Antropologinja prof. dr. Vesna Vuk Godina že desetletja raziskuje, kako družbeni sistemi oblikujejo človeka; njegove odnose, čustva, vloge in predstave o ljubezni. V času, ko se razmerja med spoloma hitro spreminjajo in ko se o pomenu zakona, samskosti in ljubezni govori glasneje kot kdajkoli prej, ponuja analizo sodobne družbe z zretjem v antropološko ogledalo (in samo vase).
Pred kratkim sem poslušala podkast z islandsko predsednico Hallo Tómasdóttir. Meni, da je naslednji korak v prizadevanju za enakost med spoloma ustvariti varen prostor za moške, da bodo lahko odkrito govorili o svojih občutkih, saj vse pogosteje čutijo, da zanje ni več prostora. Je islandski kontekst, kjer je država po Global Gender Gap Indexu skoraj dosegla popolno enakost, takšen, da so spet na vrsti moški? Ali pa smo vsi že v fazi, ko moramo razmišljati, kako preprečiti, da moški zdrsnejo v toksično desničarstvo, potem ko so končno doumeli, da jim ženske ne pripadajo po naravi?
Oboje je res. Islandska predsednica je dobro opozorila na nekaj, kar je potekalo vzporedno s tem, ko je bilo treba družbeno proizvesti psihološke ustroje posameznikov, primernih za potrošniški kapitalizem: uveljavljala se je narcistična socializacija in opuščala predhodna. V predhodni socializaciji je bila tradicionalna družina ključni agent; v njej je bila struktura jasna, najvišji položaj je imel oče. Ne zato, ker bi bil mačist. Ampak ker mora biti instanca, ki izvaja simbolni Zakon, nadrejena drugim instancam. Ko se napade ta družina, propadejo tradicionalne spolne in družinske vloge.
Ne samo moške, tudi ženske. Ženske so z ideologijo zahodnega feminizma, ki je v marsičem zmotna, imele alternativo: če ne bomo več gospodinje in mame, imamo druge vloge. Moški pa niso imeli družbenozgodovinsko razdelane alternative, ostali so v praznem prostoru; en del je začel reproducirati ženske vloge, drugi del prakticira skoraj totalitarno moškost. So tipičen primer spola, ki je izgubil zgodovinsko vojno.
Omenili ste prazen prostor. Ob tem pomislim na to, da imamo spet ženske delo. Našle smo si alternative, a ker smo moške »pustile zadaj«, jih moramo spet me vleči naprej. Naporno.
(Smeh.) Se strinjam: je naporno. A spomniti se moramo, da te moške v resnici hendikepiramo mame v socializaciji. Danes je v zahodni družbi vzgoja izrazito otrokocentrična. Mama otroka bolestno navezuje nase. Tako socializirani moški se nikoli ne osamosvojijo. Če pogledamo zahodno socializacijo približno zadnjih 150 let, je prav sodobna narcistična socializacija tista, ki ji v največji meri ne uspe socializirati otrok v funkcionalno odraslost. Ker danes ženske pogosto nimajo odraslega partnerja, mnoge v materinstvu iščejo nadomestek. Z rezultatom, da otroku nehote onemogočijo odhod od sebe, onemogočijo separacijo. To ni nekaj novega; že Malinowski se ni mogel poročiti, dokler mama ni umrla. A to, kar je bilo včasih izjema, je danes pravilo.
Razumem, a se mi zdi tudi, da je v tej zahodni filozofiji vzgoje pogosto vse zastavljeno tako, da se krivda vedno pripiše ženski. Redko se vprašamo, kje je oče in zakaj je mati to posesivnost sploh razvila.
To je absolutno res. A gre za zelo konkretne zgodovinske razloge.
