Specializirani oddelek, ki ga vodi še danes, je opravil pionirsko delo v psihoterapevtski obravnavi in zdravljenju anoreksije, bulimije ter drugih oblik motenj hranjenja.
Priznana psihiatrinja in sodna izvedenka za psihiatrijo v našem pogovoru razblinja klišejske predstave o teh boleznih in opozarja na skrite pasti nove zakonodaje o psihoterapiji.
Novi zakon o psihoterapevtski dejavnosti je razburkal strokovno javnost, ki ga skoraj enotno zavrača, politika pa vztraja pri njem. Obstaja kakšna srednja pot, da bi zagotovili zadostno strokovno psihoterapevtsko oskrbo Slovenk in Slovencev?
Zagotovo obstaja. Toda kompromis, ki bi bil sklenjen v škodo pacientov/-k in je v svojem temelju nevaren, ni prava rešitev. Tisti, ki delamo v zdravstvu in smo za to izšolani, smo predlagali, da bi ločili psihoterapijo v zdravstvu in psihosocialno svetovanje zunaj njega.
Definicija psihoterapije po mednarodnih klasifikacijah je, da je to metoda zdravljenja duševnih motenj, in v Sloveniji jo izvajamo že več kot 60 let. Psihosocialno svetovanje zunaj zdravstva bi tako lahko pokrilo vrsto problemov, ki jih ima populacija, niso pa to duševne motnje.
Psihoterapija je namreč le ena od metod zdravljenja duševnih motenj in ni primerna za vsakega z duševno motnjo. Napačna je predstava, da potrebuje psihoterapijo vsak, ki ima zakonske težave, in vsak otrok, ki ima težave v šoli. Resnica je daleč od tega ...
