Od redovniške obleke do tekaške opreme in bele laboratorijske halje. Redovnico Ireno Jurgec srečamo v vseh opravah, saj je poleg aktivnega življenja v skupnosti redno zaposlena v laboratoriju zdravstvenega doma v Ilirski Bistrici. Odprto in sproščeno govori o svojem življenju, ljubezni in združevanju na videz nezdružljivega: vere in znanosti. Kot pravi njena vzornica Marie Curie: »V življenju se ni treba ničesar bati. Treba je le razumeti.«
Niste povsem običajna redovnica. Ste tudi kemičarka, glasbenica in še marsikaj. Kaj od naštetega ste najbolj?
Najbolj sem človek, Irena. Irena, ki leti z dvema kriloma, ki sta mi bili podarjeni. Eno krilo je naravoslovje, ki je bilo v naši družini zelo prisotno. Oba starša sta bila v medicinski stroki, zaposlena v bolnišnici v Šempetru pri Gorici, in tako nas je vseh pet otrok zraslo z bolnišnico. V trenutku, ko sem pri petih letih zagledala bele cokle pri očetu, sem se vanje zaljubila in se odločila, da bom nekoč kot tata. Samo da bi lahko nosila bele cokle. Moje drugo vodilo in navdih pa je življenjepis Marie Curie. Mama je to knjigo, tiskano leta 1923, še kot srednješolka dobila od profesorice kemije in jaz jo kot svetinjo hranim v svoji knjižnici. Marie Curie me je očarala s predanostjo kemiji, pa tudi sicer z zavzetostjo, požrtvovalnostjo, vztrajnostjo, srčnostjo. In tako sem sledila svojim prvim sanjam, znotraj tega odkrivala svoje veselje, svoj poklic. Vzporedno pa se je razvijal tudi drugi poklic, poklic, pisan z veliko. Izhajam iz družine, ki je obdarjena z vero, ki jo je vera zaznamovala iz roda v rod. Zato je bilo to nekaj normalnega, naravnega, nekaj zelo lepega in dragocenega. Naključno, nenamensko me je v njej oblikoval moj stric, mamin brat, duhovnik. In ko sem se kasneje, med podiplomskim študijem, spraševala o tem, kako usmeriti svoje življenje, kam sem poklicana, kaj je tisti poklic, pisan z veliko, me je ključno zaznamovala ena od meditacij, ki sem ji sledila po sveti maši.
Odločili ste se v času študija na fakulteti za kemijo, kajne?
Ja. Pri tej meditaciji sem doživela Božji pogled, poln ljubezni do mene take, kot sem. Še več, doživela sem, da sem Gospodu dragocena prav taka, kot sem, z vsem, kar sem. In ne samo to; doživela sem tudi popolno svobodo pri izbiri poročenosti, redovništva ali samskosti. Po razločevanju sem spoznala, da ...
