Polona Franko, Urbanova mami: Od 30. aprila 2024 živim posmrtno življenje

Kako povedati nekaj, za kar so besede premalo? Kako izgovoriti izgubo, ki ne ostane v enem trenutku, ampak se razrašča v vsak naslednji dan? Kako živeti z mislijo, da bi bilo lahko drugače? Tridesetega aprila 2024 se je življenje Polone Franko ustavilo ob Savi Dolinki. Tam je med organiziranim treningom kajaka umrl njen 14-letni sin Urban. Od takrat Polona živi z vprašanji, na katera še vedno nima odgovorov. In z odločitvijo, da ne bo umolknila. Zaradi Urbana. Zaradi njegovega brata Tadeja. Zaradi vseh otrok, ki jih starši vsak dan zaupajo športu s prepričanjem, da so tam varni.

Minevata dve leti, odkar Urbana ni več. Kako ste?

Grozno in neutolažljivo. Še vedno. Ker še vedno ni Urbana. Ljudje govorijo, da čas celi rane. Ne drži. Čas res mineva, a dejstvo je, da je z vsakim dnem, ki mine, več stvari, ki bi jih morali z Urbanom doživeti, pa jih nikoli ne bomo. Vmes so njegovi sošolci končali osnovno šolo, imeli valeto, doživeli uspeh vpisa v sred­njo šolo … Olimpijske igre so bile, celo dvoje. Gledam, kako se po Ljubljani gradijo hiše, ki jih moj otrok ne bo videl … Moralo bi biti ravno obratno. Fizično telo mogoče postaja močnejše, včasih malenkost lažje diham, tesnoba je blažja, ampak še to le ob pomoči tablet. Ko umre otrok, umre mama, starš. Kar ostane, je brezpogojna ljubezen, ki pomeni brezpogojno žalovanje. Brezkončno. Od 30. aprila 2024 živim posmrtno življenje. Kot ni več Urbana, tudi ni več Polone, kakršna je bila nekoč. Pravijo, da te takšne izkušnje naredijo močnejšega. Ni res. Kdo bi želel biti močnejši na račun izgube otroka?! Travma te sesuje na prafaktorje. Nisi močnejši, zdrobljen si. Zdaj so dnevi le časovna enota, ki mi kažejo, kako dolgo smo že brez Urbana.

Tadej nima več staršev, kakršna sva z Rokom bila. Ni izgubil »samo« brata, sogovornika, nekoga, s komer se je igral, se ukvarjal s športom in z njim tekmoval. Tadej je izgubil družino. Urban je izgubil vso prihodnost, a tudi Tadej je vržen v življenje, kot ga ne bi smel imeti. Življenje bridkosti in osamljenosti, ki ju redko­kdo razume. Celo njun dedek je umrl, ne da bi vedel, kaj se je dejansko zgodilo, ne da bi dobil opravičilo ali vsaj iskreno sožalje od ljudi, ki bi morali prevzeti odgovornost.

»To je ura, ki jo je Urban vedno nosil,« pove Polona Franko, »tudi na usodnem treningu. Še vedno teče, kot bi moralo tudi Urbanovo srce. V resnici mu je bil ukraden čas.« Foto: Voranc Vogel

Urbanove okoliščine smrti v javnosti opisujejo kot tragično nesrečo. Vendar so mnogo več kot to. Kadar vas kdo vpraša po Urbanu, kaj rečete?

Da ga neskončno pogrešam in še vedno čakam, vsak dan pričakujem njegov klic in njegovo vedno navdušeno pripovedovanje, kako je bilo v šoli. Ne morem dojeti. Prevzame me, da se mi je mogoče zmešalo in si vse skupaj domišljam, saj se vsa ta groza gotovo ni zgodila. Nato pa pride vabilo s sodišča, kjer se moraš oglasiti kot priča, in takrat dojameš razsežnost vsega tega obupa. Moj otrok je žrtev kaznivega dejanja. Zato me tako zelo boli, da Urbanovo smrt opisujejo kot tragično nesrečo. Vsi, ki smo se kdaj ukvarjali s športom, smo doživeli kakšno nesrečo. Jaz sem si zlomila roko, Tadej prst, Rok gleženj. A da ti šport vzame življenje, ne, to ni le nesreča.

Urban je umrl med organiziranim treningom kajaka. Kako je živeti s tem, da si otroka zaupal klubu, ker verjameš, da ljudje tam vedo, kaj delajo, in da je tam varen, pa se je zgodilo ravno nasprotno? Kako je od tistega dne naprej potekala vaša pot iskanja odgovorov in pravice kot družine?

Ko naju je z Rokom prišla iskat policija in naju odpeljala na urgenco, sta naju tam sprejeli dve zdravnici. Ena od njiju je vprašala: »Vama je otrok ušel?« Ušel, kaj misli s tem, mi je odzvanjalo v glavi. Postalo mi je slabo. Ne, Urban je bil na treningu, sem rekla. Začudeno naju je pogledala in vprašala: »Kje pa so bili trenerji?!« Ne vem, sem odgovorila, vi mi povejte. Potem je nadaljevala, da bo na to odgovorila policija, nato pa pozornost usmerila k Urbanovemu zdrav­stvenemu stanju. Že takrat je postalo jasno, da je šlo čisto vse narobe. Nihče ni Urbana pospremil na urgenco. Nihče naju tam ni pričakal. Nihče ni zdravnikom povedal, kaj se je dejansko zgodilo, zato so lahko le ugibali. Urbana so več ur oživljali in čez dva dni je umrl nepoškodovan. Na telesu ni imel niti ene praske, niti ene sledi udarca ali zloma … In kdor koli je izvedel, kaj se je zgodilo, je postavil isto vprašanje: kje pa so bili trenerji? Kar se je Urbanu zgodilo, ni tragična nesreča, ampak kaznivo dejanje, ki se ne sme ponoviti.

Na začetku seveda sploh nisi sposoben ničesar. Potem pa začnejo ljudje postavljati vedno ena in ista vprašanja in ti nanje nimaš odgovorov. Začneš se zavedati, da ne veš, zakaj je tvoj otrok umrl, kakšen je bil njegov zadnji dan, ali je bil vesel, prestrašen, ali je bil prepričan, da prihajajo ponj, ali je čutil, da umira, ali je bil v agoniji reševanja svojega življenja … Najprej pričakuješ, da bo klub tisti, ki bo prišel in povedal, kaj se je zgodilo. Nič. In potem začneš iskati odgovore.

PREBERITE ŠE -> Barbara Pia Hrovat opozarja: V slovenskem športu ni jasnih pravil, ki bi varovala otroke

Šla sem do varuha športnikovih pravic. Najprej osebno, potem še s pisno pobudo. Pred­lagala sem, da se v Sloveniji, po vzoru tujine, vzpostavi enovit mehanizem – register hudih telesnih poškodb in smrtnih dogodkov na treningih in tekmah. Z namenom, da se uredi obveznost poročanja, naslovi in razišče katastrofalne dogodke, spreminja slabe prakse in prepreči nove tragedije. Obrnila sem se tudi na Olimpijski komite Slovenije. Urban je bil registriran športnik v dveh športih in zato imel še dodatne pravice, za katere sem izvedela šele po dogodku. Niti tam ni bilo odziva. Kajakaška zveza prav tako ni dala odgovora, čeprav jo je varuh pozval, naj pisno pojasni, do kakšnih ugotovitev o dogodku je prišla. Nihče ni niti sožalja izrazil. Odgovore sem iskala na inšpektoratu za šport, a so odgovorili, da nimajo pravne podlage za obravnavo takega dogodka, četudi imajo zapisano, da je njihovo poslanstvo varovanje pravic tistih, ki vstopajo v proces športa, ter soustvarjanje varnega športnega okolja. Še danes naju nihče iz športnih organizacij ni obvestil, da so raziskali, kaj se je zgodilo, čeprav so izgubili mladoletnega člana.

Obrnila sem se tudi na inšpektorat za delo, ker so bili trenerji med treningom v delovnem procesu in ker imajo športniki po zakonu pravico do zavarovanja, podobno kot delavci. Še ZZZS menda nima evidenc, po katerih bi sploh lahko preverjali, ali je klub otro­ka zavaroval.

Nekateri terapevti nas želijo pomiriti z mislijo, da bodo zaradi Urbanove tragedije drugi otroci v športu varnejši. Rečeno mi je bilo tudi, da bi bilo pri nas konec tega športa, če bi se športne institucije javno opravičile, spregovorile o tragediji ter morda v poklon Urbanu jasno povedale, kako bodo spremenile prakso in pravne podlage, da bi zaščitile mlade športnike. Resno?!

Polona Franko. Foto: Voranc Vogel

In kje so bili trenerji?

Več kilometrov stran. Povedali so mi, da so bili menda trije trenerji, vsi trije na parkirišču. Otroci pa sami na reki, brez nadzora, brez usmerjanja ali vodenja, tudi brez reševan­ja. Urban je umrl zato, ker ni dobil pravočasne in strokovne pomoči. Povedali so mi, da na 112 niso klicali trenerji, ampak najprej nekdo na ziplinu, nato še ena oseba, do katere je uspelo priti enemu od otrok, ki so bili blizu Urbana.

Urban je bil absolutno predolgo v ledeni vodi. Domnevajo, da eno uro. Natančno koliko, ne vem. Pravzaprav ne vem ničesar. Ne vem točno, kdaj se je zgodil dogodek, ne vem, zakaj se je sploh znašel v vodi. Z njim so bili še trije otroci, tako je bilo meni rečeno, vsi mladoletni, njegovi vrstniki. Oni so bili edini ob Urbanu, ko je nujno potreboval pomoč. Po svojih najboljših močeh, z veliko požrtvovalnostjo in verjetno v nevarnosti za lastno življenje, ki se je niti niso zavedali, so mu poskušali pomagati. Zato sem jim neizmerno hvaležna, saj Urban ni ostal popolnoma sam v divjini. V mojih očeh so oni junaki, resnični predstavniki tovarištva in tega šport­nega duha, ki se ga tako zelo rado omenja v javnosti, pa ga je v resnici v športu zelo malo.

Kako ste se odločili za darovanje organov po koncu Urbanovega življenja in kaj vas je pri tej odločitvi vodilo?

Ko ti zdravniki povedo, da otrok nima več možnosti, obnemiš. Pokosi te. Misliš, da boš kričal, pa ne moreš. Najprej sem le obsedela, potem pa stala in gledala Urbana, ki je bil tam, še vedno neskončno lep, nepoškodovan, a priklopljen na vse aparate. Kot da spi, kot da ni nič narobe, a možgani niso več delovali in ni imel več možnosti preživetja.

Takrat običajno sledi vprašanje svojcem, ali bi darovali organe umrlega. Z nama pa je bil tudi Tadej. Tam je spontano rekel, da mu je Urban v njunih večernih pogovorih zaupal, da bi želel biti darovalec. Tadej naju je s tem stavkom razbremenil nepredstav­ljive odločitve vsakega starša in hkrati omogočil bratu, da na svojstven način vstopi v svet znanosti, kamor si je želel iti. Sledili smo Urbanovi neskončno plemeniti želji, zato čutimo, da smo se odločili prav.

Urban je daroval pljuča, jetra, obe ledvici, roženici. Neposredno je rešil tri življenja. Velikokrat direktor Zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant pove, da je z enim življenjem povezanih še do 50 drugih življenj, ki v taki zgodbi dobijo srečen konec. Vseeno ne morem mimo bolečine, ki jo čutim, da prav šport­na javnost, ki tako zelo apelira na starše, naj vključujejo otroke v šport, da bodo živeli zdravo, izgine, ko se zgodi tragedija v športu. Vem, Urban ni prvi, ki mu je trening vzel življenje, in bojim se, da tudi zadnji žal ne bo.

V pobudi Urbanova sled poudarjate, da bi bilo treba nujno sistemsko beležiti in analizirati hude ter smrtne dogodke v športu. Zakaj se vam to zdi ključno in kaj bi bilo po vašem mnenju nujno treba spremeniti?

Ne mine dan, da ne bi bila začudena in ogorčena, da se na smrt otroka med klubskim, organiziranim treningom ne odzove noben organ, pristojen za šport. To je danes že 104 ted­ne.

Otroka vpišeš v šport, klubu zaupaš, da vedo, kaj delajo, in na izbiro trenerjev niti nimaš vpliva. Verjameš, da bodo varovali otroka. Skrbno in odgovorno ravnali, tako kot mora vsak strokovnjak prevzeti odgovornost za svoje področje. Še toliko bolj, saj vendar vedo, s kom delajo. Z našimi otroki; in napake trenerjev so lahko nepopravljive. Ko so se odločili za tako delo, so prevzeli tudi odgovornost, od katere med izvajanjem treninga nimajo pravice odstopati, torej od trenutka, ko prevzamejo otroka, do trenutka, ko ga spet predajo staršem.

Ne vem, ali bi bila v javnosti takšna tišina, če bi otrok umrl v šoli v naravi, med učenjem v avtošoli ali na vrtčevskem igrišču … Zato se mi zdi pomembno, da se uredi sistem, ki bi obvezoval klube o poročanju dogodkov, ki so med treningom povzročili nepo­pravljivo škodo za športnika. Z namenom strokovnega ugotavljanja okoliščin, usposob­ljenosti trenerjev, izboljševanja varnosti in preprečevanja tragičnih zgodb. Le z analizo dogodkov in realnega stanja se lahko začne resno ozaveš­čanje vseh športnih delavcev.

Urban je imel ogromno talentov in idej, kaj bi v življenju postal, a vrhunski športnik ne bi bil. Bil pa je zelo predan rekreativni športnik in tabornik. Vsi so mu priznavali spoštljivost, pripadnost, srčnost in odgovornost. A vse to ga ni obvarovalo najhujšega, ker je bila grozljiva napaka narejena na drugi strani. Ni moj namen razdirati odnos do športa ali trenerjev. Ravno nasprotno. Rada bi sporočila, da niso dovolj samo strokovno znanje in licence. Tudi odnos in zavedanje odgovornosti štejeta. Trenerji so mladim vzorniki, avtoriteta, pogosto večja kot starši. So zaupniki, nekdo, ki mu verjamejo in ga posnemajo. Tudi moj Tadej in Urbanovi prijatelji danes opazujejo njihovo neodzivnost. Vidijo, da se nič ne zgodi in da se vsi vedejo, kot da Urbana sploh nikoli ne bi bilo.

Ta tišina je preračunljiva. Računa se na to, da bo minilo, da bom jaz izgubila moč, da bi govorila. Na začetku si res popolnoma ohromljen. Ampak zdaj imam moč govoriti in bom govorila. Za Urbana. Za Tadeja. Za otroke svojih prijateljev, za otroke, ki bi radi po­stali športniki in zato morajo vstopiti v športni svet, ki žal ni tak, kot se predstavlja, za starše, ki v prepričanju, da so njihovi otroci tam varni, zaupajo klubom, in tudi za tiste trenerje, ki se ali pa se še bodo zavedali svojih odgovornosti. Zdaj vem, da je bilo zavajanje, kar je bilo takrat zapisano v medijih – takrat so preračunljivo, tako na panožni zvezi kot v klubu, javno pisali o tragični nesreči, ki je ni mogoče predvideti, ter o sodelovanju v preiskavi. A dve leti pozneje še vedno nisem slišala ali videla, da bi omenili besedi odgovornost in prisotnost. Žaljivo do Urbana. Če bi tistega dne trenerji ravnali odgovorno, če bi bili prisotni, bi bil Urban še živ.

Če bi se po kakšnem čudežu Urban zdaj pojavil, pa čeprav samo za pet minut, kaj bi mu rekli?

Močno bi ga objela. Rekla bi mu, da ni ničesar naredil narobe. Da vem, da je poslušal trenerje, tako kot sem ga vzgajala, in da ga je to stalo življenje. Da mi neskončno manjka, da ga neskončno pogrešam ... (Prevzamejo jo solze. Čez nekaj trenutkov nadaljuje.)

Še danes, ko slišim sireno, me spreleti: zdaj bo nekdo dobil klic policije, da mora v UKC. Kot sva morala iti z Rokom, da sva potrdila identiteto svojega otroka. Siren je po Ljubljani ogromno in vsaka mi sproži tesnobo. Ne moreš si predstavljati, kam vse se zareže travma. Kako zelo telesna je. Kako te boli telo, kako si psihično in fizično izčrpan, nesposoben normalnega življenja. Koliko anksioz­nosti in strahov se odpre, za katere sploh nisi vedel, da obstajajo.

Tudi na šport danes gledam drugače. Kar je bilo nekoč veselje in ponos, je zdaj bolečina. Ko vidim, kako se funkcionarji slikajo ob uspešnih šport­nikih, govorijo o dosežkih, številu dobljenih kolajn v času njihovega mandata, se ne morem znebiti vprašanja, koliko zgodb ostane ob tem zamolčanih. Koliko zlomljenih življenj je vredna ena kolajna? Je to res ta olimpijski duh, o katerem je ob ponovni izvolitvi govoril predsednik OKS, ki naj bi ga v športu tudi prek svojih trenerjev pridobivali mladi? Kje so se izgubile športne vrednote: pripadnost, tovarištvo, spoštovanje, varovanje, srčnost, požrtvovalnost, ki naj bi jih šport tudi predstavljal?