Katarina Goričan zagovarja korenito spremembo šolskega sistema, kajti sedanji, ki je še iz časa Marije Terezije, naše otroke hromi. Vojaška struktura, ki se izraža v togosti, faktografiji, imperativu in uniformnosti, zahteva, da otroci razmišljajo in delajo na enak ali podoben način. Kar je problematično in zaviralno. Kaj pa individualnost in ustvarjalnost, prodor in inovativnost? Otroci niso številke. In mi tudi ne. Nujno potrebujemo spremembe. Katarina jih že dela.
Spoštovana Katarina, pred najinim pogovorom ste mi poslali tri zapise, namenjene vašim dijakinjam in dijakom. In vsem nam. Povejte nam, zakaj ustvarjalnost, domišljija in radovednost izginjajo iz naših šol. Zakaj žar mladih oči ugaša?
Slovenke in Slovenci smo večino svoje zgodovine preživeli v podrejenem položaju znotraj večjih imperijev/držav. Tako smo se v šolah naučili predvsem prilagajanja, ne pa poguma – naš sistem že zelo zgodaj nagrajuje pokornost, sledenje, enake odgovore in neopaznost, napako pa obravnava kot neuspeh. Zato se otroci že zgodaj naučijo, da je varneje biti tiho in »priden« ter ne izstopati. Tako vzgajamo vzorne prilagojence/-ke, ne pa samozavestnih, kritično mislečih, ustvarjalnih ljudi, inovatorjev/-k, ki jih sodobna družba potrebuje. Možgani pa, saj veste, so organ za preživetje. Učenje na pamet jim pomeni veliko nelagodje, nevarnost. Definicije, letnice, formule, podatki, nenehni testi, spraševanja, seminarske naloge – sistem je neizprosen. Po večini vse delovanje pomeni pripravo na maturo – golo pomnjenje, enoznačni odgovori. Telo takšen tog način zazna kot nevarnost. Srce hitreje utripa, dlani se potijo, možgani kričijo: Beži! Reši se! In bežijo. Iz šole. Izostankov je v slovenskih šolah veliko preveč ...
