Prof. dr. Maja Čemažar: Za pravičnost si tudi v znanosti zelo prizadevamo

Epilog je namreč dobil velik projekt – razvoj in priprava zdravila za izvedbo prvega genskega zdravljenja kožnih tumorjev glave in vratu v Sloveniji. S tem velikim korakom naprej se je odprlo tudi okolje, ki omogoča razvoj novih genskih zdravil ali cepiv, proizvodnjo in izvedbo kliničnih študij, ki bodo pripomogle k zdravju ljudi tudi zunaj evropskih meja. 

Gensko zdravilo za bazalnocelični karcinom, vbrizganje genskega zapisa za interlevkin-12 v rakave celice s postopkom elektroporacije, je vaše življenjsko delo. Kako vas je pot pripeljala do tega odkritja? 

Ko sem prišla na Onkološki inštitut kot pripravnica in mlada raziskovalka, je eden mojih mentorjev v Slovenijo pripeljal aparaturo elektroporator (Elektroporacija je pojav, pri katerem se zaradi prisotnosti električnega polja poveča prepustnost celične membrane). Imela sem srečo; bila sem ob pravem času na pravem mestu. Začeli smo raziskovati vplive elektroporacije in jih kombinirali s citotoksičnimi zdravili – to zdravljenje imenujemo elektrokemoterapija. Ker so francoski znanstveniki dobili odlične rezultate kombinacije elektroporacije in bleomicina, je bila moja magistrska naloga potrditev njihovih dognanj. Sledilo je raziskovanje elektroporacije z drugim kemoterapevtikom, cisplatinom. 

Ko se je nato moj doktorski študij približeval koncu, so se začele pojavljati nove znanstvene objave o tem, da je elektroporacijo mogoče uporabljati tudi za vnos nukleinskih kislin. Pot me je odnesla na podoktorski študij v Anglijo, kjer sem sicer raziskovala drugo temo, a sem imela na srečo izvrstno mentorico in kolega, ki mi je sestavil elektroporator, da sem obenem lahko izvajala še poskuse vnosa plazmidne DNK v celice. Najprej smo se osredotočali na optimizacijo vnosa v tumorje z reporterskimi proteini, nato pa smo prešli na terapevtske proteine. Prvi, ki je zares izstopal, je bil interlevkin-12. Uspelo nam je sestaviti plazmide brez gena za antibiotično rezistenco, ki je vse večji problem v zdravljenju. 

Več ko vemo o biologiji rakavih celic, bolj individualizirano bo postalo zdravljenje in s tem tudi manj toksično. 

Trenutno že dva bolnika prejemata omenjeno gensko zdravilo. Bo sčasoma postalo samostojno ali – kot je običajno pri zdravljenju raka – uporabno v kombinaciji z drugimi metodami? 

V onkologiji je zdravljenje skoraj vedno kombinirano. Trenutno smo v fazi 1, ki preverja varnost zdravila. Prvi podatki kažejo, da je ta nesporna. Ko bomo študijo končali, bomo v fazi 2 zdravilo kombinirali s standardno metodo – obsevanjem. 

Naša druga metoda zdravljenja, torej elektrokemoterapija, ki se že uporablja kot standardno zdravljenje za določene vrste raka, omogoča tudi z manjšimi odmerki zdravila doseči večji učinek. Tudi sicer se metode zdravljenja raka nagibajo k temu, da bi bile kar najmanj obremenjujoče. Znano je, da kemoterapevtiki ubijajo hitro deleče se celice. Mednje pa ne sodijo zgolj rakave, temveč so takšne tudi celice tankega črevesa, kostnega mozga. Kemoterapevtiki delujejo neselektivno. Nova tarčna zdravila so manj toksična, a vseeno so. Drugače. Isto velja za imunsko zdravljenje; tudi to ima svoje neželene učinke. Več ko vemo o biologiji rakavih celic, bolj individualizirano bo postalo zdravljenje in s tem tudi manj toksično. 

To novo gensko zdravilo, vaše življenjsko delo, se že dlje časa uporablja pri živalih. Kako to? 

Veliko raziskav, odkritij, sodelovanj je tudi posledica osebnih vzgibov. Imela sem psičko labradorko, ki je zbolela za rakom. Premišljevala sem o tem, kako ji lahko pomagam. Na veterinarski fakulteti sem spoznala enako radovedno onkologinjo. Skupaj sva razvili metodo za zdravljenje raka pri psih, mačkah, konjih, in sicer z že omenjenim postopkom elektroporacije. Tudi v veterini smo orali ledino. Moji psički so tumor operirali in je kasneje umrla od starosti, a s to metodo smo pomagali številnim drugim živalim. 

Kaj vas pri delu najbolj navdušuje? 

To, da imaš priložnost odkriti kaj novega, najti terapijo, ki res deluje. Raziskovati mehanizme, pridobiti zadostno znanje in predvsem spoznanja pripeljati do uporabnikov. Prav to se mi je pri raziskovanju zdelo vedno najbolj ključno – kako bo novo odkritje prineslo tudi uporabne rezultate. 

Kako zelo je za vas osebno pomembna pravičnost? Zdi se, da je je vse manj, ampak kakšen bo svet brez nje? 

Pravičnost predvsem ni sinonim za enakost. In prav za pravičnost si tudi v znanosti zelo prizadevamo. Pravičnost pomeni, da imamo vsi dostop do tega, kar potrebujemo. Pravičnost na področju znanosti v medicini je to, da bi imeli vsi državljani sveta enake možnosti za vključevanje v klinične študije. Pravičnost je, če želiš gledati tekmo, ki poteka na stadionu, a si prenizek, da bi videl čez ogrado. Potrebuješ višje sedišče; imaš pravico, da dogajanje vidiš enako dobro kot drugi.