Pri dveh letih je sin zbolel za levkemijo: »Nisem vedno verjela, da bova zmagala.«

Ko je viroza položila v posteljo njenega dveletnega sina, si niti slučajno ni mogla predstavljati, kaj bo sledilo. »Potem sem opazila modrice po telesu in rdeče pikice na rokah, zato sem bila zaskrbljena. Ko sva šla k zdravniku, še vedno nisem pomislila na najhujše. Ko so prišli izvidi in dodatne preiskave, pa se je svet v trenutku ustavil. Takšne stvari se ti zdijo oddaljene, dokler se ne zgodijo tebi,« pravi Dina Delić.

V knjigi Levje srce opisuje, kako se je življenje njene družine čez noč spremenilo in ji skoraj spodneslo tla pod nogami. »Nisem vedno verjela, da bova zmagala. Bili so trenutki, ko sem dvomila. Bili so trenutki, ko sem se spraševala, ali imam dovolj moči. Ampak vedno sem se odločila, da bom poskusila še en dan. Še eno uro. Še eno minuto. In tiste minute so se seštevale v ure. Ure v dneve. Dnevi v mesece. Meseci v leta. In na koncu so se seštele v zmago,« je zapisala.

Zakaj ste se odločili, da napišete knjigo Levje srce?

Knjiga je nastala zelo spontano. Ni nekaj, kar bi zavestno načrtovala. Začela sem zapisovati občutke, misli in trenutke, ki jih nisem mogla izgovoriti na glas. To je bila moja pot k ozdravitvi.

Sčasoma sem začutila, da naša zgodba ni samo naša. Da ima globlji pomen in da lahko z njo pomagam drugim. Hkrati sem želela ozavestiti, kaj se skriva za takšno diagnozo, za statistiko, za bolnišničnimi vrati. In koliko moči nosi človek v sebi, odkrije šele takrat, ko nima druge izbire.

Je bilo pisanje naporno, ker ste morali podoživeti boleče trenutke, ali osvobajajoče?

Oboje. Nekatere dele sem pisala v solzah, ker sem podoživljala trenutke, za katere sem mislila, da sem jih že predelala. Tudi danes se včasih zgodi, da ob kakšnem odlomku postanem zelo čustvena. Nekateri spomini ostanejo v telesu in srcu za vedno.

Po drugi strani pa je bilo pisanje globoko osvobajajoče. Veliko stvari sem prvič zares ubesedila. Ko nekaj napišeš in daš iz sebe, izgubi del teže, ki jo nosiš v sebi. Mislim, da mi je knjiga pomagala zaključiti zelo težko poglavje življenja.

Kako ste sploh odkrili, da ima vaš sin levkemijo; ste opazili kakšne znake?

Začelo se je precej nedolžno, z vročino. Dva vikenda zapored. Kot starš najprej iščeš preprostejše razlage in si ne predstavljaš, da bi lahko šlo za kaj resnega. Mislila sem, da gre za virozo, saj se je zelo potil.

Potem sem opazila modrice po telesu in rdeče pikice na rokah, zato sem bila zaskrbljena. Ko sva šla k zdravniku, še vedno nisem pomislila na najhujše. Ko so prišli izvidi in dodatne preiskave, pa se je svet v trenutku ustavil. Takšne stvari se ti zdijo oddaljene, dokler se ne zgodijo tebi.

Dina Delić. Foto: Voranc Vogel

Kaj ste čutili v tistem trenutku, ko je bila diagnoza potrjena?

Takšnega trenutka ne moreš opisati z eno besedo. Bil je šok, čutila sem strah, nemoč, vse naenkrat. Kot mama se v tistem trenutku ne bojiš zase, ampak samo za svojega otroka. V glavi imaš milijon vprašanj, hkrati pa moraš ostati močna, ker te otrok gleda in v tebi išče varnost. Šlo je za pravi vrtinec čustev.

Kako je potekalo njegovo zdravljenje; ste bili večinoma z njim v bolnišnici?

Zdravljenje je bilo dolgo, naporno in polno vzponov ter padcev. Večino časa sem bila z Leom v bolnišnici, razen ko je bil na intenzivni negi, kjer starši niso ostajali z otrokom čez noč. Živiš od izvida do izvida, od terapije do terapije.

Naučila sem se, da si tako dolgo pot moraš razdeliti na manjše faze in najti nekaj, kar te drži pokonci tudi takrat, ko je najtežje. V takem obdobju začneš ceniti stvari, ki so se ti prej zdele samoumevne. Na primer navaden dan doma, svobodo in to, da lahko sama odločaš o svojem dnevu.

Dina Delić. Foto: Voranc Vogel

Ste bili zadovoljni s potekom zdravljenja, odnosom zdravnikov in zdravstvenega osebja?

Zelo. V takšni situaciji si zares odvisen od ljudi, ki te obkrožajo. Na hematološkem oddelku pediatrične klinike ne zdravijo samo otrok, ampak pogosto držijo pokonci tudi starše.

Za takšno delo moraš biti res srčen človek. Nikoli ne bom pozabila podpore in človečnosti, ki smo je bili deležni med zdravljenjem. Ko mesece preživiš v bolnišnici in zaupaš zdravje svojega otroka tujim rokam, zdravstveno osebje postane pomemben del tvojega življenja.

PREBERITE ŠE -> Tanja Krejić: Rekli so mi, naj ga dam v zavod in rodim otroka, ki bo zagotovo zdrav

V knjigi ste zapisali, da ste se odločili, da bo strah postal vaša motivacija. Kako ste premagali strah in od kod ste črpali moč?

Strahu v resnici nikoli popolnoma ne premagaš. Naučiš se živeti z njim. Moč sem črpala na različne načine, največ pa mi jo je vlival sin. Otroci imajo neverjetno sposobnost, da živijo v trenutku.

Tudi v najtežjih obdobjih je Leo znal najti razlog za nasmeh in mi s tem dal občutek, da zmoreva. Poleg družine in bližnjih so mi zelo koristili tudi meditacija, vizualizacija in globoko prepričanje, da moram verjeti, da se bo vse dobro izteklo.

Dina Delić. Foto: Voranc Vogel

Kadar v družini nekdo zboli, to vpliva na vse družinske člane. Kako je sinova bolezen vplivala na vašo družino?

Takšna izkušnja družino globoko spremeni. Vsak jo predeluje po svoje, hkrati pa te poveže na drugačen, globlji način.

Pri svojih otrocih danes opažam drugačen pogled na življenje in zdravje v primerjavi z vrstniki. Pred časom me je ganila devetletna hči, ko mi je rekla, da bi mojo knjigo nesla v šolo, ker bi jo morali prebrati vsi, da bi razumeli, da ni enostavno imeti bolnega otroka.

Kot družina smo se naučili bolj ceniti skupni čas in manj energije izgubljati za nepomembne stvari. Pri meni pa se je najbolj spremenil odnos do hvaležnosti in potrebe po kontroli. Danes veliko bolj živimo v trenutku.

Kako pa je bolezen zaznamovala življenje vašega sina?

Mislim, da ga je izkušnja zaznamovala, ni ga pa definirala. Posledice zdravljenja so lahko dolgoročne in ga bo treba preventivno spremljati. Danes ga na videz težko ločiš od vrstnikov. Na prvi pogled ni prav nič drugačen od drugih otrok. Je vesel, srčen in pogumen fant. 

Bil je še zelo majhen, ko je zbolel, zato se večine stvari ne spomni, a verjamem, da ga je ta pot na neki nezavedni ravni naredila neverjetno močnega – to opazim pri njem. Velikokrat me prav on opomni, kako pomembno je življenje gledati z več lahkotnosti.

V knjigi pišete, da ste se naučili, da je prositi za pomoč znak modrosti, ne šibkosti. Na koga ste se obrnili, ko vam je bilo najtežje?

Na začetku sem imela občutek, da moram vse zdržati sama. Potem pa sem ugotovila, da nihče ne more skozi takšno obdobje brez podpore. Ob meni so bili družina, prijatelji in druge mamice z oddelka.

Ko je bilo najtežje, sem pomoč poiskala tudi pri oddelčni psihologinji. Ko govoriš z nekom, ki je podobno pot že prehodil, dobiš občutek, da nisi sam. Hkrati pa ti to da upanje, da bo na koncu vse dobro.

Dina Delić. Foto: Voranc Vogel

Ste se torej povezali z mamami, ki so se spopadale s podobno izkušnjo?

Da, in prav te vezi ostanejo za vedno. Na oddelku se med mamami ustvari posebna povezanost. Razumemo se brez veliko besed. Čeprav se ne slišimo vsak dan, vemo, da je med nami nekaj globljega.

Zaradi tega so srečanja z njimi nekaj posebnega. Vsaka nosi svojo zgodbo, svojo bolečino in svoj strah, hkrati pa tudi neverjetno moč.

Več let ste delovali kot ekonomistka v korporativnem okolju. Kaj počnete danes?

Po večmesečnem premoru sem še vedno ostala povezana s poslovnim svetom, a danes veliko bolj sledim občutku in stvarem, ki imajo zame globlji pomen. Zaradi sinove bolezni sem spremenila prioritete, pogled na življenje ter smer, po kateri danes hodim.

PREBERITE ŠE -> Dragica Kraljič, mama otroka z Downovim sindromom: Tega me je naučil in me še uči Janek

Kaj trenutno najbolj cenite?

Zdravje, mirne dni in navadne trenutke, ki smo jih prej pogosto spregledali. Skupni zajtrk, otroški smeh, objem, pogovor ...

Takšna izkušnja te nauči, da življenje ni samoumevno. Da sreča pogosto ni v velikih stvareh, ampak ravno v tistih vsakodnevnih situacijah. Ko si dolgo časa zaprt in drugi odločajo o vsem, kar se ti dogaja, ti svoboda navadnega dne postane največje darilo.