Življenje je čarobno, če si takega narediš. In Pika Zrim ga z drugim soprogom ustvarja prav takšnega, očarljivega. Zagotovo nam ga polepšajo tudi urejenost, lepota in trendi, o čemer bi lahko Pika, podjetnica, modna strokovnjakinja in urednica modnega bloga, govorila ure in ure. A najin tokratni pogovor razkriva nekaj povsem drugega: globoko bolečino nekoga, ki je obsedel ob polni mizi, čeprav ljubezni niso več stregli. Namesto nje so padali udarci, po sedmih obiskih urgence in 17 letih nasilja v družini je rekla: Dovolj.
O svoji izkušnji z nasiljem v družini ste prvič spregovorili v resničnostnem šovu Vražje ženske. Zakaj ste se odločili, da boste svojo preizkušnjo delili z javnostjo? Kakšni so bili odzivi okolice?
V času, ko sem doživljala nasilje, sem ugotovila, da ni sistema, ki bi to osebo ustavil ali kaznoval. Vse je bilo odvisno od mene, ali bom preživela ali ne, ali bom zbrala dovolj moči in odšla. Od takrat do šova je minilo več kot 20 let in na tem področju se ni prav nič spremenilo. Še vedno beremo, da ženske umirajo zaradi nasilnega partnerja.
Odzivi okolice so bili pozitivni, saj so se začele oglašati ženske, ki jih je iskreno zanimalo, kako sem zbrala moč in pogum, da sem naredila ta korak. Zanimalo jih je, ali res obstaja upanje, da te lahko ima še nekdo rad. Nekatere so mi čestitale, čeprav same niso izkusile nasilja. Na tistih nekaj, ki mislijo, da je to stvar družine oziroma dogajanja za štirimi stenami, in ne javnosti, pa se nisem ozirala.
Nam lahko opišete dinamiko nasilja, ki ga je nad vami izvajal nekdanji mož? Kako se je začelo, kaj ste doživeli? Če se ne motim, ste bili kar sedemkrat na urgenci.
Verbalno nasilje je bilo stalnica v našem življenju, fizično se je začelo s klofuto in se z leti stopnjevalo z vlečenjem za lase po hiši, tolčenjem glave ob tla, boksanjem po glavi in telesu, brcanjem ... Vmes so bila obdobja, ko fizičnega nasilja ni bilo, a bilo je psihološko, spolno, ekonomsko ...
Ko se je vse to dogajalo, sem imela v mislih le eno: da bo kmalu konec in da se ne bo več ponovilo. Imam sedem izvidov z urgence, na katerih ni zapisan resnični vzrok poškodbe. Kadar se je zavedal, da je šel predaleč, in je bila moja poškodba vidna, me je odpeljal na urgenco, kjer sem seveda rekla, da sem padla, se udarila. Velikokrat sem imela občutek, da je bilo osebju na urgenci kristalno jasno, kaj se je zgodilo. Ker sem bila odrasla, je bilo od mene odvisno, ali ga bom prijavila na policijo. Vsakič sem naivno mislila, da je bilo zadnjič.
Kdaj ste rekli, dovolj je? Kaj je bila kaplja čez rob, da tako ne gre več?
Neko decembrsko jutro po 17 letih sem se zbudila z vrtoglavico, slabim počutjem in malo povišano temperaturo. Ležala sem lahko samo na eni strani, črke v knjigi in sliko na televiziji sem videla megleno. Do toalete nisem mogla sama ...
