ni nam treba biti. Moški nikoli niso. Stremljen­je k popolnosti je škodljivo. Dobro pa je tudi, da vemo, da ni nobene potrebe po tem, da smo všeč vsem. Pomembni so le tisti, ki verjamejo v nas in mi vanje. To je tista podpora, ki jo zares potrebujemo.

Ko ste govorili na konferenci, ste omenili svoje navdušenje nad ureditvijo Bruslja, potem pa, ko ste se tja vrnili kot mamica, ste ugotovili, da je mesto povsem drugačno, če nanj gledaš kot nekdo, ki uporablja voziček. Kar pa je zanimivo, je to, da ženske, ko doživijo podobno izkušnjo, začnejo razmišljati veliko širše. Če namreč z dojenčkom ne moremo svobodno po mestu, kako to uspeva na primer invalidom? Jim sploh?

No, to je naša supermoč. O tem govorim, ko govorim o feminističnem vodstvu. Moč žensk je v tem, da ne vidimo le lastnih sposobnosti in možnosti, ampak ker smo vzgojene, da skrbimo za starše, otroke in partnerje, znamo upoštevati tudi potrebe drugih. Mislim, da sta naša prednost ta kolektivni način razmišljanja in zavedanje, da lahko stvari spreminjamo. In prav to bi morale videti kot nekaj pozitivnega.

PREBERITE ŠE -> Urška Klakočar Zupančič: Ljudje ne marajo ženske, ki ljubi

Dunaj velja pogosto, tudi v Sloveniji, za vzor, zlasti na področju dostopnih javnih najemnih stanovanj. Kaj v vašem mestu dobro deluje in kaj po vašem mnenju še vedno manjka in ste to opazili šele zdaj, ko ste po­stali mama?

No, tudi vi ste nam za vzor. Kar dejansko občudujemo pri Sloveniji, je razmeroma majhna razlika v plačilu med spoloma. V Avstriji je razlika v plačilu med spoloma velika, med drugim zato, ker veliko žensk po rojstvu otrok dela s krajšim delovnim časom, kar vpliva na njihove prihodke in karierne možnosti. A mislim tudi, da bi bilo za vsakega starša, ne glede na spol, bolje, če bi vsi skrajšali delovni čas in bili lahko bolj prisotni za svoje otro­ke. Dunaju koristi to, da se zavedamo, da mesta sestavljajo ženske in moški. Če sprejmemo, da so ženske volivke, da vodijo podjetja in da niso le nekaj, na kar pomislimo naknadno ali kot izjemo, ampak predstavljajo več kot polovico prebivalstva – tudi v Ljubljani okoli 51 odstotkov –, jih moramo razumeti kot ključen del družbe. Ženske so ključne za delovanje družbe tudi zato, ker izvajajo večino dela, povezanega s skrbjo za drugega. Zato je izjemno pomembno, da vanje vlagamo več, in to v vseh sektorjih.

Dobro pri Dunaju je tudi, da si zastavljamo ta vprašan­ja in okoli njih gradimo institucije. Delam na mestnem oddelku za ženske. Imamo zagotovljena sredstva za zavetišča za ženske, krizno telefonsko številko in financiramo približno 30 nevladnih organizacij, ki delajo z dekleti in ženskami. Prav tako zagotavljamo pravno svetovan­je, kar je zelo pomembno v primerih, kot sta razveza ali nasilje v družini. Ljubljana, ki je že dolgo del mreže FemCities, se lahko od Dunaja nauči predvsem eno: kako po­membna je izmenjava idej, postavljanje pravih vprašanj znotraj institucij ter vzpostavljanje struktur in vlog, ki to delo podpirajo.

Ricarda Goetz-Preisner. Foto: Matej Družnik

Ste gamerka, danes pa je skoraj nemogoče govoriti o igrah, družbenih omrežjih ali internetu, ne da bi omenili tudi umetno inteligenco. Spopadamo se s temnejšo platjo razvoja, zlasti ko začnemo govoriti o globokih ponaredkih, večinoma namenjenih zlorabam. Tudi v samih igrah lahko vidimo, kako so ženski liki pogosto seksualizirani. Kako razmišljate o tem?

Pri umetni inteligenci je ta t. i. digitalna pristranskost zelo problematična. Mislim, da je edino, kar lahko trenut­no storimo, da si prizadevamo za močnejše sisteme in ureditve, saj večino teh platform in tehnologij nadzirajo velika podjetja. Uvesti je treba sisteme, s katerimi se lahko škodljivi videi in slike hitro odstranijo. EU se že ukvarja s tem in je priznala, da je velika večina globokih ponaredkov usmerjena v ženske.

Ko pa govorimo o igrah, moramo vedeti, da ne obstaja le en tip. Je kot pri knjigah ali filmih. Trg je velikanski. Obstajajo čudovite igre, tudi igre, ki so jih zasnovale ženske, igre, ki ustvarjajo svetove, ki se ne opirajo na seksualizirane upodobitve žensk. Obstaja pa tudi veliko iger, ki jih igraš offline, brez toksične interakcije z drugimi igralci. Najprej moramo torej izbrati igre, ki nam resnično ustrezajo. Potem pa moramo spregovoriti, kadar se nam zdi, da nekaj ni v redu. Na primer, videoigra Grand Theft Auto V je v Avstraliji vzbudila ostro kritiko, ker so igralci v njej lahko izvajali nasilje nad ženskami. Po negativnih odzivih so jo večji avstralski trgovci umaknili iz prodaje. Zato menim, da imamo vsi možnost in dolžnost, da spregovorimo. Ne ignorirajte stvari, a tudi ne prenehajte igrati! Igre so čudovite, zabavne. Poiščite svojo igro, a bodite tudi kritični in spregovorite, kadar je treba. Zato smo, ko smo se začeli ukvarjati z nasiljem na spletu, strokovnjake s krizne telefonske linije povezali z IT-strokovnjaki Mestne občine Dunaj. Tako lahko svetujejo ženskam, ki so žrtve spletnega nasilja, kako obnoviti in zavarovati svoje podatke ter kako spremeniti nastavitve, da storilci ne morejo dostopati do njih ali jim slediti. Mislim, da je to nekaj, kar bi lahko storila tudi druga mesta, na primer Ljubljana. Povezati je treba strokovnjake, ki delajo z ženskami na pod­ročju podpore in nasilja, ter IT-strokovnjake. Skupaj lahko razvijejo konkretne in učinkovite rešitve.

PREBERITE ŠE -> Slovenska javnost se premalo zaveda, da prav pri nas nastajajo ključne rešitve za čistejše okolje

Vse več mladih moških se nagiba k skrajni desnici, kar spremlja porast mizoginije, »manosfere« in kulture »incelov«. To ni le slovenski problem, ampak globalni. Vzgajate hčerko. Vas je kaj strah glede sveta, v katerem bo odraščala?

Mislim, da je moj mož bolj prestrašen kot jaz, saj prihaja iz sveta skejtanja in pozna moške. Jaz sem še vedno optimistka. Še vedno verjamem, da je tam zunaj vsaj toliko odličnih fantov in moških, kolikor je negativnih izkušenj. Mislim pa, da moramo ustvariti nove strukture, ki bodo obravnavale te probleme. V šolah, na primer, spletno okolje ne more biti brez pravil. Potrebno je moderiranje. Na Dunaju imamo otroški in mladinski parlament. Mladi, ki prihajajo tja, so izjemni. So pametni, a hkrati prestrašeni. Mislim, da mi nismo odraščali s toliko strahu. Zato upam, da bomo znova odprli pogovor, tudi z dečki, in poskušali razumeti, kaj jim ta t. i. manosfera ponuja in zakaj jih privlači. Verjamem v dialog, tudi kadar je neprijeten. Če teh pogovorov ne bomo odpirali mi, jih bodo namesto nas oblikovali drugi.

Naj vam ponazorim, s čim se ukvarjamo: pred približno desetimi leti sva s kolegico Claudio Throm razvili delavnice za krepitev samozavesti za mlada dekleta. Želeli sva ustvariti nekaj, kar bi jim pomagalo, da se počutijo močnejše in med seboj vzpostavijo solidarnost. Zdaj imamo pet delavnic, od katerih dve ponujamo javnosti brezplačno. Nikoli jih nismo oglaševali, a so vedno polne. Ena je posvečena poznavanju pravic. Mnoga dekleta ne poznajo svojih pravic. Vedeti morajo, da jim starši ne morejo vsiliti določenih odločitev, da imajo pravico izbrati svojo izobrazbo in po­klic ter da imajo pravico reči ne. Druga delavnica se osredotoča na nasilje in kako prepoznati zgodnje opozorilne znake, kot so nadzor, pomanjkanje soglasja ali ljubosumje. Imamo tudi delavnico o delu, na kateri se mlade ženske učijo o plačanem in neplačanem delu ter o tem, kako se zavzeti zase v poklicnem okolju, vključno s tem, kaj lahko delodajalci od njih zahtevajo in česa ne. Prav tako je na voljo delavnica, ki se posveča temu, kako naj ženska poskrbi za varnost, ko se odpravi ven, na zabavo. Dunaj je namreč mesto, kjer je priložnosti za nočno življenje veliko, zato si želimo, da bi se dekleta, ko gredo na zabavo, počutila varno, a tako, da jih obenem ne prestrašimo in ohromimo. Naš cilj je, da jih opolnomočimo.

Imamo tudi delavnico o medijih, ki jo je najtežje izvajati, ker dekleta večino časa živijo v spletnem svetu, kjer se nenehno primerjajo z drugimi. Ne moreš jim preprosto reči, naj tega ne počnejo, zato poskušamo z majhnimi intervencijami. Na primer, prosimo jih, naj povedo, kaj imajo rade pri sebi, kar nima nobene zveze z videzom. Na začetku jim je to zelo težko, potem pa postopoma začnejo odkrivati, da je veliko stvari, ki jih pri sebi cenijo. Na te delavnice sem zelo ponosna. Nenehno se razvijajo in dekleta aktivno prosimo za povratne informacije, da jih lahko izboljšamo.

Drug dolgoročni projekt je Dan hčere, ki poteka že pri­bližno 30 let. Dekletom daje priložnost, da spoznajo različne poklice, zlasti na področjih, na katerih so ženske premalo zastopane. Leta pozneje mnoge med njimi pravijo, da jim je ta izkušnja pomagala zamisliti si nove možnosti za svojo prihodnost. Menim tudi, da je pomembno, da se fantom predstavijo poklici na področjih, kot sta zdravstvo in izobraževanje.

Katera od videoiger, ki jih zdaj igrate, vam je najljubša?

Silksong.